Renata Radič Berglez, diplomirana inženirka radiologije in Bownova terapevtka

28. 2. 2014, 08:53 | Zdravje | Vir: Liza
Renata Radič Berglez (foto: Goran Antley) Goran Antley

Renata Radič Berglez pravi, da je primarni cilj Bownove terapije vnašanje dražljajev v nevrološki sistem prek nežne stimulacije fascije, s čimer se spodbudi homeostaza organizma na psihofizičnem, nevrološkem, hormonalnem, limfatičnem in energetskem sistemu.

Kako kot Bownova terapevtka pristopate k boleči hrbtenici?

Renata: Vzamem podrobno anamnezo in ocenim držo. Najprej izprašam klienta, kaj dela (poklicna obremenitev, hobiji), kdaj se je bolečina pojavila, kakšna je, je prisotna ves čas, so bile kakšne poškodbe, operacije ... Pri bolečini v hrbtenici so prisotni tudi drugi dejavniki, ki jih je treba upoštevati. Recimo stres, čustva, kako se spopadamo z življenjem, kaj nas teži ... Same kosti so namreč oporniki in deformacije nastanejo zaradi sil v mehkem tkivu. Če si predstavljamo šotor, so kosti 'palice', vse skupaj pa držijo mišice in vezivno tkivo.

Bownova terapija prek vezivnega tkiva zajame praktično vse strukture v telesu, od žil, kit, živcev, kosti ... Vezivno tkivo ali fascija te strukture povezuje in jih hkrati ločuje. Gibčni smo le, če te plasti lepo drsijo druga prek druge. Zato je pomembna hidracija, se pravi, da popijemo dovolj tekočine in se gibljemo.

Vezivno tkivo, na katerem delamo, je povsod, in ne le v križu. Tako se recimo, če je 'šotor' nekje malo preveč zategnjen, deformira cel šotor, kar velja tudi za križ.

Novi pogled na anatomijo pravi, da imamo sprednjo linijo struktur, ki vleče naprej, in zadnjo linijo, ki vleče nazaj, ter preostale linije, ki nas držijo pokonci. Stres in sedeča drža nas skrčita, medtem ko ima drugi del telesa funkcijo, da nas izravna, zaradi česa je hrbtenica kar naenkrat na natezalnici. Stisne te, kjer je najšibkejši člen, običajno so to medvretenčne ploščice.

Kaj to pomeni?

Renata: Da večina bolečin izhaja iz mehkega tkiva in traja kar nekaj časa, preden pride do težav. Bownova terapija je pri teh težavah uspešna, ker se loti vzroka bolečine, in ne le simptomov. Terapija se izvaja na vsem telesu, najprej popustimo tam, kjer je tenzija v tkivu. Tkiva se sprostijo in postanejo prožnejša, posledično je boljša mikrocirkulacija, pritisk na medvretenčne ploščice popusti in klient občuti olajšanje.

Temelji Bownova terapija na celovitem pristopu?

Renata: Tako je. Ko izvajamo terapijo, se iz tkiva sprostijo tudi pretekle izkušnje, čustvene in fizične. Telo si vse 'zapomni' in komaj čaka, da se razbremeni. Tako da ob Bownovi terapiji uporabljam tudi metodo EFT ali tapkanje, da se tudi čustvene napetosti sprostijo.

Kako konkretno ukrepate, ko ugotovite vzrok za bolečine v hrbtenici?

Renata: Otipam in opazujem tkivo, da ugotovim, kje so restrikcije, in ocenim, kje tkivo ni hidrirano ali ni elastično. Bownove poteze so neboleče in nežne. Pogosto kliente preseneti učinkovitost tako blagih potez. Z aktivacijo receptorjev v tetivah, mišicah in sklepih izzovem večjo cirkulacijo tkiva, sproščanje in hidracijo, se pravi pretok, ki omogoči, da se tkiva normalizirajo. Prek stimulacije vezivnega tkiva vstopamo v centralni živčni sistem.

Odziv klientov je različen, odvisno od tega, ali gre za športnike, mlajše ali starejše kliente. Vse je individualno, nič ni po kopitu. Zelo pomemben je prvi pregled, vtis, kako ocenim tkiva, na podlagi česa naredim načrt.

Terapija temelji izključno na tem, da terapevti vnesemo dražljaje optimalno, kot je možno za dotičnega človeka, potem pa se telo samo odzove.

Kaj mora prispevati klient k boljšemu okrevanju?

Renata: Veliko. Terapevt izvede terapijo, klient pa z upoštevanjem navodil (hidracija, gibanje, prehrana in psihofizična sprostitev) bistveno prispeva k samoozdravitvenemu procesu. Najbolj primerno je 20, 30minut hoje v naravi. Kadar so težave s hrbtenico, je izredno koristno plavanje, sploh hrbtno.

Pomembne pa so tudi raztezalne vaje za mehko tkivo, da ohranjamo vezivno tkivo v funkciji, da smo gibljivi, ohranjamo dobro držo, saj se tkiva, ki so pogosto in dolgo skrčena, skrčijo, ko pa vstanemo, nas vse veže.

Do spremembe drže zaradi tenzije tkiva pride zelo pogosto tudi po operacijah, poškodbah (brazgotine) in ob stresu. Pomembno pa je vzdrževati tudi ravnovesje med parasimpatičnim in simpatičnim živčnim sistemom.

Žal živimo v stanju pretiranega draženja simpatičnega živčnega sistema (aktivnost) in premalo počitka in sproščanja. Obenem je značilno, da se pri stresu skrčimo, kakor tudi, če se ne počutimo varno (nas skrbi) ali imamo prevelika pričakovanja, stalno smo po malem skrčeni, kar povzroča mišično tenzijo vezivnega tkiva, slabši pretok ter večji pritisk na sklepe. Če to dolgo traja, se to začne poznati, kjer je najšibkejši člen. Kot preveč raztegnjena elastika, ki na neki točki popusti. Pri nekom v kolenu, drugem v vratu, vsak je nekje bolj občutljiv.

Napisala: Suzana Golubov, foto: Goran Antley

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri