N.Z. | 6. 7. 2022, 09:00

Čudežna okrevanja, ki so osupnila tudi najbolj izkušene zdravnike

profimedia

Od prezgodaj rojenih otrok do trdoživih osemdesetletnikov. Preberite si neverjetne zgodbe čudežnih okrevanj, ki še danes begajo medicinsko osebje.

Na Redditu je nekaj zdravnikov in medicinskega osebja delilo najbolj osupljive zgodbe pacientov, ki so ozdraveli navkljub temu, da jim po vseh znanih podatkih ni dobro kazalo. Te zgodbe so dokaz, da navkljub napredku moderne medicine ne gre podcenjevati človeškega faktorja – volje, čudežnosti duha in odločenosti, da premaga tudi največje izzive.

»To je bil najslabši MRI, kar sem jih kadarkoli videl.«

»Bil sem v ekipi za kapi, ko so pripeljali moškega iz lokalnega zapora. Bil je odvisnik od drog, v krvnem obtoku so bile bakterije, okvarjene srčne zaklopke in številne lise na možganih. Slika magnetne resonance je bila ena najslabših, kar sem jih kadarkoli videl. Bil je povsem komatozen in priključen na naprave, ki so vzdrževale njegove življenjske funkcije. Vsi smo se strinjali, da ne bo dolgo … padla je odločitev, da ga odklopimo z aparatur, ki ga umetno vzdržujejo pri življenju.

Nekaj mesecev kasneje pa je eden od mojih kolegov naletel na tega moškega, v družbi s svojimi družinskimi člani, v bolnišničnem dvigalu. Bil je v invalidskem vozičku in dejansko je govoril. Moj prijatelj je bil tako osupel, da ni vedel, kako naj reagira, zato je planil v jok in se pričel opravičevati družini moškega, ker jim je pred meseci zatrjeval, da njihov bližnji nima nobene možnosti, da bi preživel. Še vedno si belim glavo, kako je mogoče, da je ta človek še vedno med živimi.«

profimedia

»Izvlekel se je«

»Skrbela sem za 23 tednov starega nedonošenčka (kar je daleč od tipično 40 tednov starega). Malček je tehtal komaj 600 gramov ali nekaj takšnega. Možnosti preživetja so bile manjše od 50 % … da ne govorim o skoraj zagotovljenih dolgoročnih zdravstvenih težavah, če bi seveda sploh preživel.

Otročiček je bil na oscilatorju, na antibiotikih, aparaturah … utrpel je krvavitve v možganih. A se je izvlekel. Ko sem zapustila rotacijsko negovalno ekipo, ki je zanj skrbela vsako minuto dneva tri tedne skupaj in se vrnila, ko je bil v 36 tednu pa ... Osupnila sem. Videti je bil odlično. Kot posledica zdravljenja bolezni mrežnice bo verjetno potreboval očala, ampak naš oftamolog pravi, da bo z njegovim vidom vse v redu. Njegova pljuča bi morala biti v grozovitem stanju … ampak … enostavno niso. MRI njegovih možganov je videti čudovito in vede se kot normalen 35-tednov star otrok. Še vedno ga bo treba spremljati, pa vendar. Vse razloge bi imel za mnoštvo groznih zdravstvenih težav, a jih nima. Vse kaže, da raste v relativno normalnega otroka. To je neverjetno.«

Sodelavec priskoči na pomoč

»V bolnišnico so pripeljali morbidno predebelo pacientko, ki se je zgrudila na svojem delovnem mestu. Imela je zares veliko srečo, da je njen sodelavec, ki je pred tem obiskoval tečaj prve pomoči (plačano s strani podjetja) znal uporabiti defibrilator kar tam, sredi pisarne. Na urgenci je bila nato že 15 minut kasneje. Pripeljali so jo kar s taksijem. Nihče ni verjel, da bo preživela.

Pa vendar je iz bolnišnice odkorakala čez teden dni, medicinskemu osebju pa je poslala košaro sadja v zahvalo. Res upam, da se je zahvalila tudi svojim sodelavcem, saj ji brez njihove takojšnje pomoči ne bi mogli pomagati.«

Leta so le številka

»Starejšega gospoda je zadela možganska kap. Ena stran njegovega telesa je bila paralizirana. Iz bolnišnice je normalno odkorakal čez mesec dni. Brez vsake fizioterapije in povsem brez dolgoročnih posledic. Ta gospod je bil star več kot 80 let.«

Uspelo ti je, dete!

»Sem porodničar in ginekolog. Na svet sem pomagal novorojenčku z levkemijo. Zdelo se je, da temu otroku ni pomoči. Rodil se je s trebuhom, polnim tekočine, hidrocefalusom, levkocitozo (kopičenje tekočine po telesu), vsi parametri so bili nad mejnimi vrednostmi. Otroka smo takoj premestili na univerzitetno kliniko, kjer so ga dali na kemoterapijo. Spet sem ga videl šele čez šest tednov. Bil je popolnoma ozdravljen in videti je bil povsem normalen otrok.«

»Njegovo srce je stalo celo uro.«

»Imel sem pacienta, ki mu je zastalo srce. Njegovo srce enostavno ni več bilo in poganjalo krvi po telesu. Tresel se je kot šiba na vodi. Običajno srce poženemo z elektro-šokom in tipično se bitje povrne po enem ali dveh takšnih šokih – ali pa linija ostane ravna. Ta možakar pa je v naslednjih 45 minutah prejel kar 15 šokov že na poti do bolnišnice. Njegovo srce ni bilo že celo uro. Priklopili smo ga na aparature in intravenozna zdravila. Iz bolnišnice je odkorakal čez tri dni. Do danes je to eden najbolj čudežnih primerov preživetja srčnega zastoja.«

Zdravilni spanec

»Pacient je bil kronično depresiven. Obhajale so ga samomorilske misli. Nobena zdravila niso pomagala. Na zdravilih je bil že več kot desetletje. Poslal sem ga na spalno kliniko. Ugotovili so, da ima obstruktivno spalno apnejo. Dobil je dihalni aparat, ki pod tlakom vpihava zrak v zgornja dihala. Celo njegovo življenje se je spremenilo. Zares je hvaležen, da se spet dobro počuti. V solzah se mi je zahvaljeval.«

Resnična zgodba kot iz filma Beležnica

»Starejši par … poročena sta bila že več kot 40 let. Bila sta tiste vrste starejšega para, ki sta se po vseh teh letih še vedno imela globoko rada in sta še vedno hodila na zmenke. Imela sta ljubko navado, da je možakar vedno, ko sta šla na romantično večerjo, na koncu naročil še pito. In čeprav je žena vedno vztrajala, da si je ne želi in da je ne bo jedla, mu je nato vedno znova ’ukradla’ tisti prvi ugriz. Saj veste: ’Samo poizkusila jo bom’ in to navkljub njegovemu negodovanju.

Potem pa se je zgodilo. Mož je razvil simptome demence … počasi je pričel pozabljati, kdo je njegova žena. Sčasoma je bolezen tako napredovala, da je sploh ni več prepoznal in postal vidno vznemirjen zaradi življenja ’s tujcem’.

profimedia

Izselil se je iz skupne hiše in vselil v stanovanje z medicinsko oskrbo. Ona je poslej živela sama in ga obiskovala, kadarkoli je le zmogla. A je ni več prepoznal. Pomagale niso niti fotografije srečnih trenutkov v dvoje. Bil je vidno zbegan in v stresu.

Potem pa je eden od zdravnikov predlagal, naj mu žena prične pripovedovati o njunih zmenkih tako, kot da sta zares dva tujca, ki sta se ravno spoznala, v upanju, da bi možakar v pripovedovanjih morda sam našel podobnosti.

profimedia

Pa ga je enkrat vzela s seboj v restavracijo, v katero sta pred tem zahajala celo življenje. Na koncu je naročil pito. Ne da bi zares pomišljala, je instinktivno segla z žličko čez njegovo polovico mize in mu spet ’ukradla’ prvi gližjaj. Možakar se je vidno vznevoljil, nato pa se naenkrat osupel ustavil. Nekaj časa je bil videti kot v šoku, potem pa je bridko zajokal.

Vsi spomini so se mu naenkrat vrnili … nekaj je bilo v tej specifični situaciji, kar je v njem sprožilo čudežen proces, da so se naenkrat vrnili vsi pozabljeni spomini. Kmalu se je spet preselil v njun skupen dom in od takrat naprej spet živita skupaj.«

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.