N.Z. | 5. 5. 2020, 15:37

Je covid-19 prebolelo tudi do 85-krat več ljudi, kot kažejo uradni zaznamki?

profimedia


Preliminarna študija stanfordske univerze, ki sta jo v začetku aprila vodila Jayanta Bhattacharya in Eran Bendavid, je pokazala, da naj bi bilo v kalifornijski pokrajini Santa Clara okuženih med 48.000 do 81.000 ljudi, kar so bile takrat od 50 do 85 krat večje številke od uradnih statistik.

Tej študiji je sledila še ena v okviru univerze Southern California pred dnevi, ki je v populaciji odkrila med 221.000 in 442.000 okuženih na območju Los Angelesa, medtem ko je bilo v istem času v uradnih zaznamkih zabeleženih zgolj 8000 primerov. Študija je v vzorcu analizirane populacije namreč odkrila 4,1 odstotka odraslih, v katerih krvi so našli protitelesa za covid-19, kar pomeni, da so bolezen že preboleli.

Obe študiji, pa tudi serijo drugih po celem svetu, ki ugotavljajo podobno, so kritiki raztrgali, češ da so bili rezultati popačeni zaradi napačnega zajema vzorcev. Pri eni od študij so npr. ljudi pozvali k sodelovanju kar po Facebooku, zato so bili kritiki mnenja, da so se raziskovalcem javljali ljudje z obrobja družbe, ki so bili simptomatični, a si testov na koronavirus niso mogli privoščiti.

Šlo je celo tako daleč, da je Andrew Gelman, vodja centra za statistične obdelave pri Columbia University pozval raziskovalce s Stanforda, da se takoj ’vsem opravičijo’, saj naj bi ’zbrali podatke, ki so bili evidentno plod statistične zmote’.

Pa vendar so do podobnih rezultatov prihajale tudi druge, podobne študije.

Ena takšnih je bila tudi nizozemska, ki jo je vodil virolog Han Zaaijer. V tej študiji so enostavno analizirali vse vzorce, ki so že bili zbrani v krvni banki Sanquin, in ugotovili prisotnost antiteles pri kar 3 odstotkih populacije. Virolog je izsledke sicer pospremil s svarilom, da je takšen odstotek vendarle daleč od prave ’čredne imunosti’, ki bi ščitila ljudi z imunskim deficitom in druge najbolj ogrožene dele prebivalstva.

Zaščita s čredno imunostjo

Nekaj zanimivih dejstev o čredni imunosti:

Čredno imunost so prvič zaznali kot naraven fenomen v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je o njej pisal A. W. Hedrich. Ugotovil je, da je nadpovprečno veliko otrok kazalo naravno imunost na virus ošpic na področju Baltimorja, zato je pojavnost te nevarne otroške bolezni znatno padla (tudi med otroci, ki so bili za okužbo sicer dovzetni). Navkljub temu spoznanju in številnim poskusom, da bi bolezen zajezili, so se izbruhi ošpic pojavljali vse do iznajdbe učinkovitega cepiva v šestdesetih letih prejšnejga stoletja.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je znanstvenikom uspelo izračunati mejo potrebne prekuženosti, ki je potrebna za vzpostavitev čredne imunosti, kar so nato s pridom uporabili pri zajezitvi epidemije črnih koz. Takrat so prakticirali tako cepljenja na prostorsko zamejenem delu populacije kot z masovnim cepljenjem.
Do danes so modelne izračune za posamezne nalezljive bolezni (v nadaljevanju pa tudi posamične seve in njih mutacije) še dodelali. Zadnjih nekaj let zato vemo, da se dominanten sev mikroorganizma, na katerega postane imun večji del prebivalstva, lahko tudi spreminja (in evoluira) ter se prične ponovno širiti med prebivalstvom. Za vrnitev številnih že izkoreninjenih bolezni pa dodatno odpirajo vrata še številčnejše kontroverzne teorije o cepivih in naraščajoč strah ljudi pred njimi.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord