Sandra Naka: "Če nekdo v družini doživi travmo, to lahko vpliva na vse njene člane"

Po kakšnih travmatičnih izkušnjah ljudje navadno potrebujejo pomoč?

Travmatičnih izkušenj je zelo veliko in ljudje nanje različno reagirajo. Obstaja velika verjetnost, da bomo v življenju doživeli neki travmatičen dogodek, lahko je to prometna ali naravna katastrofa kot enkraten dogodek, največkrat pa se srečujemo z ljudmi, ki doživljajo zlorabe, zanemarjanje, psihično, fizično ali spolno nasilje. Pomembno je, da ločimo, ali gre za enkraten dogodek ali pa za daljše obdobje zlorabljanja in ponavljajoče se travmatične dogodke.

Katere so po vaših izkušnjah najhujše oblike?

Najhujše so tiste, pri katerih gre za ponavljajoče se dogodke, če se dogajajo zgodaj v otroštvu in če jih povzročijo najbližji.

Zaradi kakšnih travmatičnih dogodkov se ljudje največkrat obrnejo po pomoč?

Zaradi psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja, zanemarjanja, včasih tudi zaradi kakšne prometne nesreče ali nasilnega dogodka – napada, ropa.

Ali vsak posameznik potrebuje pomoč psihoterapevta ob travmatični izkušnji?

Ne, vsi ljudje, ki doživijo travmatičen dogodek, ne potrebujejo psihoterapije. Velika večina ljudi, sploh če gre za enkraten dogodek in če imajo podporno socialno okolje, zmore tak travmatični dogodek predelati sama. Sicer imajo določeno obdobje težave, sploh prvi mesec po dogodku, potem pa se morajo težave počasi urediti. Če se stanje slabša ali se v treh mesecih težave ne uredijo, je pametno poiskati pomoč.

Kdaj je torej pravi čas, da ljudje poiščejo pomoč psihoterapevta? Šele po treh mesecih?

Lahko tudi prej. Ampak če po treh mesecih ne predelajo travmatičnega dogodka in se simptomi ne umirijo, je smiselno poiskati strokovno pomoč.

Ob pojavu kakšnih simptomov lahko rečemo, da je stanje resno?

Simptomi, ki se pojavljajo, so največkrat različne napetosti, anksioznost, strahovi, izogibanje mestu, kjer se je zgodil travmatičen dogodek, lahko se pojavljajo nočne more, vsiljivi spomini, lahko se pojavi izogibanje ljudem ali pa zapiranje vase. To so navadno simptomi, ki se pojavijo pri enkratnih travmatičnih dogodkih.

Tisti ljudje, ki doživljajo daljše obdobje travmatiziranja, pa imajo drugačne simptome. Izogibajo se stikom z ljudmi, imajo težave s spanjem, prehranjevanjem, bolj so odmaknjeni, imajo občutke manjvrednosti, občutijo neko praznino, soočajo se z občutki krivde in sramom.

Kadar gre za kompleksno travmo, so pogosto pridružene tudi druge duševne težave in bolezni, kot so motnje hranjenja, odvisnosti, depresija, obsesivno kompulzivna motnja, mejna osebnostna motnja, lahko pa tudi številne druge.

Ali takšni ljudje sploh lahko ob pomoči psihoterapevta predelajo takšno izkušnjo do te mere, da ta ne vpliva več negativno na njihovo življenje?

Težko bi rekla na splošno, ker je to zelo odvisno od vrste travme, vsakega posameznika in še številnih drugih faktorjev. Vsak pa lahko naredi nekaj zase. Nekateri posamezniki lahko travme predelajo in zaživijo solidno življenje, nekateri pa omilijo simptome in si s tem izboljšajo kakovost življenja, ni pa nujno, da bodo popolnoma razrešili svoje travmatične izkušnje.

Vi se dnevno srečujete z različnimi zgodbami, kako se vas dotaknejo? Na srečanja s travmatiziranimi osebami morate biti verjetno dobro psihično pripravljeni ...

V tem poklicu, ko delamo z ljudmi, ki so kompleksno travmatizirani, se nas njihove zgodbe dotaknejo in jih tudi podoživljamo s klientom, takrat gremo lahko tudi sami skozi zelo intenzivna obdobja. Obstaja namreč področje psihotravmatologije, ki se mu reče travmatizacija prek žrtve ali sekundarna travmatizacija. Pojavlja se pri poklicih v zdravstvu, psihoterapiji, policiji, vojski in pri socialnih delavcih.

Ti posamezniki morajo biti ozaveščeni, da prepoznajo simptome, nanje morajo biti zelo pozorni, da sami ne postanejo travmatizirani. Tudi psihoterapevti se moramo na to pripraviti. Zato imamo med študijem veliko ur lastne psihoterapije – mi kot klienti moramo predelati lastne vsebine, da jih ne vnašamo v proces s klientom. Imamo pa tudi redno supervizijo, pomembna je pravilna razporeditev med delom in prostim časom, pomembna pa je tudi redna skrb za lastno telesno in duševno zdravje.

Na koliko časa pa imate srečanje s supervizorjem?

Vsak psihoterapevt se odloči sam. Jaz imam štiri ure na mesec, na štirinajst dni po dve uri. Imam supervizorja iz tujine in supervizorko iz Ljubljane.

Vaša zgodba se je začela z delom medicinske sestre in skozi prakso ste ugotovili, da niste psihično dovolj pripravljeni za delo. Ste takrat zaznali potrebo po urjenju medicinskih sester za delo s travmatiziranimi posamezniki?

Ja, res je, na področje duševne travme sem prišla prek telesne travme, prek dela z zelo resno poškodovanimi ljudmi, kjer sem zaznala pomanjkanje znanja in osebne pripravljenosti. S tem delom sem začela zelo mlada. Takrat nisi psihično pripravljen, pa tudi teoretičnih znanj na tem področju takrat nisem imela, zato sem začela to področje raziskovati.

Ste tudi predavateljica, predavali ste medicinskim sestram. Katera področja ste pokrivali?

Ja, sem habilitirana predavateljica za področje etike in komunikacije. V zadnjem času sem manj aktivna na teh področjih in v svoja predavanja bolj vključujem teme iz področja duševne travme ter doživljanja psihičnih travm in opažam, da so v zdravstvenih poklicih zelo dobro sprejete.

Kako bi ocenili splošno pripravljenost medicinskih sester, se vam zdi, da so dovolj psihično pripravljene za delo s travmatiziranimi bolniki?

Lahko podam samo lastno oceno. Glede na tuje raziskave kaže, da imajo medicinske sestre precej težav s sekundarno travmatizacijo. Delo je stresno in psihično, fizično in emocionalno zahtevno. Glede na to, da delati začnejo že mlade, na to niso dovolj pripravljene, vsaka se po svoje spopada s tem. Mislim pa, da so vsi poklici v zdravstvu zelo zahtevni.

Pa slovenske medicinske sestre iščejo pomoč pri psihoterapevtih – je to praksa? Ali je to odločitev vsake posameznice?

Težko rečem, ker obstajajo različne inštitucije in organizacije in nimam vpogleda v vse. Možnosti verjetno so, čeprav po mojih informacijah tovrstna pomoč za zdravstvene delavce ni sistemsko organizirana. Področje psihoterapije in iskanje pomoči za duševne težave sta še vedno preveč prepuščena vsakemu posamezniku, ne glede na to, s kakšnimi travmami se spopada.

Se vam ne zdi, da ljudje ne pridejo na psihoterapijo, ker je psihoterapija tabu tema?

Ljudje čedalje pogosteje iščejo psihoterapevtsko pomoč in psihoterapevtov je tudi čedalje več.

Ljudje verjetno ne iščejo psihoterapevtske pomoči, ker si težko priznajo, da jo potrebujejo, morda niti ne vedo, da taka pomoč obstaja, mogoče se težko odločijo, h komu bi šli. Tudi finančni aspekt je pomemben, saj je pri nas psihoterapija v veliki meri samoplačniška dejavnost.

Obravnave nekoga, ki ima resne težave, so daljše. Za nekoga je to verjetno tudi tabu tema, travme se povezujejo s sramom, strahom, izoliranostjo, ljudje težko o tem spregovorijo, tudi s psihoterapevtom ...

Kako naj premagajo strah, sram in poiščejo pomoč?

Travmatizirani ljudje niso imeli možnosti nadzora nad dogajanjem med travmo. Danes pa ta nadzor imajo! Ko se odločijo za psihoterapijo, imajo možnost odločati, h komu bodo šli, za kakšno vrsto terapije se bodo odločili, kdaj bodo iz terapije izstopili ... Njihove možnosti so danes drugačne, kot so bile v obdobju travme.

Ali naj travmatizirani posamezniki najprej poiščejo strokovno pomoč psihoterapevta ali naj se raje obrnejo na svojce ali prijatelje za nasvet?

Ljudje, ki so bili travmatizirani in se soočajo s kompleksno travmo, nimajo veliko socialnih stikov ravno zato, ker ne zaupajo ljudem. Težko funkcionirajo v socialnih okoljih. Drugi imajo zdravo socialno mrežo in ljudi, ki jim zaupajo, nekateri pa verjetno še vedno živijo v toksičnih odnosih, kjer ne bodo podprti. Zato je to odvisno od posamezne situacije. Tisti, ki imajo dobro socialno mrežo, naj jo uporabijo. Tistim, ki živijo v nasilnih in neprimernih okoljih, je treba najprej zagotoviti varno in bolj primerno okolje, in šele nato lahko začnemo predelovati travme.

Pa ljudje skrivajo obiske pri vas?

Ljudje se različno odločajo. Nekateri imajo potrebo po skrivanju in ne povedo niti partnerju, drugi pa radi to izkušnjo delijo. Mislim, da je pomembno, da človek naredi tako, kot čuti, da je zanj najboljše. Psihoterapija travme je do neke mere strukturirana in poteka po določenih fazah. Ampak ne glede na te faze spodbujamo klienta, da poišče, kaj je zanj v določenem trenutku najboljše in najbolj varno, da si tudi tako povrne samozaupanje.

Kako pa poteka terapija pri vas? Kaj lahko posamezniki pričakujejo?

Prvo srečanje je uvodno, namenjeno temu, da predstavim potek terapije, da se spoznamo in da vidimo, ali imamo možnosti za sodelovanje. Ker je pomembno dobiti natančno anamnezo, je začetek namenjen spoznavanju posameznikove zgodbe – o travmi, simptomih in težavah. Če gre za enkraten travmatičen dogodek, ga lahko v nekaj mesecih po različnih metodah predelamo.

To so krajše terapije. Pri hujših travmah so terapije dolgotrajne. Najprej delamo na stabilizaciji in virih, da človek lažje prepoznava in tolerira svoja čustvena stanja, in tako izboljša funkcioniranje v vsakdanjem življenju. Ko je človek stabiliziran, se pogovarjamo o drugi fazi terapije – predelava travmatičnih dogodkov. Sledi pa še tretja faza – reintegracija in resocializacija – da človek vse, kar je dosegel med terapijami, prenese v vsakodnevno življenje. Te faze se medsebojno tudi prepletajo ...

Verjetno jih vi vodite skozi proces ...

Ljudje se različno odzivajo na proces psihoterapije. Eni so zelo previdni, spet drugi želijo predelati preveč vsebin. Takrat je naloga terapevta, da upočasni proces. Če se ljudje, ko še niso pripravljeni, ponovno srečajo s travmatičnimi vsebinami, jih to lahko zelo destabilizira. Zato je previdnost in skrb za potek terapije zelo na mestu.

Ali pride tudi do tega, da človek potrebuje še pomoč psihiatra? Kako je v tem primeru?

Obstajajo različne poti. Včasih se ljudje najprej obrnejo na psihiatra in jemljejo zdravila, šele potem pridejo na psihoterapijo.

Vi zdravil ne predpisujete?

Ne, jaz zdravil ne predpisujem. Imam kliente, ki ne potrebujejo zdravil. Do mene pa lahko pridejo tudi klienti, ki so že bili v psihiatrični obravnavi. Dostikrat je tudi obratno, da ljudje najprej pridejo do mene, in če v neki fazi terapije ugotovimo, da bi bilo treba za dodatno stabilizacijo poskrbeti z zdravili, predlagam sodelovanje s psihiatrom, ker se mi zdi – sploh pri kompleksnih travmah –, da je sodelovanje psihiatra in psihoterapevta zelo pomembno.

Kakšno vlogo pa imajo svojci in njihova podpora?

Če nekdo v družini doživi travmo, to lahko vpliva na celotno družino. Posameznik se lahko, če travme ne predela, popolnoma spremeni, in to je lahko za člane družine zelo stresno. V tem primeru je pomembna psihoedukacija – da ljudje razumejo, kaj se jim dogaja, da to ni nič takšnega, da niso edini, da se jim lahko pomaga – tako klientom kot tudi svojcem. Včasih psihoedukacija ni dovolj in tudi svojci potrebujejo več pomoči in podpore.

Na terapije hodijo klienti sami ali tudi s svojci?

Pri določenih modalitetah psihoterapije, sploh pri družinskih in sistemskih, lahko obravnavajo celotno družino. Psihoterapija travme je v večini individualna in skupinska glede na potrebe klienta.

Kako pa je s stresnim vsakdanjikom, ali lahko izpostavljenost vsakdanjemu stresu pripelje do travme?

Na psihoterapijo prihajajo tudi ljudje, ki niso doživeli travme v klasičnem pomenu besede. V tem primeru gre za kumulativne učinke številnih dogodkov. Ni enega travmatičnega dogodka, je pa veliko malih, ki sami po sebi niso nič posebnega, se pa nabirajo in seštevajo ter vplivajo na naše telo, um in na občutek, koliko še lahko obvladujemo življenje. Če predolgo ne moremo obvladovati zunanjih dejavnikov, se lahko tudi notranja varnost posameznika podre.

Kakšni pa so znaki za preplah?

Če se pojavljajo motnje razpoloženja, anksioznost, depresivna stanja, panični napadi ... Takšnih simptomov je v današnjem času pri ljudeh veliko. Sicer navzven je njihovo življenje videti povsem normalno, imajo urejeno družino in dom, a v hudem tempu življenja preslišijo signale, ki jih opozarjajo, da se je nakopičilo preveč vsega ...

Je lahko glavobol eden od znakov?

Da, lahko se pojavijo tenzijski glavoboli, utrujenost, težke sanje, občutek, da ne obvladujejo situacije, izgubljajo veselje do stvari ... To so znaki, ki kažejo na izgorelost. Če jih spregledajo in kljub temu vztrajajo na eni točki, lahko pride do izgorelosti. V psihoterapiji se s tem pogosto srečujemo. Čedalje več.

V takšnih primerih je verjetno bolj kot terapija sama odločilna sprememba življenjskega sloga ...

Soočiti se je treba s svojimi pričakovanji, zmožnostmi, omejitvami, življenjem ... Z istim načinom življenja in z istimi metodami bomo imeli vedno iste rezultate. Zato je nekaj zagotovo treba spremeniti.

Pripravila: Metka Pravst

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere