Milena Štular: "Vedno in povsod prisegam na lokalno pridelano hrano"

Še vedno vsako jutro naredite pet tibetanskih vaj? Kaj pa si privoščite za zajtrk?

Še vedno delam pet tibetanskih vaj, ki sem jim v zadnjih letih dodala še nekaj raztezalnih. Prepričana sem, da je to zelo pomembno za dober začetek dneva.

V Mercatorju zadnja leta zelo veliko poudarjate domače, slovenske pridelke in izdelke. Tudi sami prisegate na slovensko hrano ali radi tudi malo eksperimentirate?

Absolutno, vedno in povsod prisegam na lokalno pridelano hrano. V Sloveniji seveda na pridelano v Sloveniji, zagovarjam sezonskost, torej jem tisto sadje in zelenjavo, ki sta v sezoni pridelana, in se izogibam sadju ali zelenjavi, ki sta prepotovala tisoče kilometrov. Na potovanjih pa vedno pokušam lokalne izdelke in jedi, s tem se poklonim deželi, ki jo obiskujem, in si širim obzorja. Pa še najbolj zdravo je.

Kaj pa bi vi skuhali tujim gostom? S čim bi predstavili Slovenijo?

Če govorimo o hrani, potem tukaj nisem prav kreativna ... Goveja juha, štruklji, potica, vsem pa povem, da ima naša kuhinja veliko različic, od prekmurske do istrske, in prav zato je dobra za vse okuse.

Katero od slovenskih jedi imate najraje?

Prav gotovo štruklje in zanimivo je, da ima vsaka slovenska pokrajina svoje tipične štruklje.

Menda se vsako leto postite in imate celo svoj bio vrt? So to vaši skriti bojevniki proti stresu, ki ga zagotovo povzroča tako odgovorna in naporna služba, kot je vaša?

Z vsakoletnim desetdnevnim postom sva z možem začela pred šestimi leti, in to je odlična izkušnja prečiščevanja telesa in duha, lažji in lahkotnejši si v glavi po takem dopustu. S postenjem sva zelo spremenila svoje prehranske navade, jaz mesa sploh ne jem, jeva veliko sveže zelenjave, prisegava na polnozrnate izdelke, ekološko pridelane, in izdelke brez dodatkov.

Imava svoj vrt, ne uporabljava nobenih umetnih gnojil in škropiv in predvsem nekatere vrste zelenjave nama lepo uspevajo. Čez poletje smo samooskrbni in zelo sva ponosno na to.

Ste v Mercatorju že opazili, se spreminjajo navade kupcev? Cenijo slovensko, domače in sezonsko ali imajo še vedno raje nizozemski paradižnik in češnje iz Čila?

S slovensko tržnico, ki smo jo pred dvema letoma uvedli v več kot sto trgovin, in s ponudbo v Sloveniji rejenega mesa smo naredili velik premik v zaznavan­ju pomena lokalno pridelane hrane in naši kupci to cenijo. Prodaja slovenskih izdelkov raste in kupci so pripravljeni plačati več za kakovostno in lokalno pridelano hrano.

Kaj pa za bližajoče božično-novoletne praznike? Spečete kakšne piškote in druge dobrote iz družinske zakladnice receptov? Morda spečete potico?

Mnogo let nisem pekla piškotov. Zdaj, ko imam vnuke, pa jih bom spet pekla. Peka piškotov z otroki se mi zdi prekrasna navada. Potico je vedno pekla moja mama in se je nisem naučila peči. A to ni težava ... Potica, spečena v naši pekarni in po receptu dr. Bogataja, je pripravljena ročno in je takšna, kot bi bila domača.

Je vaš moto še vedno: Nobody is perfect, the team can be! (Nihče ni popoln, a tim je lahko!)?

Seveda, to je moj moto v službi, zelo verjamem v timsko delo. V življenju nasploh pa verjamem v izrek: kar daješ, se vrača. In že mnogokrat se mi je to potrdilo.

Da ne pozabimo. Ste pobudnica projekta Botrstvo v Sloveniji. Začetni namen projekta je bil pomagati otrokom, da bi lahko z obiskovanjem obšolskih dejavnosti razvijali svoje talente in šli na morje, zdaj pa se otrokom pomaga praktično preživeti revščino. Kako gledate danes na to svojo akcijo? Ste presenečeni nad odzivom Slovencev, se mi zdi, da le niso pozabili na to, da je treba pomagati ljudem v stiski?

Na projekt botrstva sem zelo ponosna, res je bila izvorna ideja moja, a brez ZPM Moste-Polje in Anite Ogulin ne bi uspel. In res je, da je bil osnovni koncept zagotavljanje počitnic otrokom, šole v naravi, obiskovanje zunajšolskih dejavnosti, a se je, žal, s krizo revščina v Sloveniji poglobila in botrstvo marsikdaj rešuje čisto osnovne potrebe.

V Sloveniji 55 tisoč otrok živi pod pragom revščine. Prav velika odzivnost botrov, trenutno jih je 3.600, je pokazala, da še nismo pozabili na solidarnost in pomoč. Lahko govorimo o veliki osebni in korporativni solidarnosti, saj tudi podjetja donirajo v sklad botrstva. In tak projekt je eno 'manjše podjetje', v štirih letih smo zbrali 3,2 milijona EUR, kar seveda zahteva dobro vodenje, upravljanje in nadzor.

Pripravila: Metka Pravst

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord