Čudežno zdravilo iz zelene z Instagrama zdaj tudi za zdravljenje ščitnice?

Medicinski medij Anthony William

26. 12. 2019, 14:12 | Zdravje | Piše: Nataša Zupanc
Čudežno zdravilo iz zelene z Instagrama zdaj tudi za zdravljenje ščitnice? (foto: profimedia) profimedia

Instagram vplivnež z milijoni sledilcev je s trditvijo, da je z rednim uživanjem soka zelene mogoče pozdraviti številne kronične bolezni, pred slabim letom dni sprožil pravo evforijo, zato onkraj luže ta sok danes pijejo skoraj vsi.

Izjave vplivneža, ki nima medicinske izobrazbe, so podprli številni zvezdniki, ne pa tudi zdravniki, ki trdijo, da je sok iz zelene (ali katerekoli druge zelenjave) lahko blagodejen, ne pa tudi čudodelno zdravilen.

Sok iz surove zelene ima le malo kalorij in precej vitamina K, skupaj z nekaj malega drugih vitaminov in mineralov.

To pomeni, da vam gotovo ne bo škodil. Zdravnike na tem mestu zgolj skrbi, da bi ljudje v veri, da jih bo takšen sok ozdravil tudi najbolj nevarnih bolezenskih stanj, opustili zdravila, ki jih že jemljejo za obvladovanje svojih bolezni.

In kdo je vplivnež, ki je onkraj luže sprožil obsedenost z napitkom iz zelene?

Medicinski medij

Njegovo ime je Anthony William, javnosti pa se rad predstavlja tudi kot ’medicinski medij’.

Williama na Instagramu ta hip sledi več kot dva milijona ljudi, na Facebooku pa kar tri milijone in pol. Na njegovi spletni strani je mogoče brati, da ga podpirajo številni zvezdniki, med katerimi je tudi teniški as Novak Đoković. V zadnjih nekaj letih se je kot gost pojavil v številnih televizijskih šovih, med drugim v razvpitem Keeping Up with the Kardashians. Nekaj časa je pisal tudi prispevke za spletno stran Goop, ki je v lasti Gwyneth Paltrow.

Izjave, ki na njegovih družbenih omrežjih požanjejo največ pozornosti, pa so: »Zelena pomaga ozdraviti fibromialgijo’ ali ’Uživanje malin bo vašo kri očistilo virusov.’ Še več. Na svoji spletni strani povsem resno razpravlja o tem, kako lahko sok iz zelene po njegovem receptu ljudi ozdravi celo raka in diabetesa.

Anthony William pa ni zgolj velik vplivnež, temveč tudi avtor številnih knjig na temo zdravja, ki so se vse po vrsti uvrstile na prestižno listo najbolj prodajanih knjižnih uspešnic pri The New York Timesu.

A, če je laična javnost nad ’medicinskim medijem’ naravnost navdušena, pa njegov vpliv na ljudi neredko skrbi medicinsko stroko. Ta načeloma nima nič proti njegovim receptom za najrazličnejše zelenjavne sokove in prehranska priporočila po uživanju več sadja, bojijo pa se, da bi ljudje pričeli opuščati zdravljenja po postulatih uradne medicine in se pričeli zdraviti samo še po nareku ’duhovnega bitja’, s katerim je v ’kontaktu’ Anthony William.

»Že od četrtega leta, ko je osupnil svojo družino z naznanilom, da ima njegova babica raka na pljučih, čeprav ni imela nikakršnih simptomov (preiskave so kmalu potrdile bolezen), Anthony s svojim darom ’prebira’ stanje ljudi in jim pove, kako si povrniti zdravje. V vlogi medicinskega medija je neverjetno natančen in uspešen, s čimer si je prislužil zaupanje in ljubezen več tisoč ljudi po svetu, med katerimi so filmski in rockovski zvezdniki, milijarderji, poklicni športniki, avtorji knjižnih uspešnic in nešteto drugih vseh poklicev, ki niso našli poti, kako ozdraveti, dokler jim ni Anthony razkril vpogledov Duha,« med drugim piše na Williamsoi spletni strani in v njegovi knjigi Zdravljenje ščitnice, ki je pred dnevi izšla tudi v slovenskem prevodu.

Glede na to, da Anthony William ljudem dnevno svetuje o vseh mogočih zdravstvenih težavah, se zdi zanimivo, da se v knjigi tako detajlno posveti prav boleznim ščitnice, ki jih je stroka dolgo časa po nemarnem zapostavljala. Stvari so se spremenile šele v zadnjem desetletju ali dveh, ščitnica pa je skoraj čez noč postala nova vroča tema na področju zdravja.

Ščitnica je nova vroča tema

»Vse več ljudem – še zlasti ženskam – v vseh starostnih skupinah, od ljudi, rojenih po drugi svetovni vojni, njihovih staršev, do milenijcev in celo majhnih otrok, pravijo, da so njihove ščitnice krive za utrujenost, nabiranje kilogramov, možgansko meglo, težave s spominom, bolečine, ščemenje in odrevenelost, nespečnost, izpadanje las, vročinske oblive, občutljivost na mraz, zaprtje, napihnjenost, tesnobo, depresijo, palpitacije srca, izgubo poželenja, nemirne noge in še bi lahko naštevali,« uvodoma piše William v svoji knjigi, da bi nato poudaril, da zna sodobna medicina zdraviti zgolj simptome diagnosticiranih obolenj ščitnice, ne zna pa ljudi teh bolezni tudi ozdraviti. »Če nekdo dobi diagnozo Hashimotove bolezni, hipotiroze in podobnih obolenj, to še ne pojasni nešteto zdravstvenih težav, ki utegnejo pestiti ljudi. Tako je, ker nihče ne poudari ključne resnice: težave s ščitnico niso glavni vzrok bolezni.«

Do te točke se William in aktualno razumevanje ščitničnih obolenj stroke stikata.

Od tu dalje pa se zdravniki uradne medicine in medicinski medij ne strinjajo več.

Medtem ko uradna medicina ta hip v vzrokih za ščitnična obolenja še ne ve povedati nič otipljivega, saj mehanizem bolezni, ki se kaže kot neprimeren imunski odziv proti lastnemu tkivu, kar posledično pripelje do vnetja in poškodb ščitnice, še ni popolnoma razjasnjen, William trdi, da vzrok pozna in zato vse svoje sile usmeri v odpravljanje tozadevnega vzroka za ščitnična obolenja.

In kaj je po mnenju medicinskega medija vzrok?

Več kot prepričan je, da je razlog lahko zgolj eden, t.j. ščitnični ali Epstein-Barrov virus (EBV), ki ga imenujejo tudi humani herpesvirus 4 in s katerim se tekom življenja okuži večina ljudi.

Raziskovalci avtoimunskih ščitničnih obolenj so povezavo med EBV in ščitničnimi boleznimi že vzeli pod drobnogled, a raziskave zaenkrat ne potrjujejo Williamovih domnev. Po njihovem mnenju virus ne more obveljati kot edini vzrok, dopuščajo pa možnost, da bi se EBV lahko pridružil drugim možnim sprožilcem (npr. kroničnemu stresu) in dejavnikom iz okolja (od katerih so najbolj znani: izpostavljenost sevanju, pomanjkanje joda v prehrani in uživanje antidepresivov na osnovi litija), a še to le v primeru, da bi okužba padla na ’plodna tla’ genetskih predispozicij za obolenje.

Pa William?

Ta potencialne sprožilce išče (in najde) tudi v dolgotrajni izpostavljenosti plesni, amalgamskih zobnih zalivkah, pesticidih, herbicidih, insekticidih, pomanjkanju vitamina B12 in cinka, stresu zaradi nesrečne ljubezni ali financ, izpostavljenosti rdečim algam v jezerih in morju ter celo v ugrizih in pikih nekaterih žuželk. Nič od naštetega pa po mnenju medicinskega medija ni dovolj za sprožitev ščitničnih obolenj, če v telesu hkrati ni prisoten tudi virus iz družine herpesa: »... tako mož kot žena sta izpostavljena plesni – živita z njo, jo vdihavata in jo celo jesta vsak dan v isti hiši -, pa z možem ni nič narobe, žena pa je priklenjena na posteljo, njeno stanje pa bega tako strokovnjake za plesen kot zdravstvene izvedence. V omenjenem primeru ima žena v telesu ščitnični virus, plesen pa sproža njegovo delovanje, mož pa virusa nima. Petčlanska družina je lahko vsak dan izpostavljena plesni, pa zbolijo samo trije člani. Ti trije imajo v sebi ščitnični virus, plesen pa ga je predramila, da je začel povzročati zdravstvene težave.«

Ker gre izvor ščitničnih bolezni po mnenju Williama torej iskati le v virusu – in ne v avtoimunskem odzivu telesa, poškodbah, vnetju in genetiki -, so takšni tudi njegovi nasveti. Vsi po vrsti so povezani s prehrano, ki naj bi EBV v telesu sestradala, uničila in odplavila.

Hrana kot čudežno zdravilo

»Eden od najboljših načinov napredovanja na poti zdravljenja je ta, da začnete uživati kar največ zdravilnih živil,« tako za svoje zdrave recepte bralce navdušuje William, ki bo zdravja željne najprej skušal odvrniti od uživanja jajc, sira, živil z glutenom, repičnega olja, koruze, soje in svinjine, nato pa jih navdušil za artičoke, aloe vero, avokado, banane, buče, cvetačo, čebulo, česen, datlje, fige, solato, granatno jabolko, hruške, ingver, jabolka, vse vrste jagodičevja, kokos, ohrovt, krompir, kumare, limone in druge citruse, mango, morsko zelenjavo, oreške, papajo, paradižnik, peteršilj, rukolo, sezamova semena, med, šparglje, špinačo in seveda zeleno.

Da ima William prehrano za enega glavnih stebrov zdravja tudi sicer – in torej ne zgolj v primeru težav s ščitnico, jasno kažejo naslovnice ostalih njegovih knjig, ki jih bralci tudi sicer praviloma razgrabijo.

William je danes brez dvoma velika zvezda tako onkraj luže kot širom po svetu.

Z milijoni sledilcev pa so prišli tudi kritiki, ki na Williamova učenja v najboljšem primeru gledajo s skepso, v najslabšem pa ga imajo za šarlatana, ki se igra z zdravjem ljudi.

Da slednjim tega vendarle ne gre preveč zameriti, priča naslednji odlomek, ki v knjigi niti ni edini, ob katerem bo o temi že malce bolje podučeni bralec visoko dvignil obrvi:

»Videl sem ljudi, ki so jim odstranili ščitnico in niso jemali zdravil za to žlezo. Potem, ko so se znebili EBV, so se počutili odlično. Videl sem tudi ljudi, ki so jemali zdravila za ščitnico – ne glede na to, ali so to žlezo še imeli ali ne – in se še niso znebili EBV, njihovo počutje je bilo obupno.«

In kaj naj bi bilo narobe z zgornjim citatom? Veliko tega.

Najprej: zdravila za ščitnico ne obstajajo! Obstajajo le nadomestki za ščitnične hormone, ki so bodisi bioidentični ali sintetični. V obeh primerih gre za snovi (v tabletkah), ki so enaki hormonom, ki jih proizvaja ščitnica in jih torej že imamo v krvnem obtoku (le da je teh bodisi preveč ali premalo). Zdravniki in stroka tudi nikakor ne skrivajo, da obolenj ščitnice ne znajo zdraviti, zato z dodajanjem ščitničnih hormonov v pravi meri zgolj odpravljajo simptome obolenj tako, da ljudje s ščitničnimi težavami živijo praktično normalno življenje.

In drugič: ljudje brez ščitničnih hormonov ne moremo živeti, zato ljudje z odstranjeno ščitnico MORAJO, če želijo živeti (in tu gre prav zares za vprašanje življenja in smrti), jemati nadomestek za ščitnične hormone. Torej: tudi če je William morda zares videl koga brez ščitnice, ki ni jemal redno tabletk ščitničnih hormonov, bi 'ekspert za ščitnico' moral vedeti, da je pred tem človekom brez ščitničnih hormonov le še dober mesec življenja.

In tretjič: ljudje, ki jemljejo nadomestke ščitničnih hormonov, se v primeru, da njihova doza še ni optimalna, lahko še kako slabo počutijo. A se tako ne počutijo zato, ker hormone jemljejo, temveč zato, ker je dodatka bodisi preveč ali premalo. In pa: številni ščitnični bolniki trpijo tudi za drugimi pridruženimi boleznimi in stanji, zato ni odveč pomislek, če njihovo slabo počutje morda vendarle ne izvira še od kod drugod. Na delu je tako lahko tudi razširjen mit, da je ’vedno vsega kriva le ščitnica’.

Omenjeni odlomek gre skratka videti zgolj v luči pretirane ambicije Williasa, ki skuša svoje bralce prepričati v to, v kar je očitno prepričan sam. In to je: da je vsega prav zares kriv zgolj EBV. Slednje mestoma žal stori na način, ki bi kakšnega od njegovih bralcev lahko napeljalo k opuščanju zdravniško že predpisanih doz ščitničnih hormonov, kar pa bi lahko imelo zelo resne posledice za njegovo zdravje.

Vse tiste bralce Williamove knjige Zdravljenje ščitnice, ki že uživajo ’zdravila za ščitnico’, zato na tem mestu svarimo, naj teh nikar ne opuščajo brez vednosti zdravnika. Še več. Glede na to, da Williamovo ’zdravljenje ščitnice’ (ali bolje rečeno: stradanje virusa EBV) zgolj prehranske narave, lahko njegove navedbe preizkusijo tako, kot je zanje najbolj varno.

To je: povsem normalno naj še naprej nadaljujejo s svojimi od zdravnika predpisanimi tretmaji, ob tem pa se do sitega naužijejo še soka zelene in drugih zdravih obrokov iz sadja in zelenjave, ki jih priporoča William.

V kolikor ima William prav, se bo ugoden vpliv pokazal že na naslednjem krvnem testu, ki ga je vsak ščitnični bolnik za potrebe spremljanja razvoja bolezni deležen najmanj enkrat letno. In če je sok zelene resnično tako učinkovit za zdravljenje težav s ščitnico, bo zdravnik brez dvoma in sam od sebe glede na rezultate testov prilagodil predpisano dozo.

Kaj pa, če se izkaže, da sok iz zelene vendarle ni tako učinkovit, kot trdi William? V tem primeru si ne bodo škodili s samodejnim poseganjem v predpisano zdravljenje, zaradi več zelenjave in sadja v njihovi prehrani pa se bodo založili z nekaj prepotrebnih vitaminov in mineralov. Pa je 'volk lahko sit in koza ostane cela'!

V nadaljevanju si iz knjige izposojamo le še recept za sok, ki naj bi krepil zdravje ščitnice.

Sok za zdravljenje ščitnice

Po receptu Anthonyja Williama

Snop zelene, dve narezani jabolki, snop koriandra, dve do štiri čajne žličke naribanega ingverja sočite, nato pa sok spijte takoj. Najbolj na tešče.

Lahko tudi grobo nasekljate zeleno in jabolka. Vse sestavine zmešate v mešalniku, ki premore visoke obrate. Sočite, precedite in spijte takoj.

Zeleno lahko brez zadržkov nadomestite s kumarama, koriandre pa s peteršiljem, še pravi Anthony William.

Epilog

Dejstvo je, da so šele zadnjih dvajset let zdravniki pričeli težave s ščitnico jemati resno in pričeli krvne preiskave ščitničnih hormonov redno uvrščati med najpogostejše rutinske preiskave. In ker navkljub izjemni razširjenosti ščitničnih obolenj še vedno manjka resnih raziskav o naravi in vzrokih za ščitnična obolenja, se seveda ne gre čuditi, da se v informacijskem vakuumu pojavljajo alternativne teorije in razlage, med katere zagotovo sodi tudi teorija medicinskega medija.

»Že dobro stoletje čakamo na prava odkritja zdravstvenih skupnosti v zvezi s težavami s ščitnico, pa jih še nismo dočakali. Niti najnovejša strokovna mnenja še ne razkrivajo, kaj dejansko povzroča vaše trpljenje. Hashimotova bolezen ne pomeni, da telo napada samo sebe. V zvezi z rakom ščitnice nam še zdaleč niso povedali vsega.« - založnik o knjigi Zdravljenje ščitnice

V čakanju, da se omenjeno spremeni in nam znanost končno postreže s pravimi odgovori, bralce pozivamo predvsem h komplementarnemu (in z uradno medicino torej ne izključujočem) pristopu k zdravju.

Naj bo torej s pametjo in: na zdravje - s sokom zelene v roki ali brez.

 

 

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Nataša Zupanc
Redaktor in novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri