Intervju z Darkom Kranjcem iz Hiše Sadežev družbe v Murski Soboti

Kaj vaša hiša ponuja?

Hiša Sadeži družbe v Murski Soboti deluje že peto leto, medtem ko smo s projektom Sadeži družbe začeli leta 2006. Gre za povezovanje osnovnih šol z društvi upokojencev oziroma otrok s starejšimi. Skratka za medgeneracijsko prostovoljsko pomoč in druženje. Hiša Sadeži družbe je nadgradnja tega projekta in obenem dnevni center, kamor prihajajo ljudje.

V njej lahko uporabljajo računalnike, knjige, časopise, družabne igre, ponujamo tudi strokovno pomoč, informiranje, svetovanje, ki ga izvajam jaz kot strokovni vodja in magister sociologije ter socialni delavec. Zaposleno imamo še eno socialno delavko prek javnih del. Delujemo neformalno, čeprav se občasno pojavljajo težnje, da bi individualne obravnave zapisali, ljudem pa je včasih že samo vpisovanje na listo prisotnosti odveč. Naša hiša je odprta od 8.00 do 19.00 v zimskem času, vsak dan, razen ob vikendih, ko se vnaprej dogovorimo, če je kakšen dogodek.

V hišo sprejmete kogarkoli?

Sprejmemo popolnoma vse, ki prihajajo v hišo. Ne delamo nobene selekcije. Uporabniki pripadajo različnim generacijam, od otrok do upokojencev, tudi od delovno aktivnih do brezposelnih, pridružijo se še študentje in dijaki. Več je starejših, ki imajo tudi čas in želijo širiti socialne mreže, da so socialno vključeni ter ne samevajo doma, kjer so prepuščeni razmišljanju o težavah. Imamo povratne informacije, da v hišo prihajajo zato, ker srečajo veliko ljudi.

Kako je z obiskom?

Letos smo v prvih sedmih mesecih imeli pet tisoč obiskov, 1.500 različnih ljudi iz celotne regije Pomurja. Prihajajo pa tudi iz drugih občin Slovenije, recimo občinske delegacije ali kakšno društvo na predstavitev našega programa, ker bi tudi sami radi vpeljali te prakse v svojem okolju.

V hiši je domače vzdušje, se pa tudi zaposleni trudimo in vedno znova pogovarjamo, da moramo biti ljudem dostopni. K nam prihajajo tudi zelo različni tipi ljudi z različnimi potrebami, s takimi in drugačnimi težavami in tudi ljudje brez težav, kar je pomembno. Tako lahko tu ljudje drug drugega motivirajo, si pomagajo, se potolažijo. Gre za povsem neformalna druženja v hiši, ljudje pa prihajajo tudi, ko na programu ni nič.

Kako obsežen je vaš program?

Imamo od 40 do 60 dejavnosti mesečno, poleg tega imamo še dejavnosti, ki niso vpisane na koledarju, gre pa za individualne inštrukcije in učenje računalništva za starejše.

Kdo so izvajalci dejavnosti?

Vse naše dejavnosti izvajajo večinoma prostovoljci, ki jih imamo več kot 160. Letos je bilo aktivnih že sto prostovoljcev. Sicer pa imamo prek javnih del zaposlene tri invalidne osebe in še eno dodatno, tako nas je skupaj z mano tu zaposlenih pet. Gre za daj-dam, ker ljudje, ki prihajajo v hišo, nekaj časa prihajajo na dejavnosti, ko se vključijo pa bi že postali prostovoljci. Starejši prenašajo stara znanja, izvajajo kup delavnic tradicionalnih obrti, zeliščarske delavnice, imamo tudi delavnice joge, masaž ...

Vse delavnice so brezplačne, včasih pa kdo pri nas ob prostih terminih najame prostor za svoje dejavnosti, po navadi so to prostovoljci, ki obenem izvajajo recimo tečaj joge, masaže ...

Dajo za najemnino in izvajajo tečaje. Imamo tudi skupine samopomoči s področja psihologije, ogromno je predavanj o stresu, samozavesti. Poleg tega svetujemo tudi osebam brez zdravstvenega zavarovanja, imamo tudi prostovoljski servis, s katerim na terenu brezplačno pomagamo na domu starejšim. Poskušamo jih opogumiti, da bi še več uporabljali te usluge, saj imamo za to usposobljene prostovoljce. Vsi naši prostovoljci gredo tudi skozi usposabljanje in mentorsko usposabljanje, kar izvaja Slovenska filantropija po vsej Sloveniji.

Imate kakšne povratne informacije, kaj si ljudje pod hišo predstavljajo?

Poskušamo jih čim bolj ozavestiti in opozorit nase, narediti predstavitve, pri katerih nam tudi precej pomagajo lokalni mediji. Smo prisotni in ljudje čedalje bolj vedo za nas, še vedno pa se kdo najde, ki misli, da prodajamo kakšno sadje.

Kar ne preseneča glede na naziv Hiša Sadeži družbe.

Izhaja iz ideje, ki jo je takrat imel pokojni Drnovšek, s katerim smo to razvijali. Prva hiša je bila ustanovljena v Murski Soboti, ker sta bila Društvo upokojencev in Zveza društev upokojencev Pomurja zelo navdušena nad to idejo in so tudi eni najbolj aktivnih na terenu, ki ponujajo pomoč ljudem za boljšo kakovost življenja doma. Njihova pomoč na domu je zelo močna, tako smo se povezali, partnerji pa so tudi osnovne šole in občina.

Drži, da imate še tekstilno delavnico?

Tukaj je doma tradicija šivanja, tako imamo prek javnih del zaposlenega krojača, v preteklosti smo imeli tudi šivilje, imamo tudi nekaj prostovoljk, ki pomagajo in izvajajo delavnice učenje šivanja. Razvili pa smo tudi nekaj lastnih izdelkov.

So te šivilje prej delale v Muri?

Ja, ko so ostale brez služb, je Hiša Sadežev družbe odigrala pomembno vlogo v navezi z Zavodom za zaposlovanje, s katerim tudi dobro sodelujemo. Pomagali smo ljudem ublažiti prve stiske, s tem, da so se lahko vključili in ostali pomembni za družbo. Njihovo znanje in izkušnje gredo naprej, se cenijo, vključijo se kot prostovoljci in vseeno kdo najde kakšno zaposlitev mogoče tudi s pomočjo tega, ker imamo veliko mrežo ljudi in jih kdo opazi.

Imate s šivanjem resnejše načrte?

Sprva smo razvili izdelke iz jute, v katerih so pripeljali kavo, in začeli izdelovati različne izdelke. Sodelovali smo z oblikovalko Tatjano Kalamar. Izdelke delamo pretežno iz džinsa in starih oblačil. Šivamo torbe, toaletne torbice, različne predpasnike, rokavice za kuhinjo, obeske, podlage za tablice, knjige. Na dolgi rok pa poskušamo zagnati socialno podjetje.

Več o Hiši Sadežev družbe v Murski Soboti

Napisala: Suzana Golbov, foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord