Izidor Gašperlin: "Razum so volan in zavore, čustva pa motor"

24. 3. 2019, 10:00 | Zdravje | Vir: Liza
Izidor Gašperlin: "Razum so volan in zavore, čustva pa motor" (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj

Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt, poskuša preprosto razložiti zapletene stvari. 

Čustva – zakaj jih imamo in zakaj je tako pomembno, da jih znamo negovati. Gospoda Izidorja Gašperlina, velikega popotnika, družinskega človeka in deloholika po duši, se je med slovenskimi terapevti prijel vzdevek Indiana Jones. Preprosto, ker je drugačen. Drži se osnovnih zakonitosti, znotraj teh pa poskuša pluti po svoje.

Primarna skrb je usmeriti kliente, jim pomagati se opolnomočiti ter jih naučiti, da težave rešujejo sami: “Povem jim, da je moj namen čim manjše število srečanj in da me čim prej ne potrebujeta več. Pa ne zato, ker ju ne bi maral, ampak ker sem se znebil teh partnerskih iluzij, da je v odnosu treba vse rešiti. In ko partnerja sprejmeta vse normalne stvari, značilne za odnos, in ko vsakemu postavim še ogledalo, ugotovita, kako doživljata drug drugega, koliko nesporazumov in sklepanj je popolnoma zgrešenih. Seveda pa je terapevtsko, da vozle, ki ju družijo, malo zrahljam,” pove.

Dandanes je v partnerskih odnosih zagotovo več težav in manj zadovoljstva, kot ga je bilo včasih. Ljudje težje potrpijo in od partnerskega odnosa preveč pričakujejo. Neavtentično gledajo nanj in na vse, kar je v njem možno doseči.

Bo držal mit, da je ljubezen najmočnejše čustvo?

Izidor Gašperlin: To je eden izmed mitov, ki ima veliko posledic. Ljubezen ni čustvo. Doživljamo jo kot vzhičenost – sploh ženske, ki na moje vprašanje, zakaj ne vidijo več smisla v zvezi, odgovorijo, ker ne čutijo več ničesar. Kako ne čutite, kako potem veste, da ste živi? Čutite, da ste jezni na partnerja, da vas je strah? Počasi preidemo do tega, da ne čutijo več metuljčkov v trebuhu. To je zaljubljenost. Nekakšen hormonski opoj, ki se nas drži približno šest mesecev. Po pretečenem času se opoja znebimo in od predstave, kakšen je naš partner, preidemo do dejstev. Nato začnemo krojiti odnos – to je ljubezen. Če bi že moral izbrati besedo, potem je to odločitev. Iz množice ljudi potegneš partnerja in se odločiš, da boš z njim krojil partnerski odnos. Številni menijo, da je zvestoba najpomembnejši faktor v odnosu, ampak sem prepričan, da je nad njo še nekaj. Občutek, da si eden in edini – torej izbranec ali izbranka.

Kako bi iz svojega vidika torej opredelili dober partnerski odnos?

Izidor Gašperlin: Dobri partnerski odnos je tisti, v katerem sta oba partnerja zadosti zadovoljna. Zadovoljstvo pa je, kot se rad pošalim na predavanjih, v imenovalcu imeti pričakovanja, v števcu pa realizacijo. Stopnja zadovoljstva je realizirana glede na pričakovano. Vsi v partnerski odnos vstopamo s pričakovanji. Vsi poskušamo rezultat ovenčati tako, da navijamo števce, da se matramo in garamo. Ljudi rad vprašam, ali vedo, da obstaja veliko lažja pot do bistveno boljšega rezultata. Zmanjšujte imenovalec in z njim pričakovanja. Torej, dober partnerski odnos je tak, v katerem sta oba toliko zadovoljna, da ni treba, da sta vsak dan zadovoljna, a imata občutek, da je glavnina njunih potreb, želja in pričakovanj izpolnjena v zadostni meri. Je pa res, da bo nekdo, ki je bil hudo ranjen in zapostavljen v otroštvu, dalj časa skromen in hitro zadovoljen in potemtakem dalj časa zdržal v katastrofalnem odnosu.

Kaj je po vašem mnenju največja rana današnje družbe?

Izidor Gašperlin: Razvajenost. Vsi smo navajeni udobja. Narava, problemi nas bodo prisili oziroma nas že silijo, da na svet začnemo gledati drugače. Vse je mogoče, le na pravi način se moramo truditi delati prave stvari in ob tem biti prijazni drug z drugim.



Svetu manjka prijaznosti.

Izidor Gašperlin: Prijaznosti nam že nasploh manjka. Večja težava je v mišljenju, da je prijaznost v redu, jeza pa ne. Vsa čustva so v redu. Morda nam celo manjka kanček jeze. Čakam, da se bo narod razjezil in se postavil za nekoga, ki nam hoče dobro. Da bodo ljudje prenehali govoriti, kako so vsi v vladi zanič. To ni res! Dobri ne dobijo podpore. No, tukaj postanem Indiana Jones. Ampak naučil sem se biti tiho, saj velja tisti pregovor – če štrlite iz naravnega povprečja, to počnete na lastno odgovornost. In to me je malo utrudilo. (smeh)

Kakšen premik se je moral zgoditi, da ste se čustva odločili profesionalno preučevati?

Izidor Gašperlin: Bili smo na prelomu tisočletja, ko sem doživljal težke osebne drame in stiske. Želel sem razumeti, kako lahko uspešen človek, ki ima na videz vse, počne takšne neumnosti in se znajde v takšni godlji. Takrat sem na vrhu kariernega uspeha zaključil posel in se lotil študija in medtem na svoj moški racionalni način spoznal, kako pomembna so čustva.

Je torej prepričanje, da moški čutijo manj od žensk, še eden v košari mitov?

Izidor Gašperlin: Čustven je nekdo, ki si dovoli čutiti, ki ve, kaj čuti in čustva pokaže, jih hkrati tudi obvladuje in zna z njimi ravnati. Prepričanje, da moški čutijo manj kot ženske, ne drži, seveda pa čustva izkazujejo v manjši meri. Zgodovinsko gledano so bili moški lovci – naj bi jokali nad vsako srno, ki so jo ubili? To je storila evolucija. Ženskam je bilo dovoljeno izkazovati čustva, moškim pa ne.

Kako poskušate med partnerjema znova vzpostaviti odnos?

Izidor Gašperlin: Partnerje poskušam narediti zaveznike, zaveznike po 'krivici' – saj to, da onadva ne znata biti partnerja, je nekakšna krivica. In namesto da bi to ugotovila in rešila, se začneta kregati. Povem jim, da sta dobro, samo ne znata. Na koncu vedno pridemo do Adama in Eve, ampak mi potujemo zgolj za eno koleno. Tam vedno tiči problem.

Ali osnovo za kakovostno terapevtsko delo črpate iz lastnega družinskega zaledja?

Izidor Gašperlin: Seveda! Družinsko zaledje je laboratorij, v katerem preizkušaš stvari. Boste vi plešastega poslušali, kako ohranjati lase? Mu boste verjeli? Nisem bil dolgo učitelj, bil pa sem v tej profesiji – zato zagotovo lažje predavam v šolah kot nekdo, ki tam nikoli ni bil. Veliko bolj skromno govorim in veliko manj obljubljam. Obstajajo usmeritve, ampak kako ujeti otroka, to pa je umetnost starševstva.

Je očetovstvo za vas ena težjih življenjskih vlog, ki so vam prišle nasproti?

Izidor Gašperlin: Ne bi rekel, da je najtežja. Imam krasni hčerki. Ogromno sta pripomogli k temu, da sem izpadel boljši oče, kot sem bil v resnici.

Raje sledite srcu ali razumu?

Izidor Gašperlin: Bom poskušal biti pristen. Raje sledim razumu, čustva pa so tista, ki me poganjajo. Razum so volan in zavore, čustva pa motor. Torej, če ni čustev, se ne premikam. Spravijo me v pogon, razum pa odloči, na kakšen način –
da vem, kam grem in kdaj stopim na zavore, če je treba.

Besedilo: Neja Drozg // Fotografiji: Helena Kermelj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri