Intervju s tercetom Casta Diva: "Vrhunski pevec obvlada tehniko, prezenco in čustva"

17. 9. 2014, 10:34 | Zdravje | Vir: Liza
Intervju s tercetom Casta Diva: "Vrhunski pevec obvlada tehniko, prezenco in čustva" (foto: Goran Antley) Goran Antley

Sopranistki Urška Arlič Gololičič in Martina Burger ter mezzosopranistka Gordana Hleb so svoje pevske moči združile v tercetu Casta Diva (Vzhajajoča zvezda), ki se je že predstavil na letošnjem festivalu Imago Sloveniae. Čeprav ima že vsaka za sabo svojo zgodbo in pevske izkušnje, so v Vzhajajoči zvedi našle nov izziv, ki pa jim pomeni več kot le približevanje opere ljudem, saj so prijateljice, ki se imajo ob tem zelo lepo.

Kako je prišlo do ustanovitve terceta Casta Diva, glede na to, da vsaka zase gradi svojo kariero?

Martina: Od festivala Imago Sloveniae smo dobile ponudbo za koncert. Ko smo se začele dogovarjati o programu, smo videle, da se vse tri dobro razumemo in bi iz tega lahko naredile še kaj več. Imele smo kar zahteven program in mislile smo si, da je škoda toliko energije vložiti le za en ali dva koncerta. Imamo tudi podobne interese, se pravi, da bi rade čim več nastopale, spoznale več repertoarja, tercet pa nam daje možnost, da delamo več stvari, ki nas veselijo.

Urška: Ob tem smo še prijateljice in se imamo zelo lepo, kar je tudi bistvo.

Imate še koga, ko vadite, da vas usmerja?

Martina: Imamo korepetitorko, pianistko Aleksandro Naumovski Potisk, ter umetniškega vodjo.

Gordana: Imamo tudi režiserja Ivana Peternelja, ki skrbi za naš scenski gib in režijo.

Kdo je vaša ciljna publika?

Urška: Naša ciljna publika so poleg ljubiteljev tudi tisti, ki niso stalni obiskovalci opere, a radi prisluhnejo opernemu petju, me pa bi jih rade prepričale, da bi tudi začeli hoditi na naše koncerte in v opero.

Gordana: Z izbiro programa in odrskim nastopom bi jim rade približale opero v njeni izvirnosti in lepoti.

Martina: Za zdaj bi rade vztrajale pri klasiki, ker se da tudi klasično glasbo z moderno režijo in našo energijo narediti drugače, bolj sproščeno.

Kako si predstavljate svoje glasbene poti?

Gordana: Srečna bi bila, če bi lahko še naprej pela v opernih hišah, kjer bi imela možnost poustvarjati vloge, ki so primerne mojemu glasu in mi pisane na kožo. To je moj poklic, navajena sem ga že od študija v Gradcu. Tam smo imeli močno operno šolo, vzgojili so nas asketsko, ker je naš režiser bil vzhodni Nemec in smo imeli vsak dan vaje od desetih do enih in od šestih do desetih zvečer.

Tega ritma sem vajena, saj sem po diplomi štiri leta pela kot solistka v graški operi. Zaživim na odru v opernih vlogah. Zato tudi prvi projekt terceta Casta Diva ni zastavljen kot klasični koncert, temveč kot performans, v katerem smo se lahko izrazile tudi igralsko, kar je več, kot le peti in stati na odru.

Urška: Imam srečo, da sem dobila službo v Operi in baletu Ljubljana. To je naš poklic, za to si se rodil, za to si bil poklican, ta poklic si čutil in se zanj tudi šolal. Tudi če si v življenju morda ubral še kakšno drugo pot, te je klic vseeno pripeljal nazaj k petju.

Ste imeli kakšen ovinek na poti do poklica operne pevke?

Martina: Ko zdaj razmišljam o svoji poti, so se stvari sestavile in niti nisem veliko razmišljala v smislu načrtovanja kariere. Šla sem po korakih, od enega mejnika do drugega. Tako je bilo tudi, ko sem prišla na akademijo. In vedno se je dobro izteklo, če ves čas delaš na sebi in gradiš svoje kompetence, stalno dobivaš tudi potrditve.

Gordana: Sama ves čas tudi z veseljem poučujem petje.

Urška: Vmes sem doštudirala še Naravoslovnotehnično fakulteto, smer oblikovanje oblačil, kar me trenutno več ne zanima. Študij je izjemno zahteven, s tem, da sem to študirala vzporedno s solo petjem. Bilo je zelo težko. Zdaj sem res hvaležna, da imam v Operi možnost opravljati svoj poklic. To je to, ampak ne glede na to, kje bom pristala kadarkoli, mi je na prvem mestu, da pojem stvari, ki so primerne zame. Moj cilj je, da maksimalno razvijem svoj potencial, talent, ne glede na to, kakšna bo pot, in da enkrat dosežem stanje, ko bom rekla: "Prav sem delala."

Martina, tudi vi ste, tako kot Urška, sopranistka, a sta vajina glasova slišati kar različno. Se soprani med sabo razlikujejo?

Gordana: Obstaja veliko različnih sopranov.

Martina: Verjetno smo tudi zaradi tega skupaj v redu slišati, ker ima vsaka svoje kvalitete in trenutke, kjer zablesti. Strinjam se z Urško, da je glasba očitno res nekaj, kar je v tebi, kar zori, raste, te vleče in usmerja naprej. Glede na to, da je pri meni proces potekal bolj spontano, je tudi moja pot bila drugačna, saj nisem povsem od začetka zbrala poguma za solistično kariero, pa tudi glas se mi je razvil malo pozneje. Težko je, da bi pri 16 ali 18 letih rekel: "Jaz bom operni ali klasični pevec." Ne veš, kaj bo.

Ste tudi vi sprva študirali nekaj drugega?

Martina: Študirala sem gradbeništvo in takrat je kazalo, da bom to počela. Na splošno me zanimajo zelo različne stvari in tudi rada počnem zelo različne stvari. Najbolj intenziven del, kar se petja tiče, je bil v Zagrebu, kjer je bilo pet let posvečenih res le glasbi in petju. Hvaležna sem za zagrebško akademijo in seveda tudi za profesorico Vlatko Oršanić.

Hodili smo skoraj na vse predstave in si ogledali vse različne zasedbe iste predstave. Večkrat smo šli poslušat isto zasedbo, da smo videli, kako lahko isti pevci dvakrat pojejo povsem različno.

Kdaj je v vas dozorelo, da želite postati operna pevka?

Martina: Na koncu je bilo tako, da sem bila na tekmovanju zares dobra in so mi tisti, ki so bili z mano, prijatelji rekli: "Daj poskusi!"

Kako to, da niste tega sami čutili?

Martina: Čutila sem in sem se tudi najbolj posvečala glasbi, mogoče nisem zbrala poguma.

Je za operno petje potreben tudi pogum?

Martina: Seveda, sploh če začneš malo pozneje. Sicer je pa tudi nekaj vrhunskih, svetovnih opernih pevcev začelo kasneje.

Gordana: Zase sem že v srednji šoli vedela, da bi rada bila operna pevka, ampak so doma, šele potem, ko sem bila zelo dobra na tekmovanju, rekli: "Ja, mogoče." Vsak misli, da je operno petje kot vir preživljanja malo tvegano.

Urška, ste vi zato ob petju šli študirat še oblikovanje oblačil?

Urška: Vseskozi sem delala dve šoli; osnovno plus glasbeno, nato v srednji šoli hkrati obiskovala gimnazijo in srednjo glasbeno šolo. Potem sem imela dvome in zaradi tega za leto dni pustila glasbo. Rekla sem: "Mogoče pa ne bom več nadaljevala v glasbi." Zato pa sem šla študirat oblikovanje oblačil, ker so me od malega veselili vzorci in tkanine. Toda po letu dni sem se nekega dne zbudila in kar rekla: "Moram peti, to potrebujem." Poiskala sem mentorico in šla naprej.

Gordana, kaj vas je pritegnilo ravno k opernem petju?

Gordana: Petja sem se začela učiti pri Dušanki Simonović, ki je pred vojno na Balkanu bila prvakinja beograjske opere in sta z možem, dirigentom Nikolajem Žličarjem, prišla v Slovenijo. Prej sem pela v funk bendu in imela idejo, da bi mogoče šla študirat džez, ki mi tudi leži. Pa me je profesorica spodbudila v smislu, da imam kvaliteten glas in potrebne predispozicije za operno petje.

Je klasično in operno petje tvegan poklic?

Gordana: Je, nimaš nobenih garancij in tudi veliko sreče moraš imeti. Profesor nam je bajprej povedal: "Lahko imaš vse, dober glas, dobro tehniko, lepo izgledaš, a če nimaš tistih 15 odstotkov sreče, da si ob pravem trenutku na pravem mestu, da te sliši pravi, da se dopadeš pravemu človeku, ki ima vpliv, nič ne pomaga." Lahko se zelo trudiš in ti ne uspeva, drugi pa pridejo in jim uspe, včasih tudi ni nujno, da so najboljši, imajo pa srečo.

Urška: Garaš leta in leta, obrestuje pa se zelo pozno.

Gordana: Še vedno grem k Zlatomiri Nikolovi, Urška in Martina pa k Vlatki Oršanić.

Gre za vzdrževanje kondicije glasilk, uglaševanje?

Urška: Za kontrolo, da te nekdo od zunaj opozori na odklone. Tudi velike zvezde, največje, to počnejo, recimo Anna Netrebko. Gre za pevsko higieno.

Gordana: Tudi Dunja Vejzović, svetovno znana mezzosopranistka, je na koncertih s seboj velikokrat imela profesorico. Za kondicijo moraš poskrbeti, ker si lahko v zelo dobri formi, potem ti ta pade in lahko zaideš na drugo pot.

Kakšno drugo pot?

Gordana: Če recimo vzameš vlogo, ki ni za tvoj glas.

Martina: Vsak glasbenik ima svojo muzikalnost. Pevci se, vsaj v tem času, moramo prilagajati tudi dirigentom in režiserjem.

Si, če si zaposlen v operni hiši, kdaj prisiljen peti tudi kaj, kar ti ravno ne leži?

Gordana: Normalno je, da če si zaposlen v ansamblu, moraš kdaj sprejeti tudi kakšno vlogo, ki ti ni ravno pisana na kožo. Če pa si svobodnjak, poješ tisto, kar ti ustreza. So operni pevci, ki vse življenje pojejo le nekaj vlog, ampak te popolnoma obvladajo in potem tudi vse življenje pojejo teh nekaj vlog v različnih opernih hišah, kjer gostujejo. Na leto naredijo tri projekte in zaslužijo mnogo več, kot če bi bili zaposleni v ansamblu. Je pa tudi tu tveganje, ker če ne dobiš angažmaja, si brez prihodkov.

Hodite ves čas po tenki liniji?

Urška: Zdaj je tako, da tudi ko dobiš stalni angažma, ni za nedoločen čas, velja le za leto, dve do štiri ali na projekt, kar je težko.

Spremljate avdicije po Evropi?

Urška: Seveda, to ti med drugim tudi drži realno zrcalo, da veš, kje si in koliko si vreden. Imamo premajhen trg. Nujno je iti na avdicije, da rasteš, iščeš nove izzive.

Gordana: Se pa moraš navaditi, da so avdicije stresne. Je kar precej industrijsko. V treh minutah moraš vse prepričati. So tudi pevci, ki so zelo dobri na avdicijah, na odru pa je lahko obratno. Za avdicije moraš imeti dobre živce in tudi pripravljene finance, ker te vsaka avdicija v tujini stane tudi do 600 evrov, kar si seveda plačaš sam.

Za te tri minute ste pripravljene dati 600 evrov?

Gordana: Ja, saj se včasih obrestuje in dobiš vlogo.

Urška: Ampak če tega ne delaš, lahko sediš doma in gledaš televizijo, nihče te ne bo poklical. Tudi ko kje dobiš vlogo, si moraš znati razporediti čas in energijo. Pet dni si tam, peti dan je koncert, vaje so vsak dan, zjutraj in zvečer, kar je naporno.

Gordana: Ali če kje dobiš vlogo in si tam dva meseca. Odvisno, kje dobiš vlogo, če je bližje, se tudi voziš. Je pa res, da ko si malo starejši, napore drugače prenašaš. Spomnim se, da sem se, ko sem bila mlajša, celo noč vozila z vlakom, potem sem zjutraj nekaj na hitro pojedla, ob 11.00 odpela avdicijo in se nisem nič kaj preveč obremenjevala.

Kaj pa zdaj?

Gordana: Zdaj pa moram priti en dan prej, da se normalno naspim.

Je zdaj potrebna cela procedura?

Urška: Pred vsakim koncertom je cela procedura, pred vajami je procedura ...

Je pomembno, da ste tudi zadovoljne?

Gordana: Predvsem moraš biti zadovoljen s sabo. Tudi če imaš kakšne osebne probleme, se pozna, so pa nas tudi glede tega strenirali. Profesorica je vedno povedala: "Ko prideš na vajo, vse pustiš za sabo. Ko prideš nas oder, si druga oseba. Tudi če si imel težek dan, moraš biti sposoben to odmisliti." To je tudi kvaliteta dobrega pevca. Ne sme biti preveč velikih odstopanj. Je pa tudi res, da več nastopaš, bolj si sproščen. Gledam glasbenike, ki so vsakodnevno na odru – praktično nimajo treme.

Martina: Za petje moraš imeti psihofizično kondicijo.

Koliko sproščenost lahko vpliva na glas?

Gordana: Že na vajah vidiš, kako glas lepo zveni, ko si sproščen, na koncertu pod pritiskom pa je lahko drugače.

Urška: Adrenalin dela svoje in vpliva na mišice, ki obkrožajo grlo.

Martina: Če veliko vadiš in imaš tudi režijske vaje, greš čim večkrat skozi vlogo, bo ta v telesu, gibanje bo sproščeno, ne bo treba razmišljati o gibanju, temveč se ukvarjaš le s podajanjem glasbe. Zato je treba veliko vaditi, veliko peti v ansamblu in na odru.

Gordana: Tudi zato je težko vskočiti v kakšne vloge.

Ampak se da.

Martina: Meni se je zgodilo, da sem v Zagrebu vskočila le z generalko na predstavo, brez ansambelske vaje, medtem ko sem režijsko le gledala.

Ni to rahlo 'samomorilsko'?

Urška: Lahko je samomor, lahko pa se ti obrestuje. Če ne prevzameš tega tveganja, potem nisi za ta poklic.

Martina: To je pogum. Če nisi sposoben prenesti takšnega stresa in normalno funkcionirati, potem verjetno res nisi za ta poklic. Večina priložnosti, ki jih dobivamo, je takšnih, da vskočiš.

Gordana: Večina mojih priložnosti v ljubljanski operi je bila vskokov. Dobiš DVD, nimaš niti režijskih vaj, in greš na oder. Odpoješ, če pa bi vadil dva meseca kot drugi, bi to bilo super sproščeno. Toda nikogar med gledalci ne zanima, kaj se je dogajalo pred nastopom. Zunaj je takšna praksa normalna.

Martina: Moj najboljši vskok je bil, ko so me klicali ob pol enajstih dopoldne za Purcellovo opero The Fairy Queen v Gallusovi dvorani. Menedžerka angleškega ansambla me je poklicala in vprašala, ali bi lahko vskočila namesto sopranistke, ki je zbolela, s tem, da bi lahko pela z notami.

Zdelo se mi je, da vloga ni tako obširna, opero sem malo že poznala in si mislila, da bo že šlo. Tako sem ob enih prišla na vajo, se dobila z dirigentom in ko sva šla čez partituro, ugotovila, da ker je šlo za klasični baročni ansambel, vsi vse pojejo, se pravi zbore in solo dele, in je tako moja vloga precej obsežnejša. Šla sem domov na intenziven študij za eno uro in pol, potem imela še tri ure vaje s čembalistom, ob pol osmih pa koncert. Seveda so spremembo na začetku napovedali in se mi javno zahvalili.

Kljub vsemu tveganju in temu, da vedno ne morete biti na 'dobrem glasu', vztrajate?

Urška: Ne gre za našo odločitev, ampak za klic. Tudi če greš v nasprotno smer, na koncu moraš delati tisto, kar te pokliče od znotraj, če ne si povsem 'razštelan'.

Martina: Včasih imam občutek, da na to, v kaj te vleče, kaj želiš, sploh nimamo vpliva.

Gordana: Najtežji se mi zdi poklic baletnika, potem smo pa takoj že mi, pevci, kar se tiče odrekanj. Če bi imela drugi poklic, bi lahko recimo kadila, zvečer tudi kaj popila ter ponočevala in zjutraj ne bi imela nobenih usodnih težav z glasom oziroma me to ne bi motilo.

Urška: Če nisi naspan, ti glas ne funkcionira tako, kot je treba. Gre za odrekanja tudi družine, ker se tudi družina prilagaja tvojim potrebam.

Pripravila: Suzana Golubov

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri