Bolj kot koronavirus nam s pogubo pretita podalpski egoizem in razcepljenost (piše: Ana Turk)

Ker pri denarju, ki je zavladal, ni prostora za tovarištvo. Ni prostora za sočutje in sočloveka. Ker je poleg mošnje cekinov ključno le, kdo je glasnejši, prepričljivejši pri uveljavljanju svojega prav.

In za ta svoj prav in svojo korist so nekateri pripravljeni celo lagati. Zavajati. V popolnem egoističnem duhu.

Takšen duh prežema tudi gospo srednjih let, ki meni nič tebi nič – pripoveduje višja medicinska sestra – v teh dneh prikoraka do ene od ljubljanskih klinik. Pa na vhodu trči na barikado. In na kup vprašanj o zdravju, njenih potovanjih, njenih stikih z morebiti že okuženimi.

Pri tem je na vso moč prepričljiva. In tako si zagotovi 'vstopnico' za pregled pri specialistu. Odide do čakalnice, sede in čaka. In čaka. Obkrožena s pisano druščino pacientov. Med njimi pa; eni z boljšim, drugi s slabšim imunskim sistemom, nekateri s kroničnimi boleznimi, četrti z visokim krvnim tlakom. Zakaj je to ključno?

Ker so državljani z visokim krvnim tlakom, kronični bolniki in tisti s slabšim imunskim sistemom zaradi koronavirusa najbolj na udaru.

In ker gospa nima maske. Pa bi jo morala imeti. Veste, zakaj?

Ker se pri specialistu, s katerim se sreča, po polurnem čakanju zagovori, kako se je ravnokar vrnila od zahodnih sosedov. Iz Italije. V ambulanti zavlada panika.

Ker je dotična gospa na vstopni točki lagala.

Ker je brez maske sedela v čakalnici z drugimi pacienti. In pri tem morebiti okužila četo Slovenk in Slovencev.

"Zakaj vendar tega niste povedali na vstopni točki na kliniko, gospa?" zveni zdravnikovo vprašanje. A ona le skomigne z rameni. Povsem brezbrižno. Potem le pristavi: "Pa saj ni nič takšnega. Saj gre le za eno malo gripo. Tej bom pa že kos," dokončno razkrije egoistični duh, ki jo je tako prevzel, da zmore videti le svoje cilje, svoje koristi, sebe. Drugih ne vidi in jih tudi ne zmore dojeti. Ne more prepoznati ciljev, koristi, ki pri tičejo drugim.

Ker egoist ne premore sočutja. Ne zmore se vživeti v drugega. Ne zmore ga razumeti. Ker je globoko v sebi – tako zvenijo besede psihiatrinje in družinske prijateljice – šibek. Sočutja prav tako ne zmore sprejeti in ne zmore zgraditi dobrih, klenih, pristnih odnosov.

Njegov svet niso odnosi in tudi ne ljudje. Njegov svet so izključno in samo cilji. In te mora doseči za vsako ceno. Ne glede na to, kaj pri tem povzroči drugim. In ne glede na to, če med Slovenke in Slovence seje virus in jih s tem potiska na prag pogube.

Ker jim egoizem brani, da bi zdravorazumsko razmišljali in tako tudi ravnali.

In da je mera polna; ko to sliko gospe z masko, poveznjeno na vrat, ugleda po čakalnici drobeča medicinska sestra, se zgrozi, gospo brž opozori, pravega učinka pa ni. Ker tudi ta gospa streže s povsem egoističnimi pojasnili. Kako zagotovo ne bo zbolela, če pa že bo, je pa to vendar samo mala bežna gripa.

"Kaj pa če ste že kužni in zaradi vas zbolijo drugi čakajoči na tej kliniki ?" se medicinska sestra zlepa ne vda. A gospa molči, se pomenljivo nasmiha, zatem se obrne proč s sporočilom; pustite me na miru, brigajte se zase. Po receptu polnega bataljona podalpskih egoistov, ki jih na kliniki – zaokroža višja medicinska sestra – srečujejo dan za dnem, in to v velikem številu. Ne manjka jih niti v teh dneh, ko je tu koronavirus.

A egoizem ni doma le pri pacientih. Ne, ne. Nanj trčimo tudi med belimi haljami. Kako naj si drugače razlagamo, da so celo zdravniki v ključnih trenutkih rinili na italijanske bele strmine. Kljub resnim svarilom zdravniških kolegov.

Pa so svarila zanemarili. Zaradi lastnih ciljev, koristi, užitkov. Po zgledu italijanskega kapitana križarke Costa Concordie, ki v nesreči leta 2012 ni sočustvoval z več kot 4200 potniki in jim pomagal pri reševanju na obalo Tirenskega morja, ampak je očitno videl samo sebe. S potapljajoče križarke je Francesco Schettino odhitel med prvimi. Čeprav bi moral po vseh pravilih zadnji. V nesreči, v kateri je umrlo 32 potnikov in članov posadke.

To je, nadaljuje psihiatrinja, egoizem, ki seje zlo. Zato je v vseh verovanjih, od krščanstva do budizma, orisan za slabo lastnost, ki jo imamo vsi. Je v naši naravi in se na površje prikrade vsakokrat, ko tekmujemo. V tekmi namreč ni prostora za nežnost in sočutje. Ampak samo za prevlado. Levi zato nikoli ne delijo plena in plevel se ne ozira na nežne rože. Ampak tekmuje za svetlobo, vodo, zrak.

Ja, in prav ta neusmiljeni tekmovalni duh bi moral človeka ločiti od levov in cvetja, od vseh živali in rastlin. Ker je človek socialno bitje. In zmaguje le s sočutjem. In soodgovornostjo.

Vsega tega nas učita tudi koronavirus in karantena, ki strežeta s priložnostjo, da obudimo tovarištvo, sočutje. Priložnostjo, da egoizmu rečemo ne. In v takšnem duhu vzgojimo bodočo generacijo. Da ne bo več Mačkovih očetov Janka Kersnika.

Pa ne le to; koronavirus in karantena nas opominjata, naj politikom, ki nas delijo na bele in črne, rečemo: dovolj je. Postavimo prednje znak s sporočilom: stop za delitev. Ker je čas, da strnemo enovito vrsto in začnemo graditi mostove.

Z zavedanjem, tako uči budizem, da ima vsak od nas svoj pogled na svet. Vsak ima svoj prav. Ker vsak od nas rdečo barvo vidi, doživlja drugače.

Dopustimo torej drug drugemu, da imamo vsak svojo, drugačno sliko.

Naj zmagajo odnosi. In naj zmaga strpnost. Ker ne potrebujemo blišča in vseh silnih dobrot. Kot ne potrebujemo gore toaletnega papirja. Tega je do zadnje rolice v enem od notranjskih nakupovalnih središč pokupil gospod srednjih let, ki bo očitno ves čas v karanteni čepel na straniščni školjki. In družbo mu bo delal njegov egoizem.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord