Čas je, da se pogovorimo o tem: kaj je DISOCIACIJA!

Vprašanja & odgovori

10. 2. 2021, 15:12 | Zdravje | Piše: N.Z.

                            Čas je, da se pogovorimo o tem: kaj je DISOCIACIJA! (foto: profimedia) profimedia


Sposobnost človeških možganov, da disociirajo (ali odmaknejo) nekatere umske procese od zavestnega uma, je lastna vsem ljudem. Vsi ljudje smo sposobni disociacije. Ker pa ta po svoji intenziteti obstaja na spektru, se stanja disociacije lahko raztezajo od normalne, povsem vsakdanje in mile, pa vse do resne in kronične, ki v skrajnem primeru slabšalno vpliva na kvaliteto življenja in zmožnost funkcioniranja.

Vsem disociativnim stanjem na spektru je skupno eno: sposobnost zavesti, da se (začasno) umakne iz resničnosti tako, da vzpostavi distanco do neposrednega fizičnega in čustvenega izkušanja.

Koncept disociacije ima ’dolgo brado’.

Med letoma 1880 in 1910 je bilo zares veliko zanimanja za disociacijo.

Sigmund Freud leta 1898 predpostavi, da je disociacija eden od obrambnih mehanizmov duše.

V začetku 20. stoletja francoski filozof in zdravnik Pierre Janet disociativne motnje poveže s travmo, ki je potisnjena v podzavest, ameriški nevrolog Morton Prince pa postavi tezo, da obstaja spekter disociativnih motenj.

Zanimanje za disociacijo je ponovno postalo aktualno šele konec 20. stoletja. Glede na vse številčnejše študije s tega področja, zdaj ni več dvoma, da je disociacija še kako fenomen, ki ga je vredno bolje razumeti, saj se z njim tako ali drugače sreča sleherni med nami.

V & O

Najpogostejša vprašanja & odgovori, ki so povezani s psiho-fizičnim fenomenom disociacije.

Kaj je normalna disociacija?

Disociacija je normalen umski proces, ki ga je izkusil že vsak izmed nas. Primeri takšne blage in precej razširjene disociacije so: trenutki zamišljenosti in zasanjanosti, t.i. izklopa (ali ’zoning out’), predajanje dnevnemu sanjarjenju, vožnja avtomobila na ’avtopilotu’ (torej avtomatično in brez posebnega razmišljanja), tako popolno vživljanje v dogajanje v knjigi ali na filmu, da pozabimo na svojo neposredno okolico. Potem so tu še posebna stanja zamaknjenosti ob poslušanju najljubše glasbe in številna druga, transu podobna stanja (torej tudi sposobnost ljudi za meditacijo in hipnozo).

Vsem tem izkušnjam je skupno eno: človek začasno ’v svoji zavesti prekine’ stik z neposredno okolico, da bi se ’premaknil’ v drugo (alternativno) stanje.

Tovrstne izkušnje gre videti kot svojevrsten umik iz primeža stresnega sveta, zato se neredko čutijo kot prijetne, kar je v osnovi tudi njihova primarna funkcija.

Več branja o tem TUKAJ.

Kako disociacijo čutimo fizično?

Ko disociirate, se (lahko) počutite nekako ’izven’ sebe, pa tudi ’proč’ od sveta okoli vas. Na primer, lahko se počutite ločeni od telesa (izventelesne izkušnje so v osnovi disociativne izkušnje) ali pa čutite, da svet okoli vas ni povsem resničen. Seveda pa je konkretna izkušnja disociacije za vsakega človeka drugačna.

Za več branja TUKAJ.

Je disociacija lahko tudi nekaj slabega?

Disociacija lahko postane trajnejša, če se človek v danem trenutku ne zmore soočiti z negativnimi občutki in čustvi. Ob tem je nujno vedeti, da je disociacija sicer koristen obramben mehanizem pred bolečino, žal pa sama po sebi ni tudi že zdravilo. Če disociacija postane kronična, to lahko onemogoči okrevanje pri travmi ali pri PTSD. Kronična disociacija lahko postane problem tudi sama po sebi. Neprestano umikanje v notranji svet lahko npr. negativno vpliva na uspešnost v šoli (ali pri delu).

Za več branja TUKAJ.

Ali je disociacija lahko nekaj dobrega?

Disociacija ljudem lahko pomaga, da v situacijah, v katerih bi bile telesne senzacije premočne, čustva pa bi nas preplavila, te odzive utiša, umakne in razprši, človek pa začasno funkcionira kot na avtopilotu. Sposobnost disociacije ljudem pomaga bolje premagovati ekstremne situacije in okoliščine.

Za več branja TUKAJ.

Kateri sprožilci izzovejo disociacijo?

Številne stvari lahko povzročijo, da ljudje pričnejo disociirati. Na primer: disociativni lahko postanete, ko ste v stresu, ali pa kmalu zatem, ko se vam je zgodilo nekaj travmatičnega (nesreča, smrt bližnjega in podobno). Nekateri simptomi disociacije so lahko tudi spremljajoči simptomi nekaterih motenj (npr. anksiozne motnje). Pri večini ljudi disociativna občutenja izzvenijo sama od sebe.

Za več branja TUKAJ.

Kaj se zgodi, ko disociirate?

Disociacija je mentalni proces, pri katerem se pri človeku pojavijo vrzeli med mislimi, čustvi, spomini ali celo občutkom lastne identitete. V disociativne motnje prištevamo disociativno amnezijo, disociativno fugo, depersonalizacijo in disociativno motnjo identitete.

Za več branja TUKAJ.

Kakšni so prepoznavni znaki za disociacijo?

Nekateri od simptomov disociacije zajemajo naslednje:

  • amnezija (Gre za izgubo spomina. Ljudje poročajo, da se ne spomnijo nekaterih dogodkov, ki so se jim zgodili.),
  • depersonalizacija (Občutek, da vaše telo ni vaše. Občutek, da niste povsem v telesu.)
  • derealizacija (Občutek, da niste del sveta, ki vas obkroža. Okolica se ne zdi resnična.)
  • identitetna zmeda (Naenkrat ne veste, kdo pravzaprav ste.)
  • identitetne premene (Vaša identiteta se je spremenila. Vaše prejšnje identitete se ob tem lahko spomnite, lahko pa tudi ne.)
  • izguba občutkov
  • izguba sposobnosti nadzora nad lastnim telesom.

Za več branja TUKAJ.

Kaj storiti, ko opazite, da je bližnji v stanju disociacije?

Naslednje namige lahko uporabite tudi, če se sami počutite disociativni:

  • Človeka odpeljite na mesto, kjer se bo počutil varnega.
  • Prostor nekoliko zatemnite in odstranite moteče zvoke.
  • Človeku ponudite redmete, ki so prijetni na dotik, ki so tolažeči ...
  • Znižajte ton svojega glasu.
  • Človeka odpeljite na miren kraj zunaj, v naravo …
  • Fizičen dotik (podpore) uporabite šele, ko veste, da je to že primerno.
  • V situacijah, ki bi lahko postale za disociativca nevarne (zaradi samopoškodovanja), poiščite pomoč drugih.

Za več branja TUKAJ.

Kako naj pri sebi ustavim disociativnost tukaj in zdaj?

Obstajajo učinkovite tehnike samopomoči za disociacijo, ki pa se jih gre pred tem naučiti:

  • Najbolj učinkovite so enostavne tehnike dihanja (z globokim vdihom in dolgim izdihom).
  • Preizkusite nekaj gibalnih tehnik, ki prizemljujejo, in vaje čuječnosti.
  • Zgradite si mrežo podpornikov.
  • Pišite dnevnik in v njem beležite vrsto sprožilcev, zaradi katerih disociirate.
  • Omislite si družbo terapevtske živali.

Za več branja TUKAJ.

Kako prizemljite nekoga, ki disociira?
  • Poskusite z naslednjimi tehnikami prizemljevanja:
  • spodbudite ga, da upočasni svoje dihanje,
  • naj prisluhne zvokom iz neposredne okolice,
  • pomaga tudi bosonoga hoja,
  • zavijte ga v oddejo in naj jo poskusi začutiti okoli sebe,
  • naj se dotakne poljubnih predmetov (in to opiše),
  • dajte mu povonjati nekaj, kar ima močan, a prijeten vonj (npr. pomarančo).

Za več branja TUKAJ.

Kako dolgo traja stanje disociacije?

Disociativna obdobja večinoma ne trajajo dolgo (običajno gre za nekaj ur, največ nekaj dni), redkeje tudi dlje (torej nekaj tednov ali mesecev). Precej manj pogosto je, da epizode trajajo več let. To se večinoma dogaja ljudem, ki trpijo za eno od disociativnih motenj. Večina ljudi z disociativno motnjo je v otroštvu preživela še posebno travmatičen dogodek (ali več njih).

Za več branja TUKAJ.

Se je disociacije sploh mogoče za vedno znebiti?

Sposobnost disociacije je obče človeška izkušnja. Verjetno ste želili vprašati, ali se disociativne motnje lahko pozdravijo tudi same od sebe? Lahko se, a to ni tudi zelo verjetno. Za ljudi z disociativno motnjo identiteto je značilno, da jim postavijo več napačnih diagnoz preden naslovijo pravo (in jim nato tudi ustrezno pomagajo).

Za več branja TUKAJ.

Je disociacija motnja ali obramben mehanizem?

Disociacija je pogosto uporabljen obramben mehanizem, še posebno pri ljudeh, ki so izkusili travmo. Številne žrtve posilstev poročajo, da so se med napadom videle lebdeti nad telesom in čutile sočutje do ’človeka’ pod njimi. Večina ljudi že ima izkušnjo poskusa, da bi se distancirali od boleče ali neprijetne izkušnje.

A medtem ko večina ljudi sčasoma ponovno vzpostavi običajno percepcijo toka dogodkov, pa pri ljudeh z disociativnimi motnjami vztrajajo simptomi amnezije, depersonalizacije, derealizacije ali fragmentirane identitete. Neredko ti simptomi ovirajo možgane, da bi ti normalno sprocesirali travmatične ali stresne izkušnje.

Za več branja TUKAJ.

Katera izmed disociativnih motenj je najbolj pogosta?

Najbolj pogosta je disociativna amnezija. Gre za (začasno) pozabo spomina na točno določen (travmatičen ali stresen) dogodek. Številni avtorji poročajo, da je disociativna amnezija pogosta pri vojnih veteranih, žrtvah posilstva in pri ljudeh, ki so izkusili ekstremen čustven stres ali konflikt.

Za več branja TUKAJ.

Katere vrste disociativne amnezije poznamo?
  • Lokalizirana amnezija (najbolj pogosta): gre za nezmožnost, da bi se spomnili točno določenega dogodka ali obdobja v našem življenju.
  • Selektivna amnezija: človek se spomni del dogajanja, medtem ko mu ’manjkajo’ drugi deli dogajanja v istem trenutku (ali obdobju, ko se je dogajal travmatičen dogodek),
  • Sistematizirana amnezija: izguba spomina za specifično kategorijo informacij,
  • Nadaljevalna amnezija: izguba spomina za vsak nov dogodek, ko se ta zgodi,
  • Generalizirana amnezija (zelo redka): akutna izguba spomina o posameznikovem celotnem življenju.

Za več branja TUKAJ.

Je disociativna amnezija začasna?

Disociativna amnezija je lahko začasno stanje in je že po definiciji reverzibilna. V primernih okoliščinah je mogoče spomin ponovno priklicati v zavest in z njim terapevtsko ’delati’.

Za več branja TUKAJ.

Je disociacija pogost spremljevalec depresije?

Disociacija kot stranski simptom pogosto spremlja tudi druge duševne motnje, kot so: post-travmatski stresni sindrom, depresija, anksioznost, shizofrenija, bipolarna motnja in mejna osebnostna motnja.

Za več branja TUKAJ.