Carlos Rios: "So piškoti in banane zato, ker oboji vsebujejo ogljikove hidrate, enako zdravi?"

Uživaj pravo hrano

24. 7. 2021, 15:41 | Zdravje
Carlos Rios: "So piškoti in banane zato, ker oboji vsebujejo ogljikove hidrate, enako zdravi?" (foto: profimedia) profimedia

»Ko stopite v supermarket, verjamete, da svobodno izbirate, ker vam nihče ne vsiljuje, katero hrano morate kupiti in katere ne. In ta občutek svobode pri odločanju je pomemben del strategije Matrice, ki nad vami zagotavlja nadzor. Namreč, kot pravi Dostojevski v Idiotu: ’Če poskrbimo, da se zapornik nikoli ne bo zavedel, da je v zaporu, mu bomo s tem najlažje preprečili pobeg.’«

Carlos Rios je študiral nutricionistiko in dietetiko na univerzi Pablo de Olavide v Sevilli, potem pa prek osveščanja o škodljivosti predelane hrane na družbenih omrežjih, še posebno na Instagramu, sprožil gibanje Realfooding. Rios je v želji, da bi se ljudje vrnili nazaj k pravi, resnični prehrani, napisal še knjigo, ki je skoraj takoj postala uspešnica. Pred dnevi je v slovenskem prevodu izšla pri založbi Hiša knjiga.

Z vodnikom Uživaj pravo hrano želi avtor osvetliti veliko prevaro prehrambene industrije, stanju prevaranosti, v kateri se je glede prehranjevanja znašla naša družba, pa reče kar matrica.

»Gre za prevaro, katere žrtev ste tudi vi. Omenjena prevara je rezultat interesov večje sile, katere moči si ne moremo niti predstavljati. Ta sila pokopava na tisoče nedolžnih življenj in je trenutno največja grožnja na našem planetu. Upravlja jo temna stran: živilskopredelovalna industrija,« uvodoma razlaga Carlos Rios.

Nevidna grožnja

Riosova zgodba vplivneža, avtorja in aktivista se je začela leta 2011, ko je kot naiven študent še živel v Sevilli.

»Bil sem v drugem letniku študija nutricionistike in dietetike, nisem bil med najboljšimi študenti, v resnici se nad kariero nisem ravno navduševal. Moj cilj je bil v glavnem dokončati letnik, da bom poleti prost. O koristnosti pridobljenega znanja nisem razmišljal, moja poklicna pot se mi je zdela blazno daleč. Poleg tega nisem bil navdušen nad predmeti in profesorji. Preprosto sem obiskoval predavanja, si zapisoval in se med izpitnimi meseci učil. V preostalem času pa sem, jasno, užival v študentskem življenju.«

Dan, ko se je v njem vse to spremenilo, je prišel nepričakovano.

S kolegi so pripravljali vajo o tako imenovani ’uravnoteženosti prehranskih diet’. Gre za uveljavljeno paradigmo, po kateri naj bi sledili naslednjih kriterijem: 50-60 % ogljikovih hidratov, 20-30 % maščob in 10-15 % beljakovin.

»... tako sem ugotovil, da pri mojem izračunu nekaj ni v redu, kajti ko sem nalogo opravil, so vrednosti beljakovin presegle 15 %, količina ogljikovih hidratov pa ni dosegla 55 %.«

Ker se mu je zdel jedilnik, ki ga je sestavil, povsem zdrav, je vprašal profesorico za mnenje. Prav njen odgovor je bil tisti, ki je pri njem sprožil kritično razmišljanje o nutricionistiki. Takole mu je namreč odgovorila: »Suho sadje zamenjaj z albert keksi.«

Bila je namreč prepričana, da je dieta neuravnotežena zaradi suhega sadja, ki vsebuje večjo količino maščob in beljakovin.

Zmeda, v katero ga je pahnil njen odgovor, ga je napeljalo k razmisleku:

»Začenjalo se mi je dozdevati, da bi lahko pomen, ki so ga pripisovali hranilnim snovem in kalorijam, prikrival vrsto omejitev in neujemanj. Na primer, so piškoti in banane zato, ker oboji vsebujejo ogljikove hidrate, enako zdravi? Glede na prehransko piramido bi lahko sklepali točno to. Je jajce, ki vsebuje več nasičenih maščob in holesterola, manj zdravo od posnetega jogurta, ki mu je dodan sladkor? Glede na nutricionistiko bi sklepali, da to drži. Kljub temu se mi je zazdelo, da so vsa ta spoznanja glede nutricionistike vodile do napačnih zaključkov, in zato sem začel dvomiti o tem, kar sem študiral.«

Od prvih dvomov do spoznanja, da informacije s predavanj nutricionistike o makrohranilih in mikrohranilih ne pojasnijo vedno, ali je določeno živilo zdravo ali ne. Še več. Nezdrava prehrana se je za paravanom, ki ji ga je postavila prav nutricionistika, uspela nadvse uspešno skriti.

Ali, povedano na konkretnem primeru, da bi bralci lažje razumeli:

»V supermarketu se sprehajaš med policami z žitaricami in nenadoma zagledaš slavne čokoladne kosmiče z nasmejanim risanim junakom, na prednji strani škatle pa piše ’polnozrnati kosmiči’. Pritegne tvojo pozornost, zanima te, zato bereš naprej: ’Brez barvil in umetnih arom, brez palmovega olja, z vitamini B in železom.’ Upoštevajoč hranila, bi bila to lahko dobra izbira za zajtrk tvojega otroka, konec koncev gre za polnozrnate kosmiče, po televiziji pa si slišal, da so žitarice zdrave in naj bi bile osnova prehranske piramide. Kljub temu profesor Monteiro trdi, da je treba preveriti način predelave in se pozanimati o vplivu tega procesa na samo živilo in, kar je še pomembneje, na tvoje zdravje.«

Podrobnejši pregled zadnjega dela škatle z žitaricami je povedal naslednje: v izdelku je bilo komaj za vzorec polnozrnatih žitaric. Še več. Žitarice so bile predelane v moko, dodali pa so jim še druge sestavine, kot so sladkor ali industrijska rastlinska olja.

To, za kar smo še pred nekaj trenutki mislili, da gre za zdrave ’polnozrnate kosmiče’, naenkrat ugledamo v njih resnični luči. Temu, kar je v škatli, namreč ne moremo več reči: hrana.

Gibanje Reelfooding

Carlos Rios je s svojimi javno izraženimi pomisleki na račun predelanih živil, ki na nas prežijo z vseh koncev, v Španiji kmalu sprožil pravo gibanje, ki sliši na ime Reelfooding – t.j. življenjski slog, ki temelji na prehranjevanju s pravo hrano in izogibanju močno predelanim živilom.

Rios in njegovi sledilci se ob tem močno opirajo na znanstvenoraziskovalno delo strokovnjakov, kot sta Carlos Monteiro in Geoffrey Cannon, ki sta na tem področju objavila številne študije, sledijo pa tri preprosta, osnovna pravila #realfoodinga:

1. Svojo prehrano so zasnovali na minimalno predelanih živilih, med katerimi prednost dajejo tistim, ki so rastlinskega izvora.

2. Prehrano nato zgolj dopolnjujejo z dobrimi predelanimi živili. Večina teh živil je ustekleničenih in ima na etiketi s hranili zgolj od ene do največ pet sestavin (med katerimi ni nezanemarljivih – od 5 do 10 % - dodanih sladkorjev, prečiščene moke ali rafiniranega rastlinskega olja). Med dobrimi predelanimi živili so tudi suho sadje ali konzervirane ribe, ne enega in ne drugega pa ne gre jesti pogosteje kot svežega.

3. Izogibati se gre močno predelanim živilom. To so vsa tista živila, ki imajo na etiketi več kot pet sestavin, med katerimi so sladkorji, moke in rastlinska rafinirana olja, aditivi in sol). Ta živila lahko uživamo le občasno, npr. enkrat na mesec.

Več o tem, kako razločiti zdrava živila od nezdravih, si boste lahko prebrali v knjigi Uživaj pravo hrano ali pa pričeli Carlosa Riosa spremljati na družbenih omrežjih.

Še opozorilo: več kot boste o tem področju vedeli, bolj se boste vračali h konceptu prehranjevanja naših babic, ki industrijsko predelane hrane niso poznale.
Carlos Rios: Uživaj pravo hrano

Glede prehrane večina prebivalstva živi v zmoti. Tako kot v filmu Matrica živimo v svetu, v katerem »ne jemo prave hrane, temveč izdelke, ki so nam jih postavili pred oči«. Okolje je zasnovano prav za uživanje nezdravih izdelkov: močno predelanih živil. Nad tem okoljem bdi temačna plat prehrambne industrije, ki prebivalstvo praktično sili k nakupu izdelkov, s katerimi škodijo svojemu zdravju.

'Uživaj pravo hrano' nam ponuja strokovno utemeljeno znanje, potrebno za poizvedovanje, raziskovanje in poglabljanje v naše prehranjevanje in vse v zvezi z njim. Pojasni nam osnove Realfoodinga, življenjskega sloga, katerega namen je iz naše prehrane pregnati močno predelana živila, in ponuja praktične nasvete, trike in recepte za preprostejše, hitrejše in bolj zdravo prehranjevanje. Matrice se ne da razložiti, videti jo moramo na lastne oči.