Hormonska kontracepcija – res najboljša izbira?

Kolumna

8. 10. 2019, 12:10 | Zdravje | Piše: Petra Arula
Hormonska kontracepcija – res najboljša izbira? (foto: Profimedia) Profimedia

Za nami je svetovni dan kontracepcije, ko so nas novinarje vabili na najrazličnejše tiskovne konference in razgrinjali rezultate o zaščitenosti žensk pred nezaželeno nosečnostjo. Vsa leta, odkar se intenzivneje posvečam zdravstvenim temam, pa se na takšnih dogodkih sprašujem eno – zakaj naj bi bila najboljša kontracepcija vedno povezana s hormonskimi vplivi kontraceptivov?

Najboljša zaščita pred neželeno nosečnostjo naj bi bila po besedah ginekologov kontracepcijska tableta + kondom, vendar – če ju uporabljamo pravilno, zakaj potrebujemo oboje? In če ju ne uporabljamo pravilno – lahko temu sploh rečemo kontracepcija?

Zaradi spolno prenosljivih okužb, ki so zadnja leta v ogromnem porastu (to povezujem tudi z obvladovanjem virusa HIV v Sloveniji, ki se ga ljudje nič več ne bojijo), je kondom nujen za vse, ki niso v monogamni partnerski zvezi. Prav zaradi tega naj bi ga uporabljali tudi ves čas spolnega odnosa, torej ne vidim vzroka, zakaj naj bi ženska zraven uporabljala tudi kontracepcijsko tabletko. Ki se mi seveda zdi smiselna pri zvestih parih, ki si želijo t.i. neobremenjene spolnosti glede kontracepcije in pri katerih žensk 'stranski učinki hormonskih kontraceptivov' ne motijo.

Hormonska tabletka je pomagala ženski, da je začela sama odločati o svojem telesu

Z zgodovinskega gledišča ima kontracepcijska tableta velikansko vlogo. 'Rodila' se je pred malo manj kot 60 leti in spremenila svet. Ženske so 9. maja 1960, ko je Ameriška agencija za hrano in zdravila odobrila prvo hormonsko kontracepcijsko tabletko, končno lahko same začele odločati, kdaj bodo imele otroke, s kom jih bodo imele in koliko. Do takrat je bila kontracepcija v moških rokah. Tako kot žensko telo. Oziroma, če smo natančnejši: takoj ko je kontracepcijska tableta ugledala svet, so jo v lekarnah lahko prevzeli le moški.

K sreči so imele feministke v šestdesetih letih tako veliko vlogo, da je tabletka kmalu prešla v roke žensk. Z njo pa odločanje o tem, koliko otrok bodo imele, kdaj in s kom. Spremenili sta se ženska seksualnost in družba. Ženske so, skupaj s sprejetjem kontracepcijske tabletke, začele govoriti tudi o menstruaciji (še eni tabu temi), s tem pa se je njihovo doživljanje lastnih teles še bolj osredotočilo na njih same. Postale so gospodarice svojih teles, farmacevtske družbe pa so, predvsem v zadnjih 20 letih, začele tekmovati med seboj, katera bo izdelala hormonsko kontracepcijo z manj neželenimi učinki na žensko telo, hkrati pa še vedno z visoko zaščito, in katera bo poleg prvotne namembnosti – kontracepcije – ponudila še dodatne prednosti: lepšo kožo, nenapete dojke v času pred menstruacijo in med njo, izničen PMS …

Tako dandanes mnogo najstnic, ki sploh nima spolnih odnosov, jemlje kontracepcijske tablete, da imajo 'čistejšo' kožo. Ženske jemljejo kontracepcijske tablete, da ne bi več občutile hormonskih nihanj v telesu in da bi bile ves čas v pripravljenosti – za službene izzive in seks, a pri slednjem se je marsikateri zalomilo. Mnogo se jih pritožuje, da odkar jemljejo določeno hormonsko kontracepcijo, nimajo več želje po seksu. Ali da se počutijo slabo. Ali da nimajo pravega stika s seboj. Ko jo opustijo, se jim življenje, doživljanje lastnega telesa in miselnosti spremeni, marsikateri pa se povrne želja po spolnosti.

»Hormoni so kot pismonoše, ki prenašajo sporočilca po telesu,«

mi je rekla strokovnjakinja za hormone, dr. Sanja Toljan. In če pismonoše dostavijo napačno sporočilo, se lahko počutimo slabo ali sčasoma kaj začne delovati drugače, kot si želimo, kajne? Pa tu ne govorim o stranskih učinkih tablet, temveč se sprašujem, koliko je pametno izpostavljati telo umetnemu 'ravnotežju', namesto da bi živele svoje ciklično življenje, z vsemi vzponi in padci samo nam lastnega ženskega ciklusa.

Ko se pred in med menstruacijo obrnemo vase, ko po njej začnemo cveteti in ko smo na vrhuncu svojih moči (ob ovulaciji) in obrnjene navzven, podobno, kot so moški ves čas. Jim res moramo biti tako zelo podobne, da izgubimo sebe? Nenehno obrnjene navzven, vedno za akcijo, takšno in drugačno, ali hočemo najti nazaj svojo ženstvenost, sebe, se 'spet' začutiti in hkrati zaznavati svet z vso svojo občutljivostjo, ki je dana ženski? Čeprav nas moški v naših valovanjih težko razumejo, si ob sebi želijo drugi pol, drugačnega od njih – žensko. Različni spoli, z različnimi vlogami smo tu z namenom. To je privlačno, s tem, da si dovolimo biti to, kar smo, naredimo največ zase in za svet. 

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Petra Arula
Novinarka in blogerka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri