"Po presaditvi vitalnega organa si hvaležen vsemu svetu"

Kaj se je dogajalo z vašimi jetri?

Leta 2002 sem dobil infekcijsko mononukleozo, sem pa še epileptik. Imel sem pubertetniško obliko epilepsije, ki bi naj sama izzvenela. Z mononukleozo sem šel na infekcijsko. Bolezen sama po sebi naj ne bi bila nič hujšega, vem, da bi le moral odležati. Jemal sem tablete proti epilepsiji, ko pa sem prišel v bolnišnico, so mi tam dali druga zdravila, po katerih je v tednu prišlo do medikamentne okvare jeter, popolne ciroze, kot da bi bil hud alkoholik. Po tem sem začel obiskovati zdravnike in vse bolj pešati. V glavnem sem spal, zbujal sem se le še, da sem šel kaj pojest in na stranišče.

Kaj ste naredili?

Hodil sem od zdravnika do zdravnika, potem sem dobil izvrstnega zdravnika, gastroenterologa, dr. Matjaža Hafnerja, ki še zdaj skrbi zame. Dali so mi neke vrste obvod, da sem še nekako deloval. Bilo je vse slabše. Na koncu je bilo že tako hudo, da sem bruhal kri. Takrat sem šel v bolnišnico, kjer so mi pomagali, da sem lahko naprej funkcioniral. Na presaditev jeter pa so me poklicali 8. 11. 2007.

Vas je bilo strah, ko so vas poklicali?

Takrat sem bil že tako na koncu, da mi je bilo vseeno. Ko so me poklicali, sem takoj šel. Pripravili so me, takoj sem zaspal, se zbudi in že bil zašit. Pred tem sem že izgubil malo upanja. S kolegi niti na kavo nisem hodil, saj sem bil povsem zanič. Če sem imel kakšen dober dan, sem ležal v postelji in visel na računalniku, pa še to ni bilo nič posebnega. Saj sem po naravi optimist, v podzavesti sem vedel, da bo enkrat boljše, ko pa so me poklicali, nisem imel upanja. Vzel sem z rezervo, da ne bi preveč pričakoval, na koncu pa bi mi rekli, da ne gre. Ne ustrezajo vsa jetra vsakomur, pa še ta, ki so jih presadili meni, so menda bila zame malo prevelika in so me pustili malo odprtega, da so se skrčila.

Kako je potekalo okrevanje?

To je šlo veliko hitro, po presaditvi sem bil še dva meseca v bolnišnici. Sicer so se te težave z jetri dogajale ravno takrat, ko sem končal gimnazijo, ko bi moral na fakulteto. Vpisal sem se na FDV – mednarodne odnose in na začetku še malo hodil na predavanja. Silil sem se k učenju, gledal sem v knjigo, pa si nisem ničesar zapomnil. Vpisal sem se tudi prihodnje leto, kakšen dan sem se prisil in šel na predavanja, potem sem šel še na ekonomsko fakulteto, a nisem mogel študirati, saj sem bil vse bolj slab in vse dneve spal.

Kako so vse skupaj prestajali domači?

Ni bila moja bolečina najbolj boleča, ampak bolečina staršev, bližnjih. Oni so trpeli desetkrat več kot jaz. Vidijo te, smiliš se jim.

Ste po zamenjavi jeter kdaj razmišljali, da ste imeli srečo, da je nekdo daroval jetra?

Dobesedno je bil občutek, kot bi zaživel na novo, kot nepopisan list. Dobil sem energijo in sem tudi postopoma začel živeti bolj aktivno. Prej sem bolj sanjal, kaj bi naredil, zdaj pa hočem marsikaj poskusiti.

Kako živite zdaj?

Brez težav, povsem normalno. Zdravnik mi je zelo dobro rekel, naj se vsega lotevam počasi. Glede fitnesa me je malo opozarjal, da ne bi. Sčasoma me je le vleklo, da bi se začel ukvarjati tudi z njim. Glede pitja nisem bil nikoli v prvih vrstah, tako da s tem nimam težav, jem vse normalno, le tablete jemljem proti zavrnitvi jeter. Takrat se mi je zaradi okvare jeter poslabšala epilepsija in sem se tudi zaradi nje moral marsičemu odpovedati. Zdaj pa je nimam več, je izginila.

Delite življenje na tisto pred presaditvijo jeter in po njej?

To mi ni prav nič poslabšalo življenja, mogoče prej to, da me je malo zbudilo in tudi, ko razmišljam, ali bi lahko v preteklosti kaj spremenil, ne vem, ali bi. Morda zaradi staršev, da se ne bi toliko sekirali. Zdi se mi, da me je bolj utrdilo.

Kako gledate na darovanje organov?

Takoj bi šel. Oče je, od kar je možno, krvodajalec. Na neki način hočem vrniti. Zaradi tega bi tudi rad bil prostovoljen gasilec ali nekaj podobnega. Hvaležen si vsemu svetu. Moram pa reči, da na darovanje nisem nikoli gledal tako, da je moral nekdo umreti, da lahko živim. Če na to pogledam tako, postanem žalosten.

Napisala Suzana Golubov

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord