Gabrijela Simetinger: Bistvo spolnega odnosa je užitek, in ne orgazem

Kaj vse zajema spolnost?

Spolnost je osrednji vidik človeške izkušnje skozi življenje in zajema veliko več kot spolni odnos: to so spol, spolne identitete in vloge, spolna usmerjenost, erotika, užitek, intimnost in razmnoževanje. To pomeni, da zajema vsa obdobja našega življenja, od rojstva, otroške spolnosti do spolnosti v starosti, naše partnerske odnose in težave v njih, vse spolne probleme in motnje, povezane s partnerskim odnosom ali brez njega, naš odnos do spolnosti, biološkega spola, interseksualnih stanj in transoseb, odnos do reprodukcije, spolne usmerjenosti, erotike, užitka in intimnosti.

Biološki spol je tisti, ki nas opredeli z rojstvom, interseksualna so vsa vmesna stanja, recimo če se rodiš nekje vmes med moškim in žensko. Identiteta spola pomeni, kako se počutiš v svojem telesu – kot ženska ali kot moški, medtem ko spolna identiteta zajema vse, spol, s katerim se rodiš, identiteto spola, spolno usmerjenost in spolno vlogo, ki jo živiš ter je odvisna od naših namer in vrednot.

Zanimiva je vaša pot do izobrazbe in znanj, ki jih imate na področju spolnosti. Kako ste se odločili za to pot?

Vzporedno z medicino sem študirala še socialno delo, pravzaprav sem socialno delo vpisala v četrtem letniku študija medicine, ker sem ugotovila, da mi manjka znanj, kako komunicirati z ljudmi. To sem pridobila na študiju socialnega dela, kar mi pri delu, ko obravnavam ženske po biopsihosocialnem pristopu, zelo pomaga.

Zakaj seksologija? Pred desetimi leti mi je ena ženska v ambulanti med pregledom postokala. Vprašala sem jo, ali jo vedno tako boli: "Sem jaz tako groba?" Rekla je, da jo vedno boli in še dodala, da jo vedno boli tudi pri spolnih odnosih. Nisem vedela, kaj naj rečem, pokazala sem lahko samo empatijo, česar sem se naučila kot svetovalka na Klicu v duševni stiski: "To je pa za vas zelo hudo."

Želite povedati, da do žensk ni dovolj le ginekološki pristop, temveč tudi človeški?

Iz tega sem izhajala že kot študentka socialnega dela in pozneje, ko sem šla za znanjem iz spolne medicine.

Tovrstnih strokovnjakov pa ni veliko pri nas. Kako se vam uradno reči strokovnjakinja za spolnost ali seksologinja?

Opravila sem specializacijo iz spolne medicine, ki pokriva tudi spolnost pri kroničnih boleznih, pri rakavih boleznih, pri inkontinenci, spolnost nevroloških bolnikov ... ter spolnost različnih starostnih obdobij pri obeh spolih. Ukvarjam se tudi z vplivom partnerskih in intimnih odnosov, družbenih in kulturnih dejavnikov ter razvojnih učinkov na spolno funkcijo. Na podiplomskem študiju sem raziskovala spolne kulture v povezavi z uporabo kontracepcije. Poznavanje spolnih kultur se mi zdi ključno pri zdravljenju ženskih spolnih motenj.

Kakšni so v Sloveniji kulturološki vplivi na spolnost?

Seksologija je v Sloveniji povsem nerazvita. Kolegica iz Nemčije, ki je študirala na Dunaju, je rekla: "Ti boš imela veliko dela." In to je res. Od kulturoloških vplivov nas najbolj določa katoliška vzgoja. Vpliva na naš celostni pogled na spolnost, tako posledično nimamo primerne spolne vzgoje.

Še vedno je pri spolnem odnosu glaven koitalni imperativ, to pomeni koitus – vaginalni spolni odnosi, kar je posledica prepovedi vseh drugih oblik spolnega odnosa iz časa sv. Avguština v 5. stoletju. Recimo samozadovoljevanje je v času inkvizicije spadalo med sedem največjih grehov. Ampak kljub katoliški vzgoji imajo recimo Italijani zelo dobro razvito seksologijo. Mogoče zato, ker so bolj odprti.

Je naš pogled na spolnost obtičal na tistem iz 5. stoletja?

Ni ravno tako, menim, da vseeno Slovenci nimamo slabega spolnega življenja. Ampak kjer se pri ženski pojavijo težave v spolnosti, se pokaže, da je v večini primerov prisoten omenjeni imperativ, poleg tega pa še številni predsodki, stališča in prepričanja, ki velikokrat izhajajo iz tradicionalne patriarhalne katoliška vzgoje.

Kakšna je zdrava spolnost?

Zdrava spolnost pomeni, da dva (lahko tudi več istospolnih ali različnospolnih partnerjev) udejanjata to, kar si želita in na način, ki jima ustreza ter da to ni kriminalno dejanja.

Je pomembno, da se dogovorita, kaj bosta počela?

Ja. Spolni odnos je predajanje telesa drugemu. To je lahko poljub, dotik, vaginalni, analni, oralni, kakršenkoli stik. Spolni odnos je vse od naštetega. V spolnosti normalno ne obstaja, ne iščemo norme in tudi ne želim, da se ta termin pri tem uporablja. Norm ne iščemo, ker se ljudje potem z njimi poistovetijo.

Nemalokrat zasledimo, da recimo prostitutke svojim strankam ne dovoljujejo poljubljanja. Je za njih to preveč intimno?

Termin 'prostitutke' se v spolnosti ne uporablja več, to so danes spolne delavke oziroma seksualne delavke. V tujini (na primer Belgija) imajo osebe z določeno boleznijo, kot je recimo okvara hrbtenice, možnost skleniti tako zavarovanje, ki vključuje tudi nekajkrat mesečno obisk spolne delavke, ki jih spolno zadovolji. Erekcija, ejakulacija in orgazem so pri moškem tri različne stvari, zato moški z okvaro hrbtenice lahko doseže orgazem brez erekcije. Ravno tako kot moški med ejakulacijo ne doživi vedno orgazma.

Spolnost nemalokrat obravnavamo le skozi spolne odnose in ne upoštevamo še vsega preostalega, kar uvrščamo v spolnost.

Del izpolnjujočega partnerskega odnosa je intimnost, del intimnosti je spolni odnos, ki pomeni, kot sem že omenila, predajanje telesa drugemu. Spolni odnos je lahko že samo poljub ali dotik,v katerem uživaš in se predaš partnerju. Mislim, da imamo heteroseksualci z osredotočenostjo na vaginalni spolni odnos precej osiromašeno spolnost.

Je tudi pogovarjanje del spolnosti?

Za zadovoljujočo spolnost je ključen dober partnerski odnos. Intimni odnos med dvema partnerjema je več kot le spolni odnos in s pogovarjanjem krepimo intimni odnos s partnerjem.

Se partnerja dovolj pogovarjata med spolnimi odnosi o tem, komu kaj ustreza?

Premalo. Menim, da ženske težje izrazijo, kaj si želijo.

Zakaj je tako?

Pri teh ženskah je v ozadju tradicionalna patriarhalna vzgoja, saj so bile naučene, da morajo ustreči moškemu in se ne predajati lastnim užitkom oziroma zadovoljevanju svojih potreb. Velikokrat se ženske v stanju zaljubljenosti niti ne sprašujejo, kaj jim ustreza.

Pozneje, ko to ugotovijo, tega ne izrazijo, ker jih je strah, da bodo s tem izgubile partnerja. Nekatere ženske delajo stvari, ki jim ne ustrezajo, druge si dejansko ne želijo spolnega odnosa po meri partnerja, pa to kljub temu storijo ravno tako iz strahu, da ga ne bi izgubile. Zaradi tega trpijo ženske, partnerski odnos in cela družina.

Se pravi, da je spolnost še kako pomembna za družinsko življenje?

Spolnost je pomembna in pomembno je, da otrokom privzgojiš pravilen odnos do spolnosti. Prva stališča in prepričanja o spolnosti prejme otrok v družini.

Se o spolnosti še vedno največ pogovarjamo prek šal?

To je najpogostejši slovenski način pogovarjanja o spolnosti. Na žalost opažam, da je tudi pri kolegih zdravnikih to najlažji način pogovarjanja o spolnosti.

Se sramujemo svojega telesa, potreb?

Večina kolegov pravi, da za to niso strokovnjaki in se o tem ne morejo pogovarjati, ker se ne znajo. Dejansko pri nas ne obstajajo izobraževanja za pridobivanje tega znanja in veščin.

Je od družine odvisno, ali bomo imeli sproščen odnos do spolnosti?

Ključna je družina ter prepričanja in stališča, ki jih v družini dobiš z vzgojo. Otrok pri dveh, treh letih ugotovi, ali se dobro počuti v svojem spolu. Pri petih leti začne postavljati vprašanja o spolnosti, s katerimi starše zmede. S tem se nauči, da je bolje, da se o tej tematiki staršev ne sprašuje. Teorija, da več ko boš mlade učil o spolnosti, bolj in hitreje bodo spolno aktivni, ne zdrži. To potrjuje model Nizozemske, kjer mladina zaradi kakovostne spolne vzgoje pozneje vstopa v spolno aktivnost, kot je pred leti.

Mi spolne vzgoje nimamo.

Pri nas se je o spolni vzgoji v strokovnih krogih začelo govoriti, trenutno je zamrlo zaradi deljenih mnenj o potrebnosti spolne vzgoje. V Sloveniji bi bilo treba najprej pripraviti dober program, nato bi morali za to usposobiti posebne učitelje. Pri takšnem delu moraš imeti pri sebi razjasnjene pojme, da lahko učiš druge.

Moja predstava je, da bi ti posebej usposobljeni učitelji hodili po šolah in imeli delavnice. Spolna vzgoja ni to, da pokažeš spolovilo in rečeš: "To služi temu," pri tem je pomemben tudi odnos učitelja do tega, kar govori. Svetovna zdravstvena organizacija govori o dveh oblikah spolne vzgoje; o 'pozitivni', ker se otroci glede na starost učijo o telesu, odnosu do telesa in odnosih med spoloma, in o 'negativni', kjer otroke strašiš: "Če ne boš imela kontracepcije, boš zanosila; če ne boš uporabljala kondoma, boš dobila spolno prenosljivo okužbo ..." Ampak tudi negativna spolna vzgoja je boljša kot nič.

Kako je pri nas glede tega?

Pri nas je spolna vzgoja osredotočena predvsem na kontracepcijo, da ne bi imeli nezaželenih zanositev in čim manj spolno prenosljivih okužb. Prava spolna vzgoja naj bi se začela že v vrtcu, in sicer s podajanjem njihovim letom primernega znanja. Pomembnost izobraževalnih inštitucij pri tem sem prikazala tudi v doktorski disertaciji, z dejstvom da je marsikatera ženska prve informacije o kontracepciji pridobila v šoli.

Kaj pa pri ginekologih?

Kakšno mnenje imajo ginekologi o spolni vzgoji, ne vem. Medicina velja za konservativno v odnosu do družbenih vprašanj, kar je zgodovinsko pogojeno. Ginekologija pri tem ni izjema. Ginekologe in ginekologinje vodijo tudi v odnosu do kontracepcije predvsem osebno stališča in prepričanja, kakšna so njihova prepričanja do spolnosti, nisem raziskovala. Se pa zavedajo svojega neznanja glede svetovanja pri težavah v spolnosti.

Ste vi svoj pogled na spolnost izoblikovali skozi študij?

Ne, med študijem sem ga verjetno do konca ozavestila, ne glede na obisk verouka. Sem bila očitno zelo feministično vzgojena, v smislu: "To je moje telo, tega ne dovolim." Opažam pa med ženskami, zlasti mladimi, veliko pomanjkanje tega zavedanja. Pravica do orgazma je predvsem obremenila ženske, ki orgazem težko dosežejo. Zato ženska zaigra orgazem, da ustreže moškemu, ki si želi, da bi jo zadovoljil.

Če ste že omenili zaigrane orgazme, lahko potem govorimo o kakovostnem spolnem življenju?

Kakovostno spolno življenje pomeni zadovoljujoče spolno življenje za oba partnerja, za to ne obstaja neka norma. S temi imperativi in prepričanji se ukvarjamo predvsem, kadar pride do težav v spolnosti.

Se pravi, da pri nas še vedno prevladuje spolna vzgoja, v kateri je pomembneje, da je moški zadovoljen?

Sploh to drži pri ženskah, ki imajo težave pri spolnih odnosih, recimo boleče spolne odnose. Znano je namreč, da moški nikoli nima spolnih odnosov, če ga boli, medtem ko ženska potrpi.

Zakaj ni v Sloveniji več iniciative za spolno vzgojo?

O tem se pogovarjamo, ampak so tudi nasprotovanja. To ni tako enostavno, tega se bo treba lotiti ob pravem času in v pravi politični klimi.

Mar ni spolnost veliki del našega življenja?

Naj bi bila osrednji vidik našega življenja, razen za ljudi, ki so aseksualni. Družbena konstrukcija spolnosti je trenutno falucentrično usmerjena, poudarjena je pomembnost funkcioniranja moškega spolnega uda. To se je začelo z razvojem viagre in je aktualno še danes. Zdaj z novim zdravilom flibanserinom poskušajo medikalizirati še žensko seksualnost.

Pa moramo orgazem vedno doživeti?

Obstaja raziskava, da 30 odstotkov žensk redno v večini spolnih odnosov doživi orgazem s primarnim partnerjem, moških je takih 70 odstotkov, se pravi, da tudi moški pri vsakem spolnem odnosu ne doživijo orgazma. To, da mora moški vedno doživeti orgazem, je mit.

Pa je spolni odnos res zadovoljiv le, če partnerja doživita orgazem?

To je povsem odvisno od vsakega posameznega para in kaj zanju pomeni zadovoljiv spolni odnos.

Kako pa je z točko G pri ženskah, je tudi ta mit?

Zanjo ni dokazov, čeprav so jo poskušali dokazati z različnimi medicinskimi metodami, je tudi ta mit. Ve se, da je pri ženski okolica klitorisa najbolj občutljivo področje za spolne dražljaje in del pod sečnico, kjer naj bi bila točka G locirana, velja za drugo najbolj občutljivo mesto. Točko G so poskušali povezati z vaginalnim orgazmom. Izkazalo se je, da je pri ženski fiziološko dokazljiv samo eden orgazem in sta vaginalni in klitorisni orgazem mita.

Se pravi, da obstaja kar nekaj mitov na temo spolnosti?

V spolnosti nas vodijo miti, stališča in prepričanja.

Kako pa je z mitom, da gredo ženske v spolne odnose zaradi čustvene bližine?

Večina, ne pa vse. To je družbeno pričakovana norma. Zakaj ne bi smele ženske vstopati v spolnost le zaradi užitka? Številne ženske v spolne odnose dejansko vstopajo zaradi čustvene bližine, ampak to ne pomeni, da je z drugimi ženskami, ki v spolne odnose ne vstopajo zaradi čustvene bližine, kaj narobe. Odvisno, kaj želijo od odnosa. Je pa zelo pomembno, da mlade pri spolni vzgoji seznanimo s pomembnostjo čustvene bližine, intimnosti in erotike.

Čustvena bližina vpliva na kakovost spolnih odnosov?

Na kakovost partnerskega odnosa vpliva, kako vpliva, je pa odvisna od vsakega posameznika in od tega, kakšen partnerski odnos ima par. Nekatere ženske in moški v spolnost ne vstopajo zaradi čustvene bližine. Pomembnost čustvene bližine je v vsakem partnerskem odnosu drugačna, lahko je čustvena bližina tista, ki ju veže, ali pa ju veže nekaj drugega. So pa dokazali, da večina žensk, sploh tiste, ki imajo probleme v spolnosti, v spolnost vstopa predvsem zaradi čustvene bližine, in ne zaradi užitka.

Trditev, da ženske bolj potrebujejo čustveno bližino pri vstopanju v spolne odnose, sploh drži?

Drži, ni pa jasno, zakaj je tako. Po spolu smo različni in ženska spolnost je veliko bolj zakomplicirana za raziskovanje. Še vedno nimamo instrumenta za merjenje ženskega spolnega odgovora, kar za moškega obstaja. Ali res ženske pogosteje vstopamo v spolni odnos zaradi dejanske potrebe po čustveni bližini ali zato, ker smo tako naučene oziroma je to družbeno pričakovana norma?

Kako naj v življenju, kot ga živimo, jemljemo spolnost?

Bistvo spolnega odnosa je užitek, in ne orgazem. Vsak dotik, stik med spolnim odnosom mora biti v užitek, ki vodi v sprostitev.

Pripravila: Suzana Golubov

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord