Duško Petrović: Če telo ni zdravo, tudi duh ne more biti, in obratno

Ljubljančani, ki obiskujejo ekotržnico, dobro poznajo stojnico Ekošare, ki je edina, kjer lahko dobijo bučke, papriko, paradižnik in drugo svežo zelenjavo ter sadje iz ekološke pridelave tudi sredi zime. Za zanesljivo oskrbo od preverjenih dobaviteljev skrbi Duško Petrović, ki ob sobotah tudi sam prodaja na stojnici in svoje izkušnje deli s kupci. V Ekošari se zavedajo, da je v hitrem tempu vsakdanjika zelo pomembna dostopnost zdrave hrane, zato so svojo ponudbo prenesli tudi v spletno trgovino.

V čem se Ekošara razlikuje od drugih spletnih ponudnikov ekoloških izdelkov?

Mi smo eni izmed redkih, ki vse leto ponujamo celovito izbiro svežega sadja in zelenjave, med tem ko drugi ponujajo predvsem slovensko in domače, s tem pa so omejeni na sezono. Ponujajo pakete tistih stvari, ki so trenutno na razpolago, zato so večinoma vedno iste, le da naročnik ne more izbirati znotraj paketa. Pri nas pa kupec lahko skozi vse leto naroči tisto sadje in zelenjavo, ki ju želi, poleg tega pa mu naročeno dostavimo na dogovorjeno mesto.

Torej gre predvsem za ekološko hrano iz uvoza?

Seveda, v tem primeru je domače postransko, ker je te hrane premalo na voljo. Večina kmetov lahko svoje izdelke brez težav proda že doma ali pa vse, kar imajo, prodajo na tržnici ob sobotah. Le redki slovenski pridelovalci imajo kaj tržnih viškov, in če jih že imajo, bi radi dobili maksimalno ceno, zato stvar hitro postane predraga. Šparglji na primer so v zadnjih letih postali tako popularni, da gostinci pridejo k pridelovalcem na dom in jim ponudijo več, kot bi jim plačal jaz. Seveda prodajo, jaz pa šparglje dobim v Italiji pol ceneje. In potem prodajamo slovenske šparglje po 5, 6 ali 7 evrov za zavitek, italijanske pa po 3 do 4, pa so oboji ekološko pridelani. V Italiji lahko o takih cenah samo sanjajo. To so te anomalije slovenskega trga.

Očitno je tu še veliko priložnosti za slovenske kmete. Zakaj ne izkoristijo tega tržnega potenciala?

Problem je v tem, ker kmet ne more vsega delati sam. Recimo, da pridela dovolj velike količine, ampak če je kmet, potem ne more biti še trgovec in iskati prodajne poti. In če je trgovec, ne more biti kmet. Druga stvar je, da v kmetijstvu ciklus traja leto dni, potem pa je treba še prodati, torej leto in pol. Težko bom nekoga prepričal, da mi poseje dva hektarja z obljubo, da bom pridelek odkupil. Tudi če ti kmet zaupa, ti ne more obljubiti, da pridelek bo; lahko je suša, toča ... Če pa hočeš pridelek zagotoviti, moraš investirati – v namakanje, tople grede ... Težko je biti kmet, spoštovati zakone narave in biti hkrati podjetnik.

Ampak v tujini to očitno gre, zakaj ne tudi pri nas?

Zato ker je ta sistem drugje že precej dlje v veljavi. Pri nas smo pred 20 leti začeli na novo. Imamo majhne površine, ljudje so polovičarji; poleg službe mož ali žena popoldne dela še na kmetiji, gleda le na to, da bo eden ali dva od tega preživel, nikakor pa ne, da bi bile možnosti za tržne viške. Za to pa moraš imeti kakšno večjo površino. V Italiji na primer imajo to srečo, da imajo Sicilijo. V Avstriji pa so imeli očitno prave ljudi na pravih mestih in so že pred približno desetimi leti zagotovili državni denar, tako da imajo zdaj že 20 odstotkov površin ekoloških. Hči je lani na Dunaju na vlaku dobila 'fair trade' kavo, ekološke ploščice in ekološke sendviče. To pomeni, da je prišlo ekološko v vse pore življenja in da je pri njih to nekaj povsem vsakdanjega in običajnega.

Koliko sta ob ekološkem pomembna tudi pridevnika lokalno in domače, zlasti če pri tem mislimo na okoljsko problematiko?

Ne vem, zakaj ljudje mislijo, da če je domače, je dobro. Če je domače, je pač domače, vendar imamo tudi doma ljudi, ki so ravno tako brezvestni kot kje drugje, in želijo samo zaslužiti s količino. Sam imam raje ekološko, ki je 500 ali 1000 kilometrov stran, kot pa domače za vogalom in ne vem, kaj je človek s tem počel. Problematična je dobava občutljivega sadja z drugih kontinentov, kot je na primer mango ali papaja, ker je treba dozorele sadeže pripeljati z letalom, kar je okoljsko seveda sporno. Vendar to niso velike količine in je dejansko tako, kot se reče – eksotika. Zdajle so na primer evropske hruške že mimo in so se pojavile južnoameriške, predvsem iz Argentine, pa tudi jabolka in buče. Toda če te stvari pridejo z ladjo, je ogljični odtis gotovo zelo podoben tistemu, kar pride v majhnih količinah iz Prekmurja.

Kakšno vlogo v ekološki proizvodnji ima biodinamika?

Za biodinamiko stoji antropozofija, ki pomeni modrost človeka. Če nekdo kmetuje s ciljem, da je središče pozornosti človek, je ta nekdo lahko samo tisti, ki razume to filozofijo. Tega ne more delati nekdo, ki misli, da se bo tega naučil na pamet, ki ne ve, kaj počne, ki niti ne verjame v to, kar počne. Seveda marsikoga na koncu prepričajo rezultati. Če je torej človek v središču pozornosti, potem je to narejeno za človeka, je dobro in ni zavajanje. Tu je bistvena razlika. Jaz sem se ekološke trgovine lotil zaradi sebe in zato, da bom imel neki posel, ne pa da bi bajno obogatel. To počnem ves čas in tudi še zdaj.

Če bi hotel delati resen biznis, bi ga lahko delal z očetom v gostinstvu, ampak to enostavno ni bilo zame. Pravim, da gostilne niso narejene za ljudi, ampak za to, da bodo gostinci zaslužili. Letalski prevoz ni narejen zato, da bi človek prišel od točke A do točke B udobno, ampak zato, da bi nekdo s tem zaslužil. Do zdaj sem našel samo eno podjetje, ki ima primeren razmak med sedeži. Tudi hotel ni narejen, da bo nekdo udobno spal, ampak da bo nekdo 'naštancal' denar. Ko smo postavljali trgovino Kalček v BTC-ju, je bilo prvo vprašanje, kako urediti notranjost tako, da se bodo ljudje v njej dobro počutili. Bistveno se mi je zdelo, da niso tiste police tam zato, da imaš občutek, da ti nekdo vleče denar iz žepa, ampak da ti nekdo nekaj ponuja. Vzameš ali ne, odločitev je tvoja.

Toda ravno pri ekoloških izdelkih, ki so precej dražji od konvencionalnih, imamo potrošniki pogosto občutek, da nam denar vlečejo iz žepa?

Ljudje se ne zavedajo, da so zadaj neke druge stvari. Kakor koli se butasto sliši, te ustvarjajo ceno. Če bilo konvencionalnega tri odstotke in ekološkega 97 odstotkov, bi bilo razmerje v cenah enako, ampak kdo bi še tisto jedel – nihče. Ampak tu so drugi interesi. Gre za nadzor nad hrano in cenami, gre za to, da te bodo olupili in zaslužili na tebi. V kozarcu soka iz ekološkega sadja pa je vsaj en del zame in za vas oziroma za nas. Več človeka je vgrajenega, več energije. V Sloveniji je specifična situacija, ker je res predrago.

Ampak če hoče kmet preživeti z dvema hektarjema, pač mora dati tako ceno, sicer je bolje, da kmetijo zapre. Tu je pač vloženega veliko več dela. Tiste stvari, ki so najcenejše, so največji rop, ker z nizko ceno samo pritegnejo kupce v trgovine, kjer potem kupijo še druge stvari po običajnih cenah. Sicer pa se v sezoni od januarja do poletja začne zmanjševati dobavljivost domačega sadja in zelenjave, pa tudi konvencionalno je vedno dražje. Nekje aprila ali maja se cene zelo približajo, kakovost pa ne. Takrat je poraba ekološkega sadja in zelenjave največja, ker ljudje vidijo, da razlika v ceni ni več tolikšna, v kakovosti pa ogromna.

Zdi se nekako samoumevno, da ste vegetarijanec – ali se motim?

Vegetarijanec sem že 36 let. Ne jem jajc, od mlečnih izdelkov pa le sir, ker se mi zdi dobro beljakovinsko dopolnilo, da se mi ni treba truditi z rastlinskimi viri in prehranskimi dopolnili. To je moja zavestna odločitev in jaz poslušam svoje telo. Vegetarijanstvo ni moj življenjski moto, to mi pač enostavno ustreza. Ne načrtujem prehrane, jem po občutku. Pri tem upoštevam dva pregovora, in sicer 'srednja pot je pot modrosti' in 'različnost osrečuje'. Vegetarijanstvo ne pomeni, da si enoličen, vendar moraš izbirati po pameti.

Kaj pa menite o ekstremni prehrani, kot je presna ali veganska?

Po mojem mnenju lahko to vodi v enoličnost, je pa odvisno, kako človek k temu pristopi. Poslušati se moraš. Ni za vsakega dobro isto – enemu koristi eno, drugemu nekaj drugega. Res pa je, da v sili hudič muhe žre in še sam jih lovi. Če bi se sam znašel nekje v Andih, bi se najbrž obnašal enako, kot so se preživeli v tisti letalski nesreči. Boš sledil neki ideji ali boš preživel? Ravno tako je v zdravstvu. Nekateri alternativnih metod ne sprejemajo, ker niso uradne. Ampak kaj te zanima: biti pravoveren ali se pozdraviti? Tu je samo eno pravilo – da pomaga.

Spomladi so popularne razne razstrup­ljevalne diete. Jih res potrebujemo, tudi če živimo in jemo zdravo?

Telo je narejeno tako, da se lahko samo zastrupi. V črevesju se dogaja marsikaj. Dejstvo je, da je že okolje tako zastrupljeno, da se je dobro od časa do časa prečistiti. Je pa res, da če se prehranjuješ zdravo, so možnosti, da se ti kaj zgodi, manjše. Seveda moraš živeti v skladu s samim seboj. Kaj to je, pa ne morem reči za nikogar, razen za sebe. Moraš se poslušati in čutiti, kaj ti paše, in to velja za vsa področja življenja. Ko se na primer usedeš, ti je udobno. In ko ti ni več udobno, se telo samo premakne in se nič ne sprašuješ.

Mi pa si dovolimo psihična maltretiranja, se mučimo z raznimi nenormalnimi dietami in smo sposobni izmučiti sebe in svoje telo toliko, da poči. Meni je popolnoma nepojmljivo, da ima nekdo driske, zapeko, zgago, napenjanje in razne težave, pa ničesar ne spremeni. Če ne sešteješ ena in ena, da je nekaj narobe s tistim, kar si nesel vase, potem ti manjka osnovnošolsko računstvo. Pa ni samo to. Še večja katastrofa je tisto, kar vneseš v glavo, kajti sami nad sabo zganjamo največji teror. Nihče ne more človeka tako mučiti, kot se lahko sam. Bodi iskren do sebe in si priznaj, da ti nekaj ne štima. Vse stvari v naravi so narejene tako, da težijo k ravnovesju. Edino človek rine v skrajnosti. V naravi praktično ni ubijanja iz užitka, človek pa je iz tega naredil hobi.

Torej ni vse samo v zdravi hrani, tudi misliti moramo zdravo?

Da, toda zdrav duh v zdravem telesu je lahko začaran krog. Če telo ni zdravo, duh ne more biti; če duh ni zdrav, tudi telo ne more biti. To ravnovesje je treba vzdrževati. Če nekdo ves čas govori: ah, vegetarijanci, ah, ekološka hrana, ah, kakšno zdravje – saj ga ne moreš prepričati o ničemer. Če človek tega ne začuti, pač ne začuti, ampak prej ali slej bo udarilo ven. Problem je, ker se na vse ekološko še vedno gleda kot na alternativo. Ko bo odstotek prebivalstva in način pridelovanja presegel 10 odstotkov, se bo to zvrnilo in postalo nekaj normalnega.

Besedilo: Janja Štrumbelj 

Fotografije: Goran Antley, Primož Predalič