Če se upirate zaščitnim maskam, ste verjetno že pred pandemijo živeli na robu (ne)udobja

Kolumna

25. 9. 2020, 11:25 | Zdravje | Piše: Darjo Hrib

                            Če se upirate zaščitnim maskam, ste verjetno že pred pandemijo živeli na robu (ne)udobja (foto: profimedia) profimedia

Spet visoke številke okuženih, spet glasne debate o ukrepih. In na prvem mestu seveda – zaščitne maske. Ki so postale vzpetina, na kateri so nekateri pripravljeni do konca boriti svojo načelno bitko. Ne glede na vse. Zato se seveda poraja vprašanje – kako lahko nekaj tako preprostega, kot je zaščitna maska na obrazu, sproža toliko polemik? 

Verjamete v Božička? Če si boste že takoj novembra iz lastnega proračuna kupili novi Playstation 5, najbrž ne. Sicer boste bržda čakali na 26. december in upali, da se vaša želja materializira pod okrašeno smrečico. Če verjamemo deduktivni logiki, boste zelo verjetno razočarani. In če pod okrašeno smrečico ne bo Playstationa, lahko kulturno sprejeto fantazijo adventnega starčka z vrečo daril zamenjate za idejo, da je covid-19 kot Božiček – da obstaja samo za tiste, ki vanj verjamejo.

Če se vam zdi, da bi težko vlekli vzporednice med Božičkom in covidom, se to ni zdelo tako nenavadno psihologom, saj so pri ljudeh, ki se upirajo nošenju zaščitnih mask, razloge za njihova prepričanja iskali prav v miselnem sistemu, ki ga ljudje ustvarjamo v formativnih letih, tja do 8 leta starosti. Takrat se pri ljudeh beleži izredno hiter kognitivni, družbeni, čustveni in fizični razvoj.

»Ampak zdaj sem odrasel,« porečete. »Zdaj sem predočen z dokazi,« še dodate. Kar drži. A v zgodovini zavračanja dejstev smo se priučili ustvarjanja pomirjujočih prepričanj. Morda smo prepričani, da živimo v realnosti, kjer so slabi nameni prej ali ali slej kaznovani. Ali pa, da bolezen covid-19 ni nič bolj nevarna kot gripa. To racionalizacijo je že pred časom opredeljeval tudi psiholog Mark Whitmore, ki z ženo Eve, klinično psihologinjo, že od začetka pandemije podrobno analizirata kompleksne socialne in psihološke fenomene v času koronavirusa.

V relaciji do prepričanj, s katerimi se razvijamo v formativnih letih, sta zelo plastično razložila, zakaj se toliko ljudi navkljub zelo jasnim statistikam, vseeno upira ne le maskam, ampak tudi drugim varovalnim ukrepom. Končni razlog je seveda povsem enostaven – ker se s pomočjo takšnih racionalizacij lažje soočajo s kaotično realnostjo. Ljudje si ustvarjajo fantazije, s katerimi želijo zaščititi status quo svojega navideznega udobja. In najlažje formulirana fantazija je seveda ta, da so ukrepi v vseh pogledih pretirani, saj virus ni tako nevaren. 

Če zakopljemo še eno plast globlje, ugotovimo, da ustvarjanje teh fantazij, s katerimi se nekateri ljudje prepričujejo, da covid-19 ni nič hujša bolezen kot gripa, pa da so maske brez veze, pa da je vse skupaj le manipulacija javnosti, razkriva žalostno plat družbe, ki je bila prej varno skrita pod fasado nastavljene normalnosti. Pandemija je razkrila, da je ogromno ljudi že pred korona krizo živelo na tankem robu lastnega udobja. In ukrepi so to krhko udobje resno ogrozili.

Ideja, da bi morali svoje udobje zmotiti z nošenjem zaščitne maske ali odpovedjo dopusta ali omejevanjem gibanja – vse samo začasno, seveda – je (bila) marsikoga nedopustna. Jasno – to bi jih namreč pahnilo čez prag in bi njihovo že zdaj komajda vzdržno življenje postalo nevzdržno. Pred pandemijo si je namreč ogromno ljudi svoja življenja namestilo tako, da so svojo toleranco do nadležnosti pripeljali do absolutnega maksimuma. Kot rečeno, živeli so na robu udobja – tolerirali so kilav odnos s partnerjem, razvajene otroke, prometne gneče, nizke dohodke, slabe internetne povezave, odvečne kilograme, neprijazne šefe, karkoli ali pa vse od naštetega. Več teh nadležnosti ima človek v življenju, več tolerančnega prilagajanja potrebuje in manj ima prostora za še nove nadležnosti.

Potem pa je prišla pandemija. In z njo omejitve. In maske. Joj, te maske. Mnogi pač niso imeli več prostora za še eno nadležnost v njihovem življenju. Zato so se oprijeli najbližje fantazije, najbližje zgodbe o Božičku, ki bi jim opravičila, da se na to nadležnost pač ne bodo prilagajali. Koliko slovenskih družin živi samo za tisti vikend obisk v nakupovalnem centru, kjer morajo zdaj nositi maske in to moti njihovo večurno nakupovalno ekskurzijo? Koliko slovenskih družin živi samo za tista dva tedna dopusta na hrvaški obali, ki sta jim bila skorajda zanikana zaradi ukrepov? Če bi jim te stvari vzeli že za samo eno sezono, bi njihovo celo leto bilo nesmiselno. Prazno. Obupno. Zato je bilo za mentalno zdravje velikega deleža Slovencev blagodejno, da smo pustili meje čez poletje odprte. Pa četudi smo potem z vsemi štirimi zabredli v nove rekorde okužb.

Zdaj smo v točki, ko je javnost že lepo razdeljena. Na tiste, ki lahko tolerirajo zaščitne maske in na tiste, ki v svoji malhi tolerance za maske nimajo prostora. Zdaj, ko so vsi varno pospravljeni na svoje okope, je jasno, da ta polemika ne bo nikoli potihnila. Prepričani prepričujejo prepričane. Kompleksni psihološki proces se je v teh mesecih razodel v zelo šolski primer pravila, da ljudje skorajda nikoli ne bodo delali tisto, kar bi morali.

Zato pojav razdeljenega mnenja o ukrepih ni unikaten za Slovenijo, le vzorec je manjši. Podoben odnos do priporočil sicer ni nekaj novega v naši kulturi, ampak skorajda univerzalen povsod, kjer je bila odločitev, če bomo nekaj naredili prav ali ne, na naših plečih. Recimo pri prehitri vožnji. Ali pa pri kajenju. In pri redni vadbi, uporabi varnostnih pasov v avtomobilu, zdravi prehrani. Vedno bo določen odstotek ljudi, ki ne bo sledil priporočilom, tudi, če se zdijo še tako smiselna. Kar pa je pravzaprav znak v kulturni antropologiji znane funkcionalne neodraslosti. Tako dobimo odrasle ljudi, ki se vedejo kot otroci -  svoje udobje prioritizirajo pred tistim, kar je prav. 

V primeru zaščitnih mask – in deloma vseh ukrepov zaradi pandemije – je ta nedoraslost preprosto postala kolektivni problem, ker ima neposredni vpliv na soljudi. Če se nekdo ne želi zdravo prehranjevati ali med vožnjo ne želi biti privezan z varnostnim pasom, na nas to ne vpliva tako zelo, kot če ne upošteva ukrepov za zamejitev okužb. V pandemiji je upor proti ukrepom nenadoma problem tudi tistih, ki bi se ukrepov radi držali.

Zato se tako vneto išče tisto pravo ravnotežje med priporočili in kaznovanjem. Seveda ne pomaga, da je virus zdaj že popolnoma politiziran in postaja tudi pri nas, podobno kot v Združenih državah, še ena točka razkola med njihovimi in našimi. Ta boj pa se, v tem specifičnem primeru, bije na plečih javnosti in, predvsem, zdravstva. Ker to, da morajo avtoritete na področju medicine prepričevati laike, ali je virus nevaren ali ne, je norost digitalne dobe, kjer teorije zarote cvetijo kot gobe po dežju, napačne informacije pa se zelo enostavno zasidrajo v psiho tistih, ki zavoljo ohranjanja lastnega minimalnega udobja sprejmejo vsako teorijo, če le ta ugodi njihovemu odklonu do vsega, kar bi lahko ogrozilo njihovo že tako do roba potisnjeno (ne)ugodje.

Strokovnjaki se v tej novodobni dilemi strinjajo predvsem v tem, da bo mnenja ljudi, ki ne želijo nositi mask oziroma ne verjamejo v nevarnost virusa (ali celo njegov obstoj), spremenilo samo to, da ga bodo izkusili iz prve roke. »Pustimo času čas,« je, če nekoliko parafraziram, v pogovoru z Record Searchlight zaključila Dolores Albarracin, profesorica psihologije na univerzi Illinois Urbana-Champaign. A kaj, ko je ravno čas tisti, ki nam ga najbolj primanjkuje

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Darjo Hrib
Novinar in kolumnist