Intervju z zeliščarko Jožico Bajc Pivec

Pravite, da bi lahko opravljali kar nekaj poklicev. Katere?

Po očetovi želji sem se izučila za kuharico, ker smo doma imeli gostilno, po svoji želji pa sem končala ekonomsko šolo, ker sem se zaposlila v pisarni in opravljala računovodsko delo. Ker še nisem imela dovolj znanja, sem šla na višjo računovodsko in diplomirala na šesti stopnji.

Leta 2010 sem ostala brez službe, začela sem se ukvarjati z zeliščarstvom in zdelo se mi je prav, da imam še neko potrdilo znanja iz zeliščarstva.

Ste se z zeliščarstvom ukvarjali že prej?

Z zeliščarstvom se ukvarjam od leta 1979, ko sem se prvič poročila in začela za otroke nabirati čaje, ker je bila situacija taka, da smo denar potrebovali za druge stvari. Začela sem raziskovati, nekaj znanja sem prinesla od doma, nekaj sem ga pridobila od tašče in drugih ljudi. Če človeka to zanima, ga pritegne. Doma smo imeli kmetijo in gostilno, vendar mi je narava od nekdaj blizu. Poročila sem se na majhno hribovsko kmetijo, kjer je bilo veliko ročnega dela. Delo na njivi mi je bilo všeč, kakor tudi stik z zemljo, spoznavala sem zelišča in jih nabirala.

Obenem pa ste delali v računovodstvu in se ukvarjali s številkami. Drži?

Po navadi je tako, da si moraš najti nasprotje, da se uravnovesiš in lahko deluješ. Meni je bila to nasprotje zemlja in če je bilo v službi zelo naporno, sem šla na njivo brez motike ter v stiku z zemljo napetost spravila iz sebe. Brez tega ne morem, tudi ko se odpravim na vrt, uživam in pozabim na vse okoli sebe.

Lahko rečemo, da vam je, ko ste ostali brez službe, hobi postal služba?

Ni mi prišlo na pamet, da bi šla v zeliščarstvo, iskala sem vse druge možnosti v okviru uradnih znanj, ki sem jih imela. Potem me je dobra prijateljica opozorila, da bi morda lahko počela to. Med leti prijateljevanja sem ji dajala različna domača darila. Vmes so bili številni zeliščni pripravki, od mazil do čajev in različnih zvarkov.

Prvo mazilo sem si naredila nekje po letu 1990, doma v loncu na sopari. Bilo je mazilo proti celulitu.

Uporabila sem bršljan in ne vem, kaj še vse. Zanimivo je, da prej celulita niti nisem videla, ko pa sem se namazala, se je šele opazil. Ali recept ni bil v redu ali pa sem bila potem bolj pozorna, da sem ga videla. Svoj čas sem bila precej bolna in pojedla veliko zdravil za različne bolezni. Ker je bilo tega zelo veliko, se mi je vnela želodčna sluznica, in to zelo močno. Spraševala sem se, od kod, in po neki logiki ugotovila, da je verjetno od zdravil, sploh če goltaš dvakrat na dan po sedem tablet.

Mučile so me različne bolezni, od ščitnice, bolečin v hrbtenici do alergij. Vprašala sem se, ali obstaja še kakšna druga pot? Vsa zdravila sem dala stran in se začela še bolj ukvarjati z naravo. Takrat sem se tudi odločila, da si proti bolečinam v križu pripravim kopel. V velikem loncu sem skuhala borove iglice, peteršilj, rožmarin in zeleno, to precedila in dala v kopalno kad, kjer sem se namakala približno 25 minut. Zelo je učinkovalo, bila sem nov človek.

Vam je kopel omilila bolečino?

Dobesedno potegnila, ker te rastline mehčajo zakrčene mišice. To je bila spodbuda, da sem raziskovala naprej. Delala sem različne čaje in druge pripravke za svoje domače, ko so bili bolni.

Ste bili teta Pehta?

Ne poznam prave Pehte, obstajala naj bi na Gorenjskem. Kekčeva Pehta pa se mi zdi malo filmska. Predvsem me ne boste videli s klobukom in rožami na njem. To je bil filmski lik. Dvomim, da so si tiste ženske, ki so nabirale rastline v naravi, res dale rastline na klobuk.

Kako se vi oblečete za nabiranje zelišč?

Z navadnim avtohtonim slovenskim slamnikom, ki so mi ga naredile slamnikarice iz Krašnje, in sicer po naročilu iz slovenske slame. Na soncu moraš imeti slamnik in tudi ko grem na stojnice, ga imam vedno s seboj, da se zavarujem pred soncem. Ta slamnik, ki so mi ga naredile po naročilu, je 'ta k´mašni'. Ko grem na travnike ali na vrt, imam različne slamnike, ki jih dam tudi udeleženkam delavnic. Tako si, če je sonce, nataknemo slamnike in gremo.

Kaj še vzamete s sabo, ko greste nabirat zelišča?

Poleg slamnika obvezno vzamem košaro. Ošpice dobim, če vidim, da ljudje zelišča shranjujejo v polivinilaste vrečke. Spomladi sem srečala dva, ki sta čemaž natlačila v polivinilasto vrečko. Vprašala sem ju, ali vesta, kakšen bo ta čemaž, ko ga bosta prinesla domov? Povedala sem jima, da bo kuhan in brez vrednosti.

To me prav pojezi, zdi se mi malomarno. Ali pa ljudje mogoče ne vedo, kako je prav. Navsezadnje še vedno verjamejo plastiki, še vedno se proda ogromno plastične posode in vrečk. Za nabiranje moramo torej obvezno imeti pleteno košaro, zraven pa vzamem še nekaj vrečk iz blaga, da vanje nabiram posamezne rastline. V njih rastline ne fermentirajo, kar se jim zgodi v plastičnih vrečkah, ki so nepropustne.

S seboj vzamem tudi škarje za travo. Rastlin ne smemo puliti, treba je paziti, kako jih nabiramo, da ne poberemo, vsega, od prvega do zadnjega cveta. Pustiti moramo nekaj cvetov za seme. Če poberemo vse, bo drugo leto prazno.

Skrbite za naravo?

Vedno poberem nekaj cvetov na enem rastišču, nato stopim do drugega. Tudi nekaj več znanja moramo imeti, da ločimo trajnice od rastlin, ki se razmnožujejo vsako leto sproti s semeni. Pri trajnicah lahko porežemo vse cvetke, ker bo rastlina ponovno zrasla iz korenin.

Če nabiramo arniko ali tavžentrožo, pa bog varuj pobrati vse cvetove, ker so to rastline, ki se razmnožujejo s semenom in je rastišče potem prazno.

Na določenih rastiščih arnike so ljudje dobesedno vse izropali. Ruvali so rastline ter jih doma sadili, pa ni bilo nič, ker arnika cveti šele drugo leto, ko pa odcveti, umre, saj je izpolnila svoje poslanstvo. Poslanstvo vsake rastlina je, da naredi seme in nadal­juje svoj rod. Če porežeš vse cvetove, to prekineš in je več ni.

Kaj še potrebujete za nabiranje zelišč?

Odvisno, kaj nabiram. Če grem nabirat korenine, vzamem motiko, da izkopljem korenine iz zemlje, kar velja za november in december. V tem primeru moramo tudi poznati, kako so določene korenine videti, da ne naberemo kakšnih napačnih. Bolje, da naberemo le tiste korenine, ki jih res dobro poznamo. Tudi sama, če česa dobro ne poznam ali nisem prepričana, ljudem na delavnicah povem: "Tega še ne vem, tega še nisem vzela."

Na leto namreč lahko obdelaš približno pet rastlin, da jih dobro spoznaš. Poznati moraš cel rastni ciklus, če želiš rastlino poznati res dobro. Zase vem, da ne vem vsega, saj je področje zeliščarstva zelo bogato. Iščem v knjigah, zapisujem stare recepte, ki mi jih povejo razni ljudje. Vse to uporabljam pri svojem delu. Uporabim vsa znanja, ki se dotikajo zelišč, v bistvu vse, kar je povezano z zemljo in naravo. Tudi kako so včasih prali in čistili, kaj so uporabljali namesto kemikalij.

Se z nabiranjem zelišč vaše delo konča?

Kje pa! Že ko jih nabiram, moram paziti, da iščem le zdrave in čiste rast­line, saj se med zelišči perejo le korenine. Paziti moram, da niso umazana z zemljo, nikoli jih ne nabiram v bližini cest, železniških prog, intenzivnih kmetij ... Treba je iti na bregove, na samo, v odmaknjene kraje. Kadar imam delavnico pri meni doma in se sprehajamo po cesti, desetkrat povem, da tu ni pravi teren za nabiranje zelišč.

Je pa res, da je ob cestah največ različnih zdravilnih rastlin. Menim, da so rastline tam z namenom, da očistijo vse to, kar mi nasvinjamo. Vendar jih tu ne smemo nabirati, ker potem te strupe vnesemo vase. Ko pridem domov, dam zelišča na mizo in vse še enkrat lepo preberem, očistim, odstranim žužke, travo in listje. Nato jih dam sušiti.

Sušim jih na krušni peči v posebnih lesah, ki niso niti pobarvane niti lakirane. Pri nas kurimo peč vse poletje, ne glede na to, ali je toplo ali mrzlo. Na oknih imamo mreže, s čimer poskrbimo, da se ne naselijo škodljivci v rastline. Za sušenje so primerna tudi podstrešja.

Sušite vsa zelišča?

Tako je, če zelišča sušim za čajne mešanice. Če iz zelišč pripravljam kakšne druge pripravke, recimo tinkture, jih ne dam sušiti, ampak jih narežem in dam v steklenico, dodam alkohol in iz tega naredim pripravek. Za tinkturo potrebujem 200 g svežega zelišča in liter 50- do 65-odstotnega tropinovca.

Alkohol mora biti tako močan, da stopi zdravilne učinkovine, ki so topne v alkoholu. Ne smemo pa uporabljati 90-odstotnega alkohola, ker se ne topijo tiste zdravilne snovi, ki so topne v vodi. Mora biti določen delež vode, da iz zelišč dobimo vse v alkoholu in vodi topne učinkovine. To pustim tri tedne stati, nato precedim. Če pustim dalj časa, je nevarnost, da zgnije oziroma se začnejo izločati druge snovi, ki niso primerne.

Mazila delam iz svežih zelišč, ki jih prav tako očistim in narežem. Zelišča lahko damo tudi v kise, skratka iz zelišč lahko pripravimo ogromno različnih produktov. Za vse pa lahko uporabimo tudi posušena zelišča.

Se z zelišči ukvarjate še kako drugače?

Pišem članke, imam tudi svoj blog na spletni strani Bogastvo zdravja, ki je začetni in ga objavljam v nadaljevanih. Sicer pa imam tudi delavnice, za začetek katerih je zaslužna moja mentorica.

Ste imeli mentorico?

Ko sem ostala brez službe, sem šla v pospeševalno službo za razvoj podeželja, na različne urade in obrtno zbornico, vsepovsod sem iskala, kaj bi lahko počela. Ob tem sem srečala gospo, ki mi je, ko sem rekla, da bi se mogoče ukvarjala z zeliščarstvom, svetovala: "Pojdite gor na Vače, k Stanki Pečarič, starejši zeliščarki, da vam pove, kako sploh to zgleda."

Zapeljala sem se do nje in zelo dobro sva se ujeli. Gospa Stanka mi je dala vse svoje recepture, znanje. Iskreno sem ji hvaležna, nanjo se spomnim, kadar le imam priložnost. Tudi zato vse recepte dam naprej, saj sem jih dobila zastonj. Gospa Stanka pa mi še vedno svetuje in da kakšno zelišče.

Je v vas videla, da ste primerni, odgovorni?

Saj moraš biti odgovoren, to je del življenja in do življenja moramo biti odgovorni. Pri njej sem dobila znanje in tudi sama ga posredujem naprej, zato imam delavnice. Hotela sem povedati, da je njena zasluga, da imam delavnice. Rekla je, naj naredim prvo delavnico za Društvo podeželskih žena Vače.

Obljubila sem ji, da jo bom speljala, s tem, da sem kar nekaj mencala. Zame je bilo to nekaj novega, ker prej nikoli nisem tako nastopala pred ljudmi. Potem mi je kar ona postavila datum. Doma sem se pripravljala, brala na glas, se poslušala, da bom ja govorila dovolj počasi in me bodo ljudje razumeli, pa sem vseeno imela tremo. V našem družabnem prostoru se je zbralo 28 udeležencev. Bili so stisnjeni kot sardine, ampak na obrazih je bilo razbrati zadovoljstvo.

Se pravi, da se vam je zgodilo tudi nekaj lepih stvari. Drži?

Pravim, da ni nič brez vzroka. Tudi v naravi je vse z vzrokom. Če ena rast­lina umre, je to zato, da bo zrasla nova. In če človeku v življenju nekaj odmre, je tudi to zato, da bo zraslo nekaj novega. Odvisno od tega, kako si naravnan. Če si naravnan pozitivno in če stremiš k dobremu, bo tista naslednja stvar boljša. So pa primeri, ko so ljudje zlobni in se jim slabe stvari, njihovo trpljenje in tegobe povečujejo, nekako stopnjujejo.

Ni po navadi tako, da se, ko nam gre slabo, to le še stopnjuje?

To slabo nas hoče nekaj naučiti, pa tega, kar nas uči, ne ozavestimo. Vsaka naslednja šola je težja, vse dokler ne spoznamo lekcije. številni nikoli ne spoznajo lekcije in vse življenje trpijo ter se vrtijo v krogu, ki je vedno debelejši, močnejši in težji.

Se vi hitro učite?

Življenje me je obrusilo in iz tega sem znala zase potegniti marsikaj dobrega. Ni vse slabo, kar se nam zgodi in je težko. Iz lahkih zadev se težko rodi kaj kakovostnega. Je pa življenje težko in prav je, da se iz tega nekaj naučimo, da gremo naprej in ne cepetamo na mestu, se ne smilimo samim sebi in ne jokamo.

Je to vaša zgodba?

Ja. Pri 34 letih, ko mi je umrl mož, sem ostala sama z dvema otrokoma. Imela sem krepko življenjsko brušenje.

Ste šli naprej?

Nisem imela kaj veliko časa za pomilovanje, navsezadnje moraš preživeti. Začneš tuhtati: "To ni bilo dobro, to ne bo več tako." Ali si sposoben to spremeniti ali greš le v to, da preživiš in živiš iz dneva v dan. Odvisno, kakšen človek si. Določene stvari sem analizirala, pogledala nazaj in nekatere stvari mi niso bile všeč. Odločila sem se, da se nekaterih stvari ne grem več.

Natančno sem si postavila svoje cilje in šla naprej proti njim. Treba si je postaviti veliko ciljev, načrtov in nekaj se ti jih gotovo uresniči, nekaj jih odpade, ampak si moraš ponovno postavljati nove cilje, da napreduješ. Če nimaš ciljev in vizije, ne boš napredoval in v življenju nisi ničesar dosegel.

Vsak človek, ki se rodi, ima neko nalogo, in če spoznaš, katera naloga ti je bila dana, ter to ozavestiš in za tem stremiš, se ti dogajajo lepe stvari.

In tudi preizkušnje, ki jih moraš oddelati na tej poti, niso pretežke. Ko sem raziskovala svoje poslanstvo, sem prišla do tega, da je nekaj, povezano z zemljo, in ob tem ugotovila, da je moje poslanstvo zeliš­čarstvo, kar tako tudi jemljem. Zeliščarstvo zame ni poklic, temveč ga čutim kot poslanstvo, da čim več ljudi naučim vzeti iz narave zdravilne rastline za svoje potrebe, ob tem pa ohraniti naravo, jo čuvati, ne pa biti barbar, jo uničevati in za seboj puščati razdejanje.

Pred kratkim ste začeli ciklus delavnic na gradu Bogenšperk. Kako ste jih zastavili?

Zdi se mi dobro, da se izkoristi danost, ki jo imamo. Cikel delavnic je vezan na letne čase, tako smo pred kratkim imeli delavnico o divjem kostanju, ki raste v bližini gradu. Na gradu imamo čudovite prostore za delavnice, ki potekajo v viteški dvorani. Naslednja delavnica, spomladi, bo čemaževa, saj so pod gradom cele poljane čemaža.

So pa med čemažem tudi strupene rastline. Pod gradom raste kačnik. Njegovi listi se skrivajo med čemažem. Ljudje, ki trgajo cele šope čemaža, ker se jim mudi, poberejo tudi kačnik. Potem doma nimajo časa še enkrat pregledati lista za listom in vmes ostanejo strupene rastline.

Se je stvarem treba posvetit?

Seveda. Ne moreš dobro narediti, če se jim ne posvetiš. Tudi čemaževa muha odlaga jajčeca v liste, ličinke pa v njih naredijo rove. Zato je treba vse liste pregledati, jih obrisati, ne oprati ... Treba je biti natančen in pri stvari. Sicer je današnji življenjski tempo hiter, ampak za rastline si je treba vzeti čas, kajti zahtevajo čas zase, če se že ukvarjaš z njimi.

Katere rastline nam ponuja jesenski čas?

Jeseni zorijo plodovi, kot je divji kostanj. Ljudje si ga lahko naberejo za različne namene: od oljnih izvlečkov do blazinic za k nogam v postelji, za mazila ... Aktualen je tudi glog, ki sicer že gre proti koncu. Tudi drnulje rumenega drena so zrele in uporabne, medtem ko so črne jagode rdečega drena strupene.

Nabira se tudi šipek za čaj. Črn trn bo pozneje, mora ga dobiti še slana, da bodo trnulje mehke. V ljudskem zdravilstvu je uporabna tudi nešplja, da podmaže črevesje. Tudi kutina je ena od plodov, ki ima veliko mineralov in vitaminov. Iz kutine je dober kis, včasih so jo uporabljali za odišavljanje perila. Zdaj prevladujejo različni dezodoranti, sintetične vonjave, ki imajo lahko škodljive učinke.

Kakšne cilje imate?

Eden od ciljev je čim bolje uresničiti vizijo, kar pomeni čim več ljudem približati naravo in učinke zdravilnih rastlin. Da jih čim več spozna rastline iz narave, ki so uporabne, in iz njih naredi nekaj zase. Če človek po pameti jemlje iz narave, si s tem koristi trikrat: okrepi si zdravje, posredno varuje naravo in še rekreira se.

Želim si tudi, da bi z možem okolico najinega doma uredila v čim bolj zeliščarsko domačijo. Ena od vizij je še, da bomo na gradu Bogenšperk nadaljevali z delavnicami. Tudi nabiranje in spoznavanje zelišč po čistih grajskih gričih spada v delavnice. Tako ljudje, ki pridejo na delavnice o zeliščih, izvedo še kaj v zvezi z zgodovino. Vse se povezuje, saj življenje ni enosmerno, je skupek več stvari. Valvasor, ki je živel na Bogenšperku, je veliko pisal o naravi, tudi o vraževerju.

Ravno raziskujem literaturo o ljudskih vražah, ki so povezane z rastlinami. Recimo bezeg je že ena taka rastlin, ki mora biti pri hiši, saj se v njem skrivajo duhovi, ki hišo varujejo pred uroki. V bližini hleva odžene bolezni in hudobca. Recimo ženske, dekleta, ki niso mogle dobiti ženina, so šle čepet v bezeg in govorile: "Bez, bezga, bez, bezga, daj moža! Bez, bezga, bez, bezga, daj moža! Če mladega ne, pa starega!"

Pripravila: Suzana Golubov

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol