Intervju z Andrejo Bednjički - ocenjevalko varnih otroških igrišč

Kot ustanoviteljica Zavoda za varno igro pa poskuša ozavestiti ljudi o dobrih praksah na otroških igriščih in hkrati podajati informacije za prepoznavanje tveganj, s katerimi se starši otrok vsakodnevno srečujejo na igriščih.

Kdaj in kje ste pridobili certifikat za nadzor otroških igrišč?

Petnajst let se že ukvarjam s področjem standardov. Svojo usposobljenost sem iskala v tujini in jo tam tudi pridobivala. Področje varne otroške igre je del mednarodne certifikacijske hiše TÜV Austria in prek njih sem se usposobila, seveda z izobraževanjem. Sem del njihove akreditacijske hiše in na osnovi akreditacije vsako leto lahko izvajam svoje delo, skladno s standardi na tem področju.

Koliko ljudi ima tak certifikat v Sloveniji? Ste vi edini?

Obstajajo certifikacijske hiše, ki izvajajo to delo, nimam pa informacije, ali obstajajo akreditirane osebe, ki skladno s standardi izvajajo delo nadzornikov.

Kakšna pooblastila imate vi kot nadzornica?

Kot nadzornica lahko izvajam preglede ustreznosti otroških igrišč, usposabljanj in izvajam certifikacijo igral pri proizvajalcih.

Torej se že ob koncu proizvodnega procesa izvaja nadzor nad igrali, kaj pa v idejni osnovi?

Cilj je, da se vključijo že v idejni osnovi, saj je dobro, da se potencialne nevarnosti odpravijo že med samim načrtovanjem.

Pristojnosti, ki jih imate kot nadzornica, opravljate v okviru svojega Inštituta ISERA, s kakšnim namenom je nastal?

Nastal je za certificiranje in testiranje. Vse postopke izvajam po postopkih TÜV Austria. Tudi posamezne dele certificiranja igral pri proizvajalcih spremljamo po kontrolnih točkah, s katerimi proizvajalec zagotavlja, da bodo tako kot prototipi igral, ki so v postopku cetrificiranja, tudi vsi nadaljnji produkti usklajeni s tem prototipom. Naj poudarim, da v Sloveniji za to področje ni potrebna akreditacija. Je pa pomembno, da se dokazuje sledljivost izdelka.

Kdo daje pobudo za pregled igral in igrišč, lastniki ali uporabniki?

Lahko so pobudniki uporabniki, če se jim zdi, da igrišče ni varno. Lastnik pa je odgovoren, da skrbi za igrišče skladno z zahtevami standarda, ki v določenem poglavju definira, kateri pregledi se morajo izvajati. Vizualne in funkcionalne preglede lahko lastniki igrišč izvajajo sami, glavni letni pregled pa je pregled celotnega igrišča in tukaj je potrebno strokovno znanje, da se oceni, ali je igrišče varno ali ne.

Kar se tiče komercialnih objektov in vrtcev je skladno z zakonodajo zapisano, da nadzore izvajajo inšpektorati – zdravstveni in tržni. Na javnih površinah pa je nejasno, kdo izvaja nadzor. Dejansko so na delu občinski inšpektorati, ki skrbijo za lastnino občine, a tu gre za konflikt interesov, kajti ustanovila jih je občina, izvaja pa nadzor nad ustreznostjo lastnine ustanovitelja občinskega organa, kateri tudi v primeru neizpolnjevanja – v našem primeru – varnostnih zahtev otroških igral ustrezno sankcionira. Za izvajanje omenjenih nalog pa je treba imeti ustrezno strokovno usposobljenost.

Kakšno pa je stanje na slovenskih igriščih?

Obstajajo urejena in dobra igrišča, a so v manjšini. Suvereno lahko rečem, da so igrišča približno 30 let za avstrijskimi igrišči. Tudi igrišča na Nizozemskem in v Angliji so nam lahko za vzor, ne samo po zagotavljanju varnosti skladno z zahtevami evropskih standardov, ampak tudi po kreativi. A zakaj toliko govorimo o varnosti?

Ne moremo mimo podatka, da so motorične sposobnosti otrok nazadovale, tudi plezanje po drevju je za marsikaterega otroka v odraščajočem obdobju zelo velik izziv in potencialna nevarnost, da pade in ima resne poškodbe, je zelo velika. Ko govorimo o formalnih igriščih, se morajo lastniki igrišč zavedati odgovornosti – kazenske, civilne in odškodninske, če pride do sodnih procesov.

Pa vendar na marsikaterem igrišču stoji napis, da se igrala uporabljajo na lastno odgovornost!

To lastnika popolnoma nič ne odveže, ker mora skrbeti za svojo lastnino – torej mora skrbeti za varnost igrišča, ali je to na javni površini ali kot del komercialnega objekta, ki je del gostinske ponudbe; odgovoren si za svojo lastnino. V veliki večini prihaja do poškodb, ki so posledica spleta okoliščin.

Del igre in odraščanja so padci, odrgnine, praske, buške, tudi zlomi in zvini. Če pa pride do poškodb, ki so posledica potencialnih nevarnosti zaradi malomarnega vzdrževanja igrala, pa lahko rečem, da so starši čedalje bolj pripravljeni iti v tožbo in iz tega vidika morajo biti lastniki igrišč dosti bolj osveščeni in pozorni, da zagotavljajo varnost.

Torej je vsak uporabnik javnega igrišča upravičen do odškodnine, ne glede na opozorilo, da uporablja igrala na lastno odgovornost?

Zame je napis uporabe igral na lastno odgovornost samo poziv staršem, da se vključijo v igro svojih otrok. Vsekakor morajo starši po lastni presoji preveriti, ali je igrišče primerno za otroka, torej primerno njegovi starosti in sposobnostim. Na drugi strani pa mora lastnik skrbeti, da igrala niso polomljena, da so varnostne podlage primerne, da ni razbitega stekla na igrišču.

Če pride do sodnega postopka, se ocenjuje, ali je lastnik naredil vse potrebno, da zagotovi varnost.

Če ni, je v šibkejšem položaju. V prednosti pa zagotovo, če so stvari dokazljive, ko ima lastnik zapisano, kdo in kdaj izvaja preglede, da imajo igrala ustrezna potrdila, da so izdelana po zahtevah standardov. Če tega nima, je potencialno v položaju, da lahko plača odškodnino, če pa ima vsa dokazila o ustreznosti, izvedenci ugotovijo, da so bile za nezgodo krive okoliščine in krivda se oprosti. Ni namreč nujno, da so igrala, ki so izdelana po zahtevah standardov, tudi pravilno vgrajena, zato je treba imeti poročilo oz. pregled o ustreznosti igral na lokaciji.

Obstajajo kakšne kazni, če po pregledu ugotovite, da gre za nevarno igralno površino?

Za zdaj ne poznam primera, da bi tržni ali zdravstveni inšpektorat izdajal finančne sankcije, poznam samo prakso zapiranja igrišč, če so bile nevarnosti tako velike, da so ogrožale uporabnike. Tudi sama zahtevam, da se neprimerno igralo odstrani ali ustrezno zavaruje s tablami in trakovi.

Zasledila sem, da obstaja certifikat in znak za Varno igrišče; kako se ga lahko pridobi, kdo ga podeljuje in za koliko časa?

Izda ga inštitut ISERA za dobo treh let, vsako leto pa je treba certifikat obnoviti, kar je skladno z letnimi pregledi tudi po standardu. Namen certifikata je, da se ločijo dobra igrišča od igrišč, na katerih lastniki ne izvajajo pregledov. Je kot komunikacija za starše, da se lastnik zaveda varnosti na igrišču in naredi vse, kar je potrebno za zagotavljanje varnosti na igrišču.

Kaj pa Zavod za varno igro; se tudi prek zavoda izvajajo pregledi ali ima samo vlogo preventivnega opozarjanja na varnost?

Zavod je bil ustanovljen z namenom pomagati lastnikom igrišč in staršem, da imajo na voljo prave informacije, kajti na osnovi pravih informacij lahko lastniki igrišč in starši razumejo pomen tehničnih in varnostnih zahtev. Pomembno pa je tudi, da imajo informacije, na kaj morajo biti pozorni pri igri otrok v skupnosti, da lahko prepoznajo tveganja.

Zasledila sem vašo pobudo za gradnjo igrišč, ki omogočajo igro tudi invalidnim otrokom ...

Osebe s posebnimi potrebami so posebna skupina, na katero pozabljamo. Ne smemo jih izolirati in odriniti na rob družbe, saj se tudi oni želijo vključiti v naš vsakdanjik. Tehnično poročilo in priporočilo Evropske unije od leta 2012 daje lastnikom igrišč možnost, da se odločijo, ali bodo omogočili dostop na igrišča vsem ciljnim skupinam ali ne. Je pa treba paziti, da igrišče za otroke s posebnimi potrebami izpolnjuje varnostne zahteve, ki so drugačne od zahtev za igrišča otrok, ki so normalno razviti. Se pa spodbuja tudi urejanje takšnih igrišč.

Koliko je takšnih igrišč v Sloveniji?

V Sloveniji poznam samo primer Soče, ki je rehabilitacijski center in ima zaradi primarne dejavnosti urejeno takšno igrišče. Da pa bi bila varna igrišča združena z igrali za otroke s posebnimi potrebami, te informacije pa nimam.

Po vašem mnenju je lahko varno in dobro igrišče narediti z malo denarja – kaj moramo upoštevati pri načrtovanju dobrega varnega igrišča?

Zavedati se moramo, da imajo otroci šest osnovnih teženj: splezati višje, peljati hitreje, osamosvojiti se od staršev, pomerjati moč med prijatelji, igrati se z nevarnimi predmeti in ob tem moramo upoštevati še ciljno skupino, za vse to lahko uporabimo naravno okolje, ki je del odraščanja vsakega otroka.

Katera igrišča so po vašem mnenju najboljša? Da navedemo nekaj dobrih praks.

Težko bi navedla takšna igrišča, saj so dobre prakse po kreativi, a obstajajo potencialne nevarnosti, ker lastniki igral ne vzdržujejo redno. Po kreativi sta dobri igrišči v živalskem vrtu in Volčjem Potoku, po zagotavljanju varnosti so Marchéjeva in McDonaldsova igrišča v prednosti, saj se pozna, da so ta igrišča postavljala tuja podjetja.

Ni takega igrišča, ki bi imelo urejene vse komponente po zagotavljanju varnosti in bi bilo hkrati dovolj kreativno?

Vzdrževanje v veliki meri šepa. So pa igrišča, ki bi jih lahko izpostavila, a so zapostavljena zaradi odročnosti in samevajo zaradi drugih pomanjkljivosti. Moramo upoštevati tudi primero senčenje igrišč, saj veliko igrišč nima ustreznega naravnega ali umetnega senčenja, zato so slabše obiskana. Veliko je faktorjev, ki pripeljejo do tega, da je igrišče varno, kreativno, lepo in privlačno hkrati.

Pripravila: Liza Metkovič

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord