Čustvena zloraba: Vaš otrok ni vaš partner!

Kolumna

22. 10. 2019, 14:00 | Zdravje | Piše: Katja Štingl
Čustvena zloraba: Vaš otrok ni vaš partner! (foto: Unsplash) Unsplash

Četudi skušamo starši na vse pretege zavarovati svoje otroke, obstaja zelo velika verjetnost, da bodo nekoč tudi sami žrtve naših, podobnih travm.

Kavarna sredi mesta. Za sosednjo mizo mama in približno osemletni sin. Ona objokana s telefonom v roki. »Mami, vse bo v redu. Bova našla drug 'match' zate. Kaj pa tale? Je takšen, kot si želiš,« jo tolaži sin, medtem ko brska po Tindru, ki ga, mimogrede, obvlada v nulo. Mama ga objame in hlipa v njegovem objemu. Povsem nedolžno? Za marsikoga morda res, zame pa scena, ki me ni pustila ravnodušne.

Scena, ki ni edina in v naši družbi niti ne tako redko prisotna. Čustvena zloraba otroka. Kot diplomirana varstvoslovka sem se v študijskem raziskovalnem gradivu veliko srečevala z zlorabami otrok, sploh v povezavi z morebitnimi kaznivimi dejanji, a čustvena zloraba je ena tistih, kjer je težko izmeriti kriterije. Težko pokažemo na konkretne posledice in njihovo korelacijo s konkretnimi dejanji, saj gre tukaj predvsem za odnos, posledice pa se lahko pokažejo šele v adolescenci in še kasneje, sploh v partnerskih odnosih.

V svojem delu Psihosocialni vidik trpinčenja otrok, dr. Anica Mikuš Kos poudarja, da lahko duševno trpinčenje, kar nezdrava povezanost starša z otrokom, ki ga izkorišča za svoje lastne potrebe, zagotovo je, povzroči prav tako ali še večje trpljenje, kot fizična zloraba v obliki kakršnegakoli nasilja.

Vloga se obrne. Otrok postane starš. Močan, trden steber, ki zadovoljuje čustvene potrebe starša in mu nudi oporo, sam pa je s tem oropan ljubezni, pozornosti in predvsem lahkotnega otroštva.

Želje in ukazi, pa naj bodo izrečeni ali ne, vladajo njegovemu zmedenemu čustvenemu svetu in otrok bo seveda naredil vse, da jih izpolni, da ugaja.

Otrok je nedolžen. On ljubi brezpogojno. Na svet pride inteligenten, čist, jasen, starši pa mu že od rojstva vcepljamo svoje vzorce, načine razmišljanja in vedenja ter s tem nezavedno ustvarjamo kopijo sebe. Kdo nam daje to pravico? Kdo smo mi, da krhkemu potomcu nalagamo svoje nevrotične programe?

Otrok, kot najšibkejši člen družbe, ne ve, kaj je prav in kaj narobe, mi smo tisti, ki ga to učimo, on le posnema in srka vase vse, kar mu ponudimo. Ker nam popolnoma zaupa, saj smo vendarle njegovi starši. Pa smo tudi odgovorni?

Občutek manjvrednosti, pomanjkanje ljubezni do sebe in drugih, nezmožnost navezovanja intimnih stikov, potlačena jeza, občutki krivde…so le ene izmed posledic tihe zlorabe, za katere smo v veliki meri odgovorni starši oziroma skrbniki. Odgovorni za to, v koga bodo zrasli mamini princi in očijeve princeske, kakšni partnerji bodo, kakšni starši in nenazadnje delno tudi celo za to, kakšni bodo njihovi otroci, torej naši vnuki. Ja, tako daleč to gre.

Zakaj prihaja do tovrstnih zlorab, mi je v pogovoru pred kratkim pojasnil terapevt Tomislav Kuljiš. Vsi smo namreč ranjeni otroci prav tako ranjenih staršev, vzorce prenašamo iz roda v rod, zato ne moremo niti vedeti kdo je vse skupaj začel. Dežurnega krivca ni.

Vsi smo žrtve mehanizma, a na nas je, da prevzamemo odgovornost za svoja dejanja, sprejmemo in odpustimo preteklost, na katero kot nedolžni otroci nismo imeli vpliva in prekinemo ta začaran krog. Po domače povedano – da sčistimo svoje sranje. Da se nehamo upirati preteklosti in vso svojo energijo usmerimo v lastno preobrazbo.

Samo pomislite, kolikokrat vam sedanji partner, ali morda nadrejeni, pritisne na določene gumbe in ste na meji, da eksplodirate? Vse to so le sprožilci iz našega otroštva, ki jim moramo prisluhniti, saj prihajajo na plan zato, da jih ozavestimo ter sprejmemo ta del sebe, ki smo ga tako skrbno čuvali desetletja. Tudi pred samimi seboj.

Ko nas enkrat neha boleti tisto, kar je bilo storjeno in tudi tisto, kar ni bilo (ne pozabimo, da je zloraba tudi odsotnost spoštovanja, potrditve, posluha za našo bolečino, pohvale …), šele takrat, ko sami ne bomo več nemočni sinovi in hčere, temveč zrele odrasle osebnosti, šele takrat bomo lahko imeli dober odnos s samim sabo, z našimi otroki in drugimi. Do takrat pa ne kažimo s prstom na druge, saj vsak nosi svojo zgodbo.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Katja Štingl
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri