Dr. Bruce H. Lipton - znanilec znanosti nove biologije o nadvladi uma nad snovjo!

Vsem odporom navkljub dr. Bruce H. Lipton danes velja za mednarodno priznano avtoriteto na področju grajenja mostov med znanostjo in duhovnostjo.

Celični biolog s trenutkom Eureka!

Svojo znanstveno kariero je pričel kot celični biolog, njegove raziskave na Medicinski fakulteti Univerze Stanford pa so vodile do zaključkov, ki so bila v nasprotju z do takrat uveljavljenim znanstvenim mnenjem, da življenje nadzirajo geni.

Izsledki Liptonovih raziskava so namreč pokazale, da je okolje, ki deluje skozi celično membrano, tisto, ki nadzoruje vedenje in fiziologijo celice ter prižiga in ugaša gene.

O svojih spoznanjih je pričel najprej razpravljati v ozkem krogu strokovnjakov in svojih študentov, nato pa svoja na medicinski fakulteti nagrajena predavanja prenesel še v javnost. Trenutno je dr. Lipton najbolj zaposlen kot osrednji govornik in vodja delavnic. O najsodobnejših spoznanjih znanosti in o tem, kako se ta povezujejo z medicino duha in telesa ter duhovnimi načeli je napisal izjemno uspešno knjigo Biologija prepričanj, ki je ob deseti obletnici izdaje izšla še v svoji dopolnjeni izdaji.

Biologija prepričanj danes velja za prelomno delo na področju nove biologije, saj uči, da naše biologije ne nadzoruje DNK, temveč da na DNK vplivajo signali iz celičnega okolja (vključno z energijskimi informacijami, ki jih oddajajo naše pozitivne in negativne misli). Novo biologijo gre tako videti kot svojstveno sintezo celične biologije in kvantne fizike, ki ponuja ne le upanje, temveč tudi velik znanstveni preboj. Nje osrednje spoznanje je namreč to, da ’lahko svoje telo spremenimo s spremembo svojih prepričanj’.

Pametne celice v še pametnejših skupnostih

Naj vse tiste, ki se jim takšen pogled na človeka upira, na tem mestu kar takoj opozorimo, da so celice, iz katerih smo brez dvoma sestavljeni, še kako pametne, kar jih ne bi smelo presenetiti glede na dejstvo, da so bili enocelični organizmi prva oblika življenja na tem planetu. In ko so pred 750 milijoni leti te pametne celice ugotovile, da lahko s povezovanjem in sodelovanjem postanejo še pametnejše, so se pojavili prvi večcelični organizmi v obliki prvih živali in rastlin. Od celičnih skupnosti, v katerih je bilo več deset ali sto celic, pa do organizacije, ki so jih sestavljali milijoni ali celo milijarde med seboj interaktivnih posameznih celic, je sicer preteklo še veliko časa, a danes ne bi smelo biti dvoma, da je prav evolucija celičnega povezovanja v vse večje skupnosti nazadnje pripeljala do tega, kar smo danes ljudje.

Če se torej strinjamo, da smo tudi ljudje inteligenten skupek pametnih celic, pa to ne zanika dejstva, da mora tej skupnosti 'nekdo' načeljevati. In po Liptonu je to dinamičen duo podzavestnega in zavestnega uma. »Kadar delujeta skupaj, zavestni um uporabi svojo moč in se osredotoči na nekaj specifičnega, kot na primer na zabavo, na katero greste v petek zvečer. Hkrati lahko vaš podzavestni um varno potiska naokrog kosilnico in uspešno pazi, da si ne odrežete noge ali povozite mačke – čeprav zavestno niste pozorni na košnjo trave.«

Kaj pa, ko zavestni in podzavestni um ne delujeta sinhrono in v smeri, ki bi kar najbolj optimalno podprla posameznika? Takrat gre pričakovati vse vrste težav.

Pa vendar podzavesti ne gre videti kot zastrašujočo ali močno freudovsko fontano uničujočih vsebin, še trdi Lipton. »V resnici je podzavest brezčustvena baza podatkov shranjenih programov, ki ne sprašuje in ne sodi, njena funkcija pa izključno zadeva razbiranje signalov iz okolja in sodelovanje v trajno ožičenih vedenjskih programih. Podzavest je programljiv ’trdi disk’, v katerega se nalagajo naše življenjske izkušnje. Programi so v temelju trajno ožičena vedenja dražljaja in odziva. Dražljaji, ki spodbudijo neko vedenje, so lahko signali živčnega sistema, ki zaznavajo zunanji svet, in/ali signali, ki prihajajo iz telesa, kot so čustva, užitek in bolečina.«

Ko iz okolja (ali telesa) um prejme dražljaj, se nanj odzove samodejno, tako kot smo bili naučeni prvič, ko smo tak dražljaj izkusili.

Za razliko od živali, ki ne premorejo sposobnosti samorefleksije, pa ljudje premoremo zavedanje, da se nam vse to dogaja. Samorefleksija je sposobnost našega zavestnega uma, ki zmore opazovati tudi naše priučene odzive, ko se ti izvajajo. Prav tu dr. Lipton vidi okno posebne priložnosti: »Ko se vnaprej programirano vedenje odvija, lahko vstopi zavestni um, ustavi vedenje in ustvari nov odziv. Tako nam zavestni um ponuja svobodno voljo, kar pomeni, da nismo žrtve svojega programiranja. Moramo pa biti polno zavestni, da to izpeljemo, tako da ne bi vajeti prevzelo programiranje. To je težka naloga, ki jo lahko potrdi vsakdo, ki je preizkusil moč volje. Podzavestno programiranje prevzame vajeti v tistem hipu, ko vaš zavestni um ni pozoren.«

Da se trenutek zavestnega preklopa na nove ’programe delovanja’ nezavednega uma nato neposredno odrazijo tudi na fizičnem nivoju (torej na nivoju vsake posamične celice in nato celotne skupnosti njih), znanost spričo številnih primerov iz prakse, ki to potrjujejo, le težko oporeka.

Povsem drugače pa je duhovnostjo, ki jo dr. Lipton brez zadržkov pripelje na področje taiste znanosti. »Bil je čas, ko so se znanstveniki morali ločiti od duha ali pa vsaj od korupcije duha Cerkve. Ta vplivna institucija je namreč zatrla vsako znanstveno odkritje, ki se je razlikovalo od njene dogme,« v epilogu svoje knjige, kjer ločeno od postavljanja znanstvenih temeljev novi biologiji avtor govori o lastni duhovni prebuditvi, piše Lipton, ki se ima danes za duhovnega znanstvenika. In to ne brez znanstvene podlage.

Ravno že dokazano izjemen učinek duhovne zavesti na zdravje pa je po mnenju dr. Liptona le še en primer moči prepričanja.

Več o tem si lahko preberete v dopolnjeni izdaji izvorne knjižne uspešnice Biologija prepričanj. Ta je pri založbi Primus že izšla tudi v slovenskem prevodu.

• Od ogorčeni kolegov znanstvenikov, ki jih je obsodil, da niso nič boljši od verskih fundamentalistov, do negodovanja v predavalnici, ko je provokativno spregovoril o izsledkih svojih raziskovanj.

Priporočilo za branje

Dr. Karl H. Pribram, profesor, Univerza Stanford

»Čudovito napisana Biologija prepričanj je izjemno potreben protistrup za materializem današnje družbe. Ideja, da DNK kodira celoten razvoj življenja, je uspešno predstavljena v okviru genskega inženiringa, hkrati pa postaja očitna pomanjkljivost tega pristopa. Biologija prepričanj je pregled četrt stoletja pionirskih rezultatov na področju epigenetike, ki jo je Znanstveni zbornik Wall Street sredi leta 2004 označil kot pomembno novo področje. Zaradi osebnega sloga je knjiga izjemno berljiva in prijetna.«

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere