Drobni tisk našega zdravja vladar?

Kolumna

9. 11. 2019, 16:48 | Zdravje | Piše: Petra Windschnurer
Drobni tisk našega zdravja vladar? (foto: Profimedia) Profimedia

Po nedavnem razkritju, da so v Medexu pri analizi prejetega slovenskega medu v vzorcih našli presežene količine določenih antibiotikov (med sicer ni nikoli prišel v proizvodni proces), se znova odpira staro vprašanje kaj vse pojemo, pa za to niti ne vemo.

Na to vprašanje bi vam težko povsem natančno odgovorili celo na upravi RS za varno hrano in vendar lahko velik korak v smeri osveščanja, kaj vse pristane v našem organizmu, naredimo zgolj s tem, da v trgovinah začnemo brati. Če vas vid dobro služi, si boste za nov hobi morali ukrasti zgolj nekaj časa, v nasprotnem pa s seboj obvezno vzemite še dioptrijska očala. 

Sama v trgovinah namreč že nekaj časa berem. Ne sicer knjig, a včasih se mi zdi, da bi v času, ki ga porabim, da se prebijem čez vse sestavine, navedene na etiketah in listkih, lahko obdelala tudi kakšno krajše lepopisno čtivo.

Sprva sem sledila zgolj poreklu in sestavinski sestavi oblačil, zdaj pa veliko več pozornosti namenjam bralnim vrsticam na prehrambenih in kozmetičnih izdelkih.

Na začetku sem bila parkirana pred hladilnikom, pred katerim sem poskušala razbrati vse sestavine, ki 'prežijo' name v sadnem jogurtu z manj maščob precej osamljena, medtem ko danes ‘bralni klub’ ob vsakem obisku trgovine šteje vsaj še tri člane, ki jim ni vseeno. Bralce iz trgovine boste prepoznali po precej običajnem početju. Ponavadi stojimo ob izbrani prodajni polici in bolščimo v izdelek.

Naš postanek bi lahko povezali tudi s počitkom zaradi pešanja nakupovalne kondicije, a vendar nas bralce iz trgovine izdaja tista Hamletovska poza, ki namesto lobanje v rokah, 'nagovarja' izdelke.

Če je le mogoče, upoštevam pravilo manj je več in to zgolj zato, ker vem, da zmorejo in znajo. Študija živilske tehnologije nisem zaključila z diplomo, a sem se v štirih letih pri predmetih tehnologija mesa, sadja, mleka, olja, vina ... naučila dovolj, da vem, kdaj mi v jugortu prodajajo buče. In to mi ni všeč!

Postavljam vas pred izziv. Ali uspete najti sladko smetano za kuhanje, ki vsebuje zgolj pasterizirano mleko s 30 odstotki mlečne maščobe?

Na prvi pogled precej enostavna naloga se zaplete že v prvi trgovini, saj se s preprosto sladko smetano običajno družita tudi po dva zgoščevalca. Če smetano v rokah držite ta hip, potem vas gotovo zanima kaj za vraga je karagenan, oziroma aditiv, ki ga najdete tudi pod šifrirano oznako E 407? V dotičnem primeru karagenan deluje kot emulgator (omogoča dobro mešanje vode in maščobe) in kot stabilizator (omogoča, da nastala mešanica ne bi 'razpadla'). 

Če ga smetana ne bi vsebovala, je v omako ne bi vlili tako viskozno in žametno, po odprtju in dvodnevnem bivanju v hladilniku, pa bi se obvezno spremenila v bledo belkasto tekočino, ki jo najdete pod skorjico maščobe. Takšen izdelek še zdaleč ni pokvarjen, pogovarjali bi se lahko le o njegovih estetskih vrlinah.

In čeprav nekateri karagenan opisujejo kot naravno in neškodljivo substanco, ki se že stoletja uporablja v prehranske namene na Irskem (konec koncev ga pridelujejo iz rdečih morskih algi, največkrat iz vrste Chondrus Crispus, poznane pod imenom Irish Moss), spet drugi navajajo zaskrbljujoče podatke o tem, da njegov razpadni produkt v prebavnem traktu povzroča močna vnetja.

Ob tem ne gre zanemariti niti dejstva, da se sodobna in cenejša industrijska priprava kargenana (končni izdelek je delno rafiniran karagenan) bistveno razlikuje od tradicionalne priprave. Kakorkoli, jaz sladki smetani v objemu karagenana pravim slaba družba, saj na tržišču obstajajo tudi izdeleki, ki uspejo vašo juhico kremno zgostiti zgolj z najbolj preprostimi sestavinami, ki jih preprosta kmečka pamet pripiše sladki smetani.

Če boste z branjem precej dosledni in se ne boste zadovoljili zgolj z napisom, da izdelek ne vsebuje gensko spremenjenih organizmov, boste odkrili, da obstaja malo živilskih izdelekov, ki jih ‘mojstri’ živilske tehnologije še niso onečedili z vrsto dodatkov, ki pa so velikokrat zgolj kozmetične narave.

Od kdaj čevapčiči poleg soli, čebule in popra potrebujejo še vsaj pet primesi, ki vsekakor niso meso? Od kdaj pivo potrebuje žveplo? In od kdaj konzervanse potrebuje sir?

Tehnologi v živilski industriji vam bodo sicer v skladu s pravilnikom o aditivih v živilih zagotovili, da se vsi aditivi hrani dodajajo zaradi izboljšanja kakovosti, podaljševanja roka uporabe in izboljševanja organoleptičnih lastnosti, da njihova uporaba ne sme biti in ni nevarna za zdravje in da aditivi ne zakrivajo slabe kakovosti izdelka. Vse našteto je v praksi prej izjema kot pravilo.

Nikoli ne bom pozabila opozorila profesorice pri predmetu Gotove jedi, ki nas je že pred nastopom novega tisočletja opozarjala na nevarnost umetnih sladil, natančneje aspartame. Seznanila nas je z eno od raziskav, ki je bila narejena na področju uporabe prej omenjenega umetnega sladila v ZDA.

Kljub dokazani škodljivosti se aspartam v prehranski industriji še danes uporablja v izdelkih z nič sladkorja, kot dodatek mnogim jedem (npr. žita za zajtrk, brezalkoholne pijače, slaščice, bomboni in žvečilni gumiji) in kot namizno sladilo, medtem ko smo ga študenti 4. letnika živilske tehnologije leta 1996 po predhodnem neuradnem ustnem ‘opozorilu’ vpisali v zvezke, kot najbolj pogosto uporabljeno umetno sladilo.   

Da branje v trgovini ni zgolj še en hobi sodobnih potrošnikov, ki se bojijo, da bi v njihov najljubši hamburger zašlo meso, oziroma v kruh žitarice, ki vsebujejo gluten, dokazuje dejstvo, da sem z dobro bralno navado v živlskih trgovinah odkrila kar nekaj živil, ki so me s svojim kratkim spiskom primarnih sestavin prijetno presenetili.

Tako sem npr. odkrila krompirjeve njoke, ki vsebujejo samo krompir, moko in jajca, kompot s samo sadjem, sladko smetano samo s smetano, posrečilo se mi je celo pri najdbi hrenovke brez natrijevega nitrita. Za slednjo drobnega tiska nisem niti potrebovala. Odsotnost aditiva pod oznako E 250 jo je naredilo tako sivo neprivlačno, da sem prvič potrebovala kar nekaj poguma, da sem ugriznila vanjo.

Večina dodatkov se danes v prehranskih izdelkih znajde zato, ker ljudje kupujemo z očmi. Ravno prav rožnato mleto meso, čvrste zelene kisle kumarice, sočno oranžna oranžada. Si predstavljate kaj bi se z njimi zgodilo, če bi oči začeli uporabljati še za branje?

Branje v trgovinah za začetnike vam bo olajšala spletna stran ninamvseeno.org, ki javnost že od 2009 ozavešča glede problematike aditivov v prehrani ter njihova mobilna aplikacija E-inspect v slovenščini, ki vsebuje seznam aditivov (več kot 500 E števil) z ocenami tveganj za zdravje, obenem pa vsebuje vsak aditiv tudi informacijo o tem, ali je dovoljen v EU, informacijo o izvoru aditiva (naraven, sintetičen) in ali gre za aditiv živalskega izvora. Poleg tega lahko na njihovi strani preverite, kako je z dodatki v posameznem izbranem živilu. Presenečeni boste, ko odkrijete, da med 140 kruhi najdete le 16 takih, ki ne vsebujejo nobenega aditiva.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Petra Windschnurer
Novinarka in kolumnistka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri