10 znakov, ki kažejo na seksualno zasvojenost

Vse to so resnične izpovedi seksoholikov. Zasvojenih s seksom. Pha, zabavno, tudi jaz bi natepaval bejbike kot po tekočem traku in se zmazal z izgovorom, češ da sem zasvojen. Bržkone kake podobne misli ta hip sekajo ovinke po vaših možganskih krivuljah. No, pa v resnici ni tako zabavno. Za obliko zasvojenosti, ki izvablja porogljiv nasmešek na ustnice, naj bi po špekulativnih ocenah trpelo kar 125 tisoč Slovencev!

Zasvojenost s seksualnostjo, ki ni povezana z zlorabo substanc, kot so alkohol in droge, je nekemična oblika zasvojenosti, podobna zasvojenosti s hazardiranjem, hrano, nakupovanjem, internetom, televizijo, delom, odnosi … in glede na to, da smo Slovenci po samodestruktivnih dejanjih v samem vrhu evropskih in svetovnih lestvic, bi bilo precej čudno, če bi bilo pri tej odvisnosti kaj drugače.

Dvojno življenje

Michael Douglas je le najbolj razvpit primer, vrh ledene gore, toda seksoholizem se ne dogaja le v Ameriki in ne samo drugim. Po projekcijah dr. Sanje Rozman, ki se ukvarja z nekemičnimi odvisnostmi in med seksualne odvisnike uvršča tudi nekdanjega najmočnejšega predsednika Billa Clintona (saj veste, zaradi cigare), je pri nas s seksualnostjo zasvojenih od sedem do osem odstotkov ljudi. In zgodi se lahko povsem običajnemu človeku. Takemu, ki nima nič opraviti z zvezdniškim življenjem, s poljubljanjem za mastne honorarje in hordo seksi oboževalk ali pripravnic.

Takemu, ki živi povsem običajno življenje s svojo (največkrat nič hudega slutečo) ženo. Ali z možem – s seksom zasvojene so v nasprotju s splošnim prepričanjem namreč lahko tudi ženske! Ameriški psiholog dr. Patrick J. Carnes, ki velja za svetovno avtoriteto na tem področju, je še pred 15 leti menil, da je le tretjina populacije seksoholikov žensk. Danes pa ugotavlja, da se »v tovrstnih terapevtskih skupinah pojavlja enako število žensk in moških, kar dokazujejo tudi ra­ziskave internetnega seksa, po katerih vzorce problematičnega kiberseksa kaže 40 odstotkov žensk«.

Sodobni kazanove in nimfe nemalokrat živijo dvojno življenje in lahko precej dolgo prikrivajo kompulzivno vedenje. Deskajo po pornografskih spletnih straneh v službi (po podatkih inštituta Saratoga se 70 odstotkov obiskov teh strani zgodi med 9. in 17. uro), skrivaj lovijo seksualne partnerje po parkih in barih, najemajo sprem­ljevalke, plačujejo za spolne usluge, masturbirajo do roba bolečine in čez ter se ne nazadnje zadevajo že celo z razmišljanjem in sanjarjenjem o seksu.

Kajti za to gre, »zadevaš se, iščeš nov šus, se omam­ljaš in bežiš,« odkrito pove Peter Topič, ozdravljeni seksoholik, ki je prevedel Carnesovo knjigo Ne recite temu ljubezen in zadnje leto enkrat na teden pod pokroviteljstvom dr. Rozmanove vodi edino slovensko terapevtsko skupino seksoholikov.

Pot v pekel

»V življenju sem se dostikrat zapletel z več ženskami hkrati, tudi na isti dan. Celo tako, da sta bili dve v stanovanju in je ena čakala, da je druga odšla. Z obema sem imel spolne odnose v zamiku 15 minut. Poleg seksualnosti sem zlorabljal tudi alkohol, mehke droge, tablete, lepilo, čistila, vse mogoče, kar je olajšalo strah pred tem, da je treba iti v lov. Spolne odnose sem imel tudi, ko sem imel spolno prenosljivo bolezen in sem vedel, da lahko okužim druge. To se je tudi zgodilo!

Dvakrat sem okužil svojo tedanjo partnerko in še nekaj drugih žensk. Dejansko nikoli nisem bil z eno samo žensko, čeprav sta mi bili ena ali dve najpomembnejši. Druge so bile rezerva, če onih dveh ne bi bilo. Spolne odnose sem imel tudi po večkrat na dan, skoraj vsak dan, med tem pa sem včasih še masturbiral. Včasih že nekaj minut po tem, ko je ženska odšla iz stanovanja,« pripoveduje Peter Topič, ki se je šest let in pol zdravil od odvisnosti.

Nezmožnost obvladovanja potrebe, neustavljiva potreba po vedno večji dozi seksa, odpoved družinskim, službenim in drugim obveznostim zaradi načrtovanja in izvajanja intimnih srečanj ter nelagodje in razdraženost ob pomanjkanju odmerka posteljne telovadbe so ključni pri definiciji seksoholika.

»Počel sem vse mogoče. Po zunanji strani bloka sem pijan sredi noči splezal v šesto nadstropje, da bi prišel do seksa. Ni bilo prav dosti važno, kje: na avtobusu, na plaži, v stranišču javne ustanove, v avtomobilu, v pisarni, na prostem, v dvigalu, na hodniku, na smučišču, v savni. Poteptal sem vse svoje vrednote, vedno je zmagal seks. Biti v bližini izbrane osebe in čim prej v posteljo.

Tudi moje finančne težave so bile povezane s tem, da sem lahko pustil vse, si sposodil denar in se peljal dva tisoč kilometrov, da bi bil le nekaj ur z žensko, ki me je zanimala. Vso pot sem lahko sanjaril in načrtoval, kaj bova počela. V bistvu je šlo za seks, še preden sem sploh bil z ženskami. Vendar me je takšno življenje izčrpavalo, finan­čno in fizično, psihično pa sem bil popolnoma prazen.«

Topiča so nekajkrat odpeljali v bolnišnico zaradi predinfarktnega stanja, zamenjal je kup služb, si nakopal nezavidljivo vsoto dolga, se dvakrat ločil in je danes prepričan, da bi zagotovo umrl, če mu ne bi v trenutku najhujše krize dr. Rozmanova v roke porinila knjige, ki jo je čez leta tudi prevedel.

Vsi smo seksoholiki

Je v današnjem času, obsedenem s seksom, golo kožo in žgečkljivimi oglasi, sploh še mogoče razlikovati med bolezenskim in zdravim razmišljanjem o seksu? Celo zimske pnevmatike oglašujemo z golimi ženskami in v jutranjem časniku v nas butajo joškati oglasi za vroče linije – je sploh mogoče, da kdo še ni zasvojen s seksom? Še posebej, če vemo, da v enem letu za pornografijo zapravimo več, kot je letni izkupiček Coca-Cole?

Je patološka že pregrešna misel ob globokem dekolteju sodelavke? Je zasvojenost že pospešen utrip srca ob dolgih nogah izpod mini krilca? Je bolezensko že to, da moški ne vem koliko milijonkrat na dan pomislimo na seks? Je ogled porniča za ljubezensko predigro že nevaren znak? Je čas za alarm, če so tele strani vaše najljubše čtivo?

Ne!!!

To je nedvoumen in jasen odgovor vseh strokovnjakov, dr. Slavka Ziherla, dr. Sanje Rozman, dr. Andreja Kastelica in dr. Zorana Milivojeviča, ki so ob izidu knjige Ne recite temu ljubezen razpravljali o fenomenu. »Ko vedenje začne človeka že motiti in ne more več normalno funkcionirati in si želi nehati, pa ne more, gre za odvisnost,« je prepričan dr. Slavko Ziherl in nadaljuje: »Pri meni se je denimo oglasil par, v katerem je žena pogrešala seks, mož pa je vse noči visel na spletu, pa sploh ni opazil, da je kaj narobe. Šele ko je skušal na njeno pregovarjanje prenehati obis­kovati strani s seksualno vsebino, pa ni zmogel, je dojel problem.«

Strokovnjak iz Srbije, dr. Zoran Milivojević, pojasnjuje razliko med zdravo in bolestno spolnostjo: »Odvisniki zamenjujejo seks z ljubeznijo, toda pri njih gre za iskanje užitka namesto ljubezni, ki poteka podobno kot v supermarketu. S police jemljemo predmete, ki naj bi nam bili v užitek. Seveda užitek ne more dolgo trajati, zato je čez čas treba poiskati novega. In tako znova in znova.«

Znanstveniki so dognali, da gre pri vseh odvisnostih za podobne spremembe v možganih, saj se spremenijo nevrotransmiterske poti (poti kemičnih prenašalcev impulzov v možganih). Povedano drugače, različne zasvojenosti sprožajo v možganih podobne reakcije, ena najmočnejših zasvojenosti pa je prav seksualna.

Povzetek Dr. Andreja Kastelica: »Podobni mehanizmi kot veljajo za drogo in hrano, veljajo tudi pri odvisnosti z odnosi.« Orgazem spreminja možgansko kemijo in zaradi teh sprememb se človek lahko zadeva že z razmišljanjem ali s sanjarjenjem o seksu. Zaradi teh sprememb je tudi abstinenco, ki je sicer krut, ampak nujen pogoj za zdravljenje, težko, izjemno težko zdržati.

Še posebej, ker se seksualnim dražljajem, kot se spominja Peter Topič, ne moreš izogniti niti pri obisku bencinske črpalke, kjer ti poleg blagajne v oči silijo pornografske revije. Zasvojenci pravijo, da gre za podobne abstinenčne znake kot pri odvisnosti od kokaina. Topič pripoveduje: »Po dveh dnevih abstinence sem bil omotičen, bolela me je glava, roke so se mi tresle. Povečal se je občutek tesnobe. Mislil sem, da bom umrl.« Za seksoholike so značilne tudi depresivnost in pri 72 odstotkih misli na samomor. Sedemnajst odstotkov zasvojenih ga tudi izvede.

»Ja, lahko bi rekel, da sem tvegal življenje, saj sem po že šestem testiranju za aids zvečer spet spal z neznanko brez zaščite,« pritrjuje Topič. Dr. Kastelic med znake zasvojenosti šteje še pogoste abortuse, zlorabo drog, seks za eno noč, anonimni seks, plačevanje za seks, seks, povezan z bolečino, in odklonske oblike spolnosti, kot so pedofilija in prisilen seks. Šele pri tovrstnih kriminalnih dejanjih včasih prepoznajo težavo.

In, hja, niti duhovniki niso imuni. Po mnenju dr. Patricka J. Carnesa so morda še bolj ranljivi, saj bi morali biti za moralni vzor svojim faranom, zato so pod stalnim stresom. V ZDA (akhm, kot kaže pa tudi pri nas) je primerov zasvojenih s seksom med župniki kar nekaj. Pa ne gre le za pedofilske afere, ki so očitno zgolj vrh ogromne ledene gore.

Carnes namreč opisuje več primerov; na primer duhovnika, ki je za plačevanje prostitutk začel krasti iz cerkvene nabirke, spet drugega starejšega duhovnika, ki se je spuščal v spolna razmerja s svojimi učenci in ga je neke noči sredi parka aretirala policija med skupinskim homoseksualnim odnosom, ter nune, ki se je vpisala med misijonarje, da bi se ozdravila seksa, a je imela hkrati odnose z očetom svojega učenca, duhovnikom in nuno iz svojega samostana.

Droga, ki je ni na seznamu prepovedanih

Bržkone najbolj uničujoče dejstvo pri zasvojenosti s seksualnostjo je, da zalogo droge dobesedno ves čas nosimo v sebi. Seks je namreč najbolj naravna droga oziroma, če smo natančnejši, seks sproža eno najmočnejših naravnih drog, in sicer v obliki peptidov (kot so denimo endorfini), ki upravljajo elektrokemične interakcije v možganih. Po molekularni sestavi so peptidi podobni opijatom, kot je morfij.

V poskusih s podganami pa so znanstveniki dokazali, da so peptidi pravzaprav veliko močnejša droga od morfija, saj so bile podgane pri draženju centra za užitek zmožne prenesti veliko hujše trpljenje kot pri odmerku morfija. Da lahko s seksom omrtvičiš bolečino, zasvojenci (pre)dobro vedo, znanstveniki pa to šele odkrivajo.

Zdravljenje zasvojenosti s seksualnostjo poteka po prilagojenem vzorcu 12 korakov, ki so znani iz programih anonimnih alkoholikov. Po začetni abstinenci je šele po tretjem letu predvidena vrnitev v spolno aktivno življenje. In ja, v večini primerov obdobje zdravljenja resnično traja od treh do petih let. Peter Topič, ki je za ozdravljenje potreboval šest let in pol, pravi, da je danes seks zanj nekaj povsem drugega kot za večino ljudi:

»Pri seksu se moram vsakič znova vprašati, kaj sploh hočem z odnosom doseči, ali ne gre spet zgolj za šus. In se vsakič znova učiti bližine.« Oziroma, kot se v omenjeni knjigi izpove ozdravljeni Jim: »Gre bolj za to, da se globlje spustiva v tisto, kar počneva, pa najsi gre za poljubljanje, božanje ali karkoli. Ne hitiva samo proti ciljni črti. Vse skupaj je bolj podobno simfoniji kot pa triminutni skladbi.«

Zanimivosti:

• Zasvojeni s seksualnostjo so pogosto sami žrtve spolne zlorabe v otroštvu, po raziskavah dr. Patricka J. Carnesa je takih 80 odstotkov primerov. Skorajda vsi pa izhajajo iz disfunkcionalnih družin, kjer so bili navzoči telesna zloraba, nasilje, alkoholizem, zasvojenost z drogami ipd.

• Leta 1998 je Google naštel prek 70 tisoč spletnih strani, ki so vsebovale besedico seks. Leta 2001 je bilo takih strani že več kot 23 milijonov, aprila lani pa kar 77 milijonov.

Deset znakov, ki kažejo na seksualno zasvojenost

(ob tem dodajmo, da en sam znak še ne pomeni, da ste zasvojeni, pri večini zasvojenih gre za kombinacijo več znakov in predvsem za nezmožnost opustitve škodljivega vedenja!)

1. Neobvladljiv vedenjski vzorec

2. Hude posledice seksualnega vedenja

3. Nezmožnost prenehanja kljub negativnim posledicam

4. Vztrajno samouničevalno vedenje ali zelo tvegano vedenje,

5. Vztrajna želja in prizadevanje, da bi omejili škodljivo seksualno vedenje

6. Seksualna obsedenost in sanjarjenje kot strategiji za preživetje

7. Povečanje pogostosti seksualnih izkušenj, ker trenutni obseg aktivnosti ne zadošča več

8. Velika čustvena nihanja, povezana s seksualno aktivnostjo,

9. Pretirano namenjanje časa načrtovanju in izvajanju seksualnih aktivnosti ter okrevanju po njih

10. Zanemarjanje pomem­bnih socialnih, delovnih ali prostočasnih dejavnosti zaradi seksualnih aktivnosti

   

Vir: Patrick J. Carnes: Ne recite temu ljubezen, pot iz seksualne zasvojenosti, TEKST: Mal Plotnik

 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord