»Boljša ozaveščenost javnosti vodi k zgodnejši diagnozi, iskanju pomoči in boljši obravnavi bolnikov z demenco.«

Doc. dr. Milica G. Kramberger

22. 9. 2021, 08:16 | Zdravje

                            »Boljša ozaveščenost javnosti vodi k zgodnejši diagnozi, iskanju pomoči in boljši obravnavi bolnikov z demenco.« (foto: Ana Škreblin) Ana Škreblin

Tema letošnjega meseca Alzheimerjeve bolezni je pravočasna diagnoza. Ena večjih težav oseb z demenco je namreč ta, da je bolezen še vedno močno stigmatizirana in zato tudi pogosto spregledana – v povprečju dobi diagnozo le vsaka četrta oseba z demenco.

Nevrologinja doc. dr. Milica G. Kramberger med drugim pojasnjuje, kako lahko ozaveščevalne akcije, kakršno sta letos pripravila Pošta Slovenije in Združenje Spominčica, pripomorejo k zgodnejšemu odkrivanju bolezni, boljši obravnavi bolnikov ter posledično k boljši kakovosti njihovega življenja.

Demenco označujemo za bolezen starejših od 65 let, vendar najbrž doleti tudi mlajše?

S staranjem se tveganje za razvoj znakov demence hitro povečuje. Mlajši od 60 let redkeje razvijejo znake demence. V primeru takšnega zgodnjega pojava bolezni gre najverjetneje za tako imenovano frontotemporalno demenco ali Alzheimerjevo demenco, ki se pojavi pri osebah, katerih sorodniki imajo ali so imeli podobno obliko bolezni.

Kdaj je skrajni čas, da obiščemo zdravnika, ko opazimo spremembe pri sebi ali svojcu?

V primeru, da se nam večkrat tedensko ali celo dnevno pojavljajo težave z višjimi živčnimi funkcijami, na primer težave s spominom, orientacijo, govorom, presojo, načrtovanjem, vedenjske spremembe … in to ni povezano z nedavnim stresnim dogodkom, je treba takšno stanje vzeti resno in poiskati pomoč oziroma razjasniti razloge za tovrstne težave. Najznačilnejše težave so ponavljanje istih vprašanj oziroma pripovedovanje istih vsebin v pogovoru, iskanje besed, izogibanje druženju, slabše vključevanje v pogovor, pogosto iskanje drobnih osebnih predmetov, dokumentov, novonastale težave pri vožnji avtomobila, kot je zadrega in vznemirjenost pri razvrščanju v križišču …

Najbrž se je s tovrstnimi težavami težko sprijazniti, jih te osebe pogosto zanikajo?

Kadar je bolezen že toliko napredovala, da oseba zanika svoje težave oziroma jih pri sebi ne prepozna, gre verjetno že za zmerno napredovalo fazo bolezni in takrat bolnik pogosto ne prepozna smisla v tem, da bi obiskal zdravnika.

V zgodnejših fazah, ko so težave le blage stopnje in se morda pojavljajo le občasno, pa gre za zavedanje lastnega stanja, ki ga seveda lahko spremljajo tudi nelagodje, tesnoba, strah, tudi zanikanje. V zgodnejših fazah se posamezniki, ki so o demenci ozaveščeni, in tisti, ki imajo tudi pozorne svojce, vse pogosteje oglasijo v ambulanti za motnje spomina. Med njimi gre tudi za take, ki so predvsem zaskrbljeni ali pa imajo predvsem čustvene težave.

Ali lahko z življenjskim slogom vplivamo na nastanek in kasneje razvoj demence?

Zdrav življenjski slog, ki vključuje uravnoteženo raznoliko in redno prehrano, redno telesno aktivnost, primerno telesno težo, redne miselne aktivnosti, je dokazano ključna oblika vedenja, ki lahko posameznika varuje oziroma mu omogoča, da se demenca razvije pozneje. Pomemben je tudi dober nadzor nad urejenostjo kroničnih internističnih bolezni, kot so sladkorna bolezen, arterijska hipertenzija ali bolezen srca.

Ali lahko zgodnje odkritje upočasni napredovanje bolezni?

Zgodnje odkritje bolezni in postavitev ustrezne diagnoze omogoča posamezniku možnost za zgodnji začetek zdravljenja in s tem poveča možnosti za ugodnejši potek bolezni. Seznanitev z diagnozo bolniku prinaša, poleg nedvomne stiske in nelagodja ter kopice vprašanj, predvsem možnost sprejemanja in soočanja z boleznijo in njenimi značilnostmi, prilagajanja življenjskega sloga obolelega, načrtov za prihodnost in družinske dinamike. Soočanje z značilnostmi demence je s časom vse težje, saj bolnik postaja v dnevnih aktivnostih vse bolj odvisen od tuje pomoči.

Kdaj v medicini govorite o zgodnjem odkrivanju demence?

Zgodnje odkrivanje bolezni se nanaša na eni strani na očitne klinične znake, ki jih med pregledom lahko opazi in prepozna zdravnik, klinični psiholog in tudi posameznik sam. Po drugi strani pa gre za ugotavljanje prisotnosti tako imenovanih bioloških označevalcev oziroma biomarkerjev demence. Spremembe, ki govorijo v prid prisotnosti bolezni, lahko najdemo v možganski tekočini (likvorju), na slikanju možganov in tudi v nekaterih naprednih analizah krvi. Stanju, pri katerem so prisotne težave z višjimi živčnimi funkcijami, vendar posameznik kljub temu v svojih dnevnih aktivnostih dobro funkcionira, rečemo blaga kognitivna motnja.

Le vsaka četrta oseba z demenco dobi pravo diagnozo. Kako bi, po vašem mnenju, na to skrb zbujajočo statistiko lahko vplivala boljša ozaveščenost širše javnosti?

Vsekakor bi boljša ozaveščenost vodila k zgodnejši diagnozi, iskanju pomoči, boljši obravnavi bolnikov z demenco v celoti in tudi k boljši kakovosti življenja.

Koliko sicer v povprečju traja od prvih prepoznavnih znakov do diagnoze?

Odgovor na to vprašanje je težak, odvisen od okolja, v katerem posameznik živi, je to urbano ali ruralno okolje. Na čas, ko bolnik išče pomoč, vplivajo tudi posameznikove pridružene bolezni, njegova izobrazba, bolnikova družina, socialni in finančni status.

Kako pomembna je vloga svojcev oziroma bližnjih pri odkrivanju bolezni in pozneje, ko bolezen napreduje?

Vloga svojcev je ključna v vseh fazah bolezni, sčasoma postane vloga najbližjega, svojca, skrbnika dementnemu bolniku zelo intenzivna in naporna. Obravnava bolnika z demenco bi morala zajemati tudi podporo svojcem, sprva z informativno-izobraževalnega vidika, ko bolezen napreduje, pa predvsem s strani institucije pomoči na domu.

Se obetajo kakšna zdravila, ki bi preprečila razvoj demence?

Za zdaj v Evropi nimamo zdravila, ki bi dejansko vplivalo na sam bolezenski proces, ki vodi v demenco, ga upočasnilo ali ustavilo ... Pred kratkim so v ZDA odobrili zdravilo s takšnim delovanjem, a klinična raziskava pred odobritvijo ni dokazala pomembnega vpliva na klinično stanje bolnikov, ki so to zdravilo prejemali. Že vrsto let dosegljiva zdravila delujejo simptomatsko; blažijo nekatere simptome bolezni in omogočajo, da se stanje bolnika poslabša kasneje do te mere, da oseba potrebuje stalni nadzor v dnevnih aktivnostih in namestitev v DSO. V procesu raziskovanja so še številne učinkovine, ki bi potencialno lahko imele pozitivne učinke na bolezenski proces, postopki kliničnih raziskav pa so dolgi in zahtevni. Na drugi strani pa vemo, da so številna nefarmakološka sredstva in dobro poučeni svojci ali negovalci ključni za bolnikovo dobro počutje.