Igor Cesar trenira otroke s cerebralno paralizo

4. 4. 2018, 10:01 | Zdravje | Vir: Liza
Igor Cesar  trenira otroke s cerebralno paralizo (foto: Igor Zaplatil) Igor Zaplatil

V zgornjem nadstropju čisto novega športnega centra Baza v Štepanjskem naselju v Ljubljani, v prijetni mali dvorani, ki jo skozi vrsto oken osvetljuje popoldansko sonce, profesor športne vzgoje in športni trener Igor Cesar spodbudno vodi nasmejano deklico v še eno, že zelo težko ponovitev vaje na žogi.

 A to ni običajen trening. Igor namreč ponuja podporne treninge otrokom s cerebralno paralizo.V le nekaj letih so k njemu pristopili že številni starši, ki želijo svojim otrokom s to boleznijo ponuditi dodatno vadbo, saj jo zna Igor prilagoditi njihovim potrebam in pričakovanjem. Na drugi strani je Igor Cesar tudi osebni trener. Izkušnje profesionalnega športnega trenerstva, ki jih je že od najstniških let izpopolnjeval ob boku svojega brata Boštjana Cesarja, sicer kapetana slovenske nogometne reprezentance, zdaj ponuja tudi rekreativcem, ki želijo zaživeti zdravo in aktivno življenje.

Kje se je rodila in potem razvijala vaša ljubezen do športnega trenerstva?

Igor Cesar: Ko je šel moj brat s 15 leti trenirat v Zagreb, sem se želel izpopolnjevati na področju kondicijskih priprav, pika na i pa je bila potem moja diplomska naloga o propriocepciji, ohranjanju stabilnosti s pomočjo stabilnostnih mišic, ki pa jih nimamo samo v trebuhu, ampak tudi v skočnem sklepu, kolenskem sklepu, medenici in tako naprej. Tako sem si nabral ogromno znanj s področja fizioterapije, preventive, športnih masaž in prehrane. Moja prvenstvena želja je bila, da za brata pripravim program, s katerim bo lahko skozi vso športno kariero ohranjal dobro pripravljenost. To nam je tudi uspelo doseči, ker je on zdaj že 16. leto v reprezentanci, za seboj ima že sto nastopov v državni reprezentanci, izpustil pa ni niti enega leta. Vse to znanje o stabilnosti telesa in preventivi poškodb sem potem prenesel še v delo osebnega trenerja.

Vaše delo z otroki se je začelo že pred več kot 15 leti, ko ste začeli trenirati gluho košarkarsko reprezentanco. Je bil to vaš vstop v delo, ki ga opravljate danes?

Igor Cesar: Gluho košarkarsko reprezentanco treniram že od leta 2002. Pripravljam jih za evropska in svetovna prvenstva, tudi za olimpijske igre. Z njimi sem maksimalno povezan, tudi čustveno. Postali so moji prijatelji in jim ne pomagam več samo na športnem področju, ampak pri številnih plateh življenja. Z njimi sem začel, jih popeljal do evropskih prvakov pa do naslova svetovnih in olimpijskih podprvakov. Imajo veliko dobrih rezultatov, so odlična generacija, ki se je tudi skupaj dobro povezala. V tem času sem potem delal še v fitnesih, kjer sem pred leti spoznal gospo Majo Prelog, ki se je pozneje spomnila, da bi lahko pomagal njeni hčerki Miši. Z njo sem začel in skupaj smo dosegli – in še dosegamo – vrhunske rezultate.

Z Mišo ste naredili prve korake v vadbo z otroki s cerebralno paralizo, a kot vem, danes pomagate tudi otrokom z drugimi težavami?

Igor Cesar: Miša mi je odprla vrata v ta svet, ki mi je bil sicer tuj, ampak na podlagi znanj iz preteklosti in velikega srca, velike želje in veliko ljubezni do teh otrok se je sčasoma razvila že kar lepa skupinica, s katero vsakodnevno opravim 3 do 5 ur treninga. Me pa kontaktirajo tudi starši z otroki z Downovim sindromom, pa starši, katerih otroci imajo težave z epilepsijo, tako da mislim, da delam dobro.

Koliko otrok s cerebralno paralizo trenira pri vas?

Igor Cesar: Trenutno delam s  sedmimi otroki.

So pri otrocih kakšne omejitve glede starosti?

Igor Cesar: Niti ne, pri meni trenirajo otroci stari od šest, tja do 18, 19 let.
Koliko ur na dan posvečate treningom?

Igor Cesar: Zdaj delam 60 ur tedensko, včasih pa sem delal tudi 360 ur na mesec, zdaj sem to omejil na 250 ur na mesec. Vikende imam proste, čez teden pa delam 12 do 14 ur na dan. To delo me izredno veseli in srečen sem, da to lahko počnem. Zdaj še toliko bolj, ker mi brat ponuja možnost, da to delam pod še boljšimi pogoji v športnem centru Baza.

Vendar pa ta trening, ki ga ponujate otrokom, ne sme biti razumljen kot edina vadba, ampak dodatek k njihovim terapijam?

Igor Cesar: Tako je. Želim biti dodatek fizioterapiji, ki jo sicer opravljajo v fizioterapevtskih centrih. Tam jim lahko ponudijo veliko več, na primer specifične meritve in namenske aparate, s katerimi opravljajo improvizacijo hoje in gibanja. To so trenažerji, ki v možgane pošljejo signal, kakšno naj bi bilo gibanje. S tem se to gibanje v možganih avtomatizira, ker se poveže z motoričnimi enotami v telesu. Tako otroci sami lažje dosežejo vidne rezultate. Takšne naprave imajo recimo v Soči, pri nas pa ne, so pa za te otroke nujne. Sam želim to vadbo samo dopolniti. Otroci pri meni delajo na mišicah stabilizatorjev. Poskrbim, da je otrok po mojih vajah močan in raztegnjen.

Kako pri otrocih, s katerimi delate, opazite napredek?

Igor Cesar: Napredek je najlaže opaziti pri tonusu, pri mišični napetosti. Če je bila mišica prej mehka, je po čedalje več treningih bolj trdna. To je zagotovo prvi učinek. Sledijo motorična gibanja. Prej otrok nekaterih gibanj recimo ni bil zmožen izvesti, pa ne samo zaradi motorike, ampak tudi zato, ker do tistega trenutka preprosto ni imel mišic, ki bi mu ta gib omogočale. Z vajami te mišice aktiviramo, jih spodbudimo in posledično otrok lahko naredi gib, ki ga prej ni mogel. Je pa potrebnih milijon ponovitev, da možgani dojamejo, kaj hočemo. Včasih samo mišica ni dovolj. Treba je tudi sprožiti signal v možganih, da ti dobijo pravilno gibalno nalogo. Majhni koraki teh otrok so zame veliki dosežki.

Kako pa k vaši vadbi pristopajo otroci?

Igor Cesar: S čisto vsemi otroki, s katerimi delam, imam že od začetkov samo pozitivne izkušnje. Je pa treba razumeti, da so ti otroci kot profesionalni športniki, trenirajo vsak dan, včasih tudi večkrat dnevno – nekateri po dve uri, drugi po šest, tretji tudi po osem ur na dan. In seveda pridejo dnevi, ko so slabše motivirani ali utrujeni in jim določene vaje ne ustrezajo. To razumem in vaje vedno primerno prilagodim, mogoče vadbo zapeljem v igranje, v raztezanje, v smeh in hec. Nikoli ne smemo otroka spraviti v položaj, da mu je nekaj tako težko, da se mu to zameri. Zdaj, ko delamo v Bazi, in ne več v javnih fitnes centrih, pa imam možnost tudi, da jim prilagodim okolje. Ugasnem glasbo, če jih moti, spremenim temperaturo telovadnice, vse priredim glede na svoje in otrokove potrebe.

Kaj so v teh letih otroci naučili vas?

Igor Cesar: Moje prve lekcije so se začele pred 20 leti, ko sem začel delati z gluhimi. Takrat sem videl situacije, ki so zdravim ljudem popolnoma tuje. Zagotovo sem zaradi teh otrok zdaj bolj srčen, bolj znam ceniti zdravje, ki ga imamo, in okoliščine, v katerih živimo. Družine s temi otroki so družine, ki se od jutra do večera borijo. Ker mi tega ne vidimo, pozabimo, kako lepo nam je v resnici.

Delate tudi kot osebni trener – kako pristopate k vadbi z običajnimi strankami?

Igor Cesar: Vsakomur svetujem, da naj poskuša neko obliko športne vadbe umestiti v svoj vsakdanjik. Vseeno, ali je to zjutraj, popolne ali zvečer, pomembno je le, da se človek vsak dan razgiba, da sproži krvni obtok, da se ogreje in ohranja zdrav način življenja. Z neko kardiovadbo, najsi bo hoja, tek ali kolesarjenje, je treba aktivirati srčno-žilni in dihalni sistem, potem pa se dodajo še vaje za mišični tonus, ki jih lahko izvajamo z lastno težo ali utežmi in elastikami. Jaz vse to združujem v enotno vadbo, ki je nujna, da si zagotovimo pokončno, vzravnano držo in se potem v vsakdanjikih, kjer čedalje več sedimo, čim lažje ognemo težavam s hrbtenico in koleni.
Pravite pa tudi, da vadbo prilagajate strankam glede na to, kakšne aktivnosti jih čakajo v prihodnosti?

Igor Cesar: Včasih se mi zdi, da so rekreativci še bolj nori kot profesionalci, ker bi se radi približali temu, kar vidijo na televiziji. Kljub temu si ljudje rekreacijo jemljejo preveč sezonsko, kar je lahko v določenih situacijah celo nevarno. Ogromno opreme v športu, sploh recimo v smučanju, je danes naravnane tako, da si čim hitrejši, čim bolj učinkovit, čim bolj agresiven, robusten. Ampak to potem od nas zahteva, da se na uporabo te opreme tudi ustrezno pripravimo. Kar pa seveda ne pomeni, da se nekaj tednov pred smučanjem začnemo ukvarjati s tem, da bomo dovolj močni. To je treba gojiti vse leto in se potem le prilagajati aktivnostim, ki prihajajo, da ne pride do poškodb. Vsi pa vemo, kako so se s spremembo športne opreme spremenile tudi poškodbe. Če spet pogledamo smučanje – včasih, ko so bile dile daljše, je bilo več poškodb hrbtenice, zdaj pa je recimo več poškodb kolenskih vezi.

Kaj pa v samem fitnesu. Kaj opažate, da ljudje v fitnes centrih največkrat delamo narobe?

Igor Cesar: Opažam, da ima internet močan vpliv. Ljudje si na spletu pogledajo, kakšne vaje bodo izvajali in to potem kopirajo na fitnesu. Ne poznajo anatomije, ne poznajo biomehanike in fiziologije. Telo sicer lahko zdrži tisoč, mogoče celo milijon ponovitev, ampak če delaš narobe, bo enkrat počilo. Največja napaka po mojem mnenju je torej ta, da si ljudje ne poiščejo človeka, ki bi jim omogočil, da vaje izvajajo pravilno.

Mogoče ljudje na osebne trenerje gledajo bolj kot na neki luksuz?

Igor Cesar: Zelo mi je žal, da se danes zloženka 'osebni trener' uporablja kar tako povprek. Osebni trener je danes res lahko vsakdo z dvema mesecema tečajev. Včasih se je usposabljanje začelo na stopnji vaditelja, potem inštruktorja in nato trenerja. Zdaj se to preskakuje in tudi tečaji so čedalje krajši. Ljudi premami vonj po denarju in preskočijo vse te stopnje, da bi čim prej lahko bili trenerji in imeli stranke. Ampak tista prva stopnja je nujna, pa čeprav si takrat le vaditelj, ki je na fitnesu samo zato, da meša proteine, popravlja ljudi pri vajah in jih pelje čez naprave ob prisotnosti trenerja. Žal je danes preveč ljudi v tem poklicu, ki se temu niso resnično posvetili, se niso zadostno izobraževali, so pa to obenem ljudje, ki jih obiskovalec fitnesa najprej potrebuje.

Ampak saj fitnesi večinoma imajo vaditelje.

Igor Cesar: Kar manjka, je odnos. Premalo je angažiranosti. Ljudje, ki delajo na fitnesih, morajo ves čas popravljati, morajo paziti na ljudi, ker tudi če človeku enkrat pokažeš, bo to mogoče do naslednjič že pozabil.

Kako pa lahko med vso to poplavo osebnih trenerjev laiki ločimo dobre od slabih, če pa imajo vsi naštete premnoge tečaje in znanja?

Igor Cesar: Najhujše pri tem je, da vam na to vprašanje ne znam odgovoriti. En način je, da ko obiskuješ neki fitnes, opazuješ trenerje in vidiš, kako delajo. Potem se morda lahko odločiš pravilno. Reklamiranje našega posla gre največkrat od ust do ust, kar tudi ni nujno dobro. Nekdo ti recimo reče, da ima dobrega trenerja, ampak kako veš, da je res dober? Mogoče je prijatelju, ki ti ga je predlagal, ta trener všeč samo zato, ker sta si veliko povedala o zasebnih stvareh in postala prijatelja. Druga opcija je iskanje po internetu – kar pa je čista loterija. Na koncu se potem zgodi to, da ljudje izbirajo trenerje po zunanjem videzu. Če imajo vsi trenerji napisanih kup nekih referenc, tečajev in znanj – ker papir prenese vse – se potem instinktivno odločiš za tistega, ki ti je všeč. Ki ima videz, kakršnega si želiš tudi sam doseči.

Vi ste menda delujoč pristop do motiviranja ljudi k vadbi našli tudi prek sodelovanja s podjetji, ki prek vas skrbijo za zdravje svojih zaposlenih?


Igor Cesar: To je sicer sistem, ki v Ameriki deluje že deset, če ne celo 15 let. Zdaj, ko je športni center Baza odprt, smo ga s polno paro zagnali tudi mi. Sodelujemo s slovenskimi podjetji, ki so ugotovila, da zaposleni, ki živijo zdravo življenje, na eni strani za podjetje predstavljajo manjši strošek, saj so manjkrat odsotni zaradi bolezni, po drugi strani pa so takšni zaposleni bolj ustvarjalni, bolj delavni in nasploh bolj zadovoljni na delovnem mestu. To pa ne pomeni, da podjetje samo zakupi vstopnice na nekem fitnesu. V našem primeru imajo podjetja rezervirane različne, časovno popolnoma prilagojene termine, ko lahko skupina zaposlenih pride in dobi celostno vodeno vadbo. V takšno skrb za zaposlene veliko vlagajo predvsem podjetja, kjer zaposleni ogromno sedijo in zato nujno potrebujejo pravilno vadbo, da razmigajo in okrepijo celotno telo.

Pomanjkanje časa je običajno ključni razlog, da vadba odpade z urnika. Kakšne naj bodo naše usmeritve, če urnik ne dovoljuje veliko časa za rekreacijo?


Igor Cesar: Če se vadbi ne moremo posvetiti vsak dan, potem priporočam vsaj vsak drug dan. Trening naj se zaključi v eni uri. Znotraj 60 minut imejmo določene cilje vadbe – kaj je tisto, kar želimo tisti dan doseči. Morda je to izboljšanje kondicijske pripravljenosti, krepitev srca, razvoj moči, izboljšanje tonusa ali pa je to le regenerativni trening po napornem dnevu. Regenerativni trening pomeni, da si na primer privoščimo pol urice kardiovadbe, da se malce prepotimo. Vsakemu treningu naj sledita prha in zdrava prehrana, da to ponotranjimo v neki celostni cikel zdravega življenja.

Foto: Igor Zaplatil

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri