Kako živeti dolgo, zdravo in zadovoljno življenje? Odgovor se pogosto skriva v preprostih navadah, ki jih zlahka vključimo v vsakdan.
Andrej Voron, mož iz Karpatov, je živel kar 104 leta in za seboj pustil ne le dolgo življenje, temveč tudi bogato zakladnico preprostih, a izjemno globokih življenjskih načel. Njegove zapiske o telesnem zdravju, duševnem ravnovesju in notranjem miru je kasneje v knjigi Mnoga leta. Srečna leta zbral ukrajinski pisatelj Miroslav Dočnec. V času, ko živimo vse hitreje in pozabljamo na naravni ritem življenja, so njegove misli in priporočila osvežujoč opomnik, kaj v resnici šteje.
Hrana kot zdravilo in preprostost kot ključ
Za Vorona je bila hrana vedno povezana s soncem, zemljo in hvaležnostjo. Med vsemi živili je izpostavljal rdečo peso kot "najboljšo hrano na svetu", hvalil pa tudi stročnice, buče, korenje, jagodičevje in drugo sezonsko zelenjavo. Njegov vsakdan je temeljil na skromnosti pri obrokih – le peščica hrane naenkrat, a večkrat dnevno, z veliko čiste vode in naravnih sokov.
Verjel je v moč posta, ki po njegovih besedah "pomlajuje telo in osveži dušo". Vsak četrtek zvečer je začel svoj redni 24-urni post, ki ga je končal v petek zvečer. Takrat je, kot pravi, "postal lahek kot ptica in v srcu spet mladenič".
Narava kot terapevt in učitelj
Vsakodnevni stik z naravo je bil zanj samoumeven. Bosa hoja po zemlji, stik z vodo, delo na prostem in mirno opazovanje dreves, ptic ali neba so po njegovem mnenju temeljili ne le telesno zdravje, temveč tudi notranjo modrost. Voda čisti um, zemlja prizemljuje, tišina pa odpira prostor za resnični dialog s seboj, je trdil.
Če se je kdaj počutil nemirnega ali izčrpanega, ni posegel po zdravilih, ampak po - korenju! Če je začutil, da duša potrebuje zdravljenje, je hodil po poljih, gozdovih, ob vodi. In vedno znova poudarjal, da so post, molitev in fizično delo najboljši zdravilci.
Ljubezen, skromnost in notranji mir
Andrej Voron je verjel, da dolgo življenje ni le stvar genetike, ampak predvsem posledica notranjega stanja. Bil je prepričan, da kjer je ljubezen, ni prostora za strah. Nikoli se ni pritoževal nad drugimi, ni sodil in se ni prepiral. Vztrajno je poudarjal, da vsak človek nosi svojo resnico in svojo bolečino, in da v življenju ni treba tekmovati, temveč biti zvest sebi.
Ni učil drugih, razen če so ga prosili za nasvet. Ni iskal priznanja, ampak ravnotežje. In vedno znova je ponavljal: "Ne misli, da si boljši od drugih. Bodi tiho, opazuj, odpusti – in živi."
Čeprav je bil le preprost mož s Karpatov, je za sabo pustil nauke, ki danes – v svetu, kjer hrepenimo po ravnovesju in zdravju – odzvanjajo močnejše kot kadarkoli. Morda ne bomo vsi dočakali stotega rojstnega dne. Lahko pa se vsak dan odločimo, da bomo živeli bolje, globlje in bolj povezano. S seboj, z drugimi in z naravo.
