Dilema: je vse zapisano v genih ali pa smo le produkt našega okolja?

Natura ali kultura

27. 11. 2019, 07:00 | Zdravje | Piše: Nataša Zupanc
Dilema: je vse zapisano v genih ali pa smo le produkt našega okolja? (foto: profimedia) profimedia

»Starodavna dilema natura - kultura je napačno zastavljena. Napačno je zato, ker namiguje, da si natura in kultura stojita nasproti in predstavljata dihotomijo,« trdi Jason Dean, doktor medicine.

Na diadi natura – kultura so se kopja lomila praktično od nekdaj.

Nasprotujoča si tabora

Na eni strani so tisti, ki verjamejo, da osebnost, duševne bolezni in odvisnosti diktira genetika, prek katere na stanja usodno vplivata predvsem biologija in nevrološki ustroj človeka, svoj zapis na blogu zastavi dr. Jason Dean.

»Gotovo ste že srečali ljudi, ki sredi pogovora navržejo, da ima dotični to ’z očetove strani’, ’ona pa se je že rodila depresivna, to imajo v krvi’.«

A kaj ti ljudje v resnici mislijo s takšnimi izjavami?

»Večina ljudi najverjetneje ne razmišlja veliko o tem, jaz pa vem, da jih k takšnim besedam vodi temeljno prepričanje, da so človekovi možgani in z njimi um v celoti v domeni biologije, nevrologije in genetike.«

Na drugi strani pa so tisti, ki verjamejo, da smo ljudje večinoma produkt svojega okolja, torej ne le primarne vzgoje, temveč tudi družbe v celoti. Ti trdijo, da se človekova osebnost ne glede na osnovne genetske danosti kali skozi interakcijo s starši, skrbniki in drugimi avtoritetami.

»Vzemite nekoga, katerega psihično in čustveno stanje je stabilno, ter ga postavite v kaotično in stresno okolje, pa boste videli, da bo kmalu razvil taista stanja psihičnih stisk kot posameznik, ki je iz takšnega okolja izšel,« trdijo v taboru, ki primarno stavi na psihologijo in vplive družbe na posameznika.

Kateri od obeh taborov ima prav?

Resnica je nekje vmes, trdi Jason Dean.

Neprestano sovplivanje

»V resnici natura in kultura ne nastopata kot ločeni entiteti,« trdi dr. Dean in nadaljuje: »Med seboj sta neprestano v interakciji. Dolga leta raziskav so nas naučila, da okolje znatno vpliva na razvoj otroških možganov tako, da jih skupaj z naravnimi danostmi sproti sooblikuje in celo preoblikuje

Ekstremen primer za to je travma, pa naj gre za nasilje v primarni družini ali v okoliščinah vojne.

»Življenje v ekstremno nasilnem okolju dejansko spremeni naše fizične možgane, saj ti postanejo hipersenzitivni na vsakršen stres, kar žrtve neredko sili, da se pretirano odzivajo tudi na najmanjše stresne sprožilce iz okolja.«

Spremenjeno delovanje možganov ohranja novo naučeno navezo tudi, ko okolje za posameznika ni več nevarno. Razlog gre iskati v nižjih, primitivnejših možganskih plasteh, ki jim pravimo limbični sistem. Gre za skupino možganskih struktur, ki so udeležene pri motivaciji, čustvih, učenju in spominu. Te se pod vplivom ekstremnega stresa spremenijo do te mere, da generirajo močna negativna čustva vsakič, ko se travmatiziran posameznik znajde pod stresom ali pred novo grožnjo. Njihovo zgledno sodelovanje s prefrontalnim korteksom, ki lociran na sprednjem delu čelnega režnja prav po nareku čustev nato koordinira vedenje in motoriko, pa zato postane moteno.

»Med primarnim, bolj animalističnem in čustvenim delom, ter bolj razvitim, intelektualnem in kognitivnem delu, možganov neprestano poteka komunikacija. Sposobnosti ustrezne predelave čustev pa se ljudje naučimo in sicer skozi daljše obdobje v otroštvu. Tega nas naučijo kompleksne interakcije s starši in drugimi skrbniki,« pojasnjuje dr. Dean. »Ker danes to dobro vemo, se zdi naravnost nesmiselno še naprej trditi, da okolje nima nikakršnega vpliva na razvoj naših možganov in da njih usodni kalup prispeva zgolj biologija.«

Po drugi strani pa imajo (a zgolj do neke mere) prav tudi zagovorniki biološke determiniranosti.

»Ko pa biološko obremenjenega posameznika vržete v normalen psihološki in družbeni sistem, bo ta zaradi intenzivnih emocij ali impulzov, ki imajo biološko podlago, moral računati s temi dejavniki, ko se bo skušal vklopiti v dano okolje.«

Tak primer je otrok, ki v sebi že nosi genetske predispozicije za impulzivnost ali občutljivost na stres, zaradi česar ga bo prav zares težko vzgajati.

»Na primer, ADHD. Ta motnja pozornosti in hiperaktivnosti velja za nevrorazvojno motnjo z biološko podlago, otroci pa imajo zaradi nje psihološke in vedenjske težave, kar vpliva na njihovo socialno funkcioniranje. Otrok z ADHD bo imel v šoli zaradi motnje težave, nepozornost, hiperaktivnost in impulzivnost pa bodo negativno vplivalo tudi na medosebne odnose,« še pojasnjuje Dean. »Zbir teh težav kasneje rezultira v slabo samopodobo in omejene stike z drugimi. Še več. Izkazalo se je, da nezdravljena motnja rado povečuje tveganje za zlorabo drog, vpis v policijske dosjeje in ločitev.«

Medtem ko recipročen odnos med naturo in kulturo postavlja starodavno dihotomijo na laž, gre vprašanje resničnega uvida v življenje in človeka veliko globlje.

Globlja resničnost

»V resnici med biologijo in psihologijo sploh ni nobene razlike. Možgani in um so ena in ista stvar. Kar pomeni, da je mentalna aktivnost zgolj izraz organizacije možganov in visoko-nivojskih nevroloških funkcij.«

Za ponazoritev povedanega dr. Dean predlaga, da si za hip pred očmi predstavljamo enega od naših pomembnejših odnosov, npr. z našo mamo, očetom ali partnerjem.

»Številni deli vaših možganov prepoznajo to osebo in vplivajo na vaš odnos z njo. Če vzamemo v obzir odnos z vašim bližnjim, moramo vedeti, da vanj ni vpleteno zgolj nekaj nevronov ali celo nekaj tisoč njih. V odnos s to osebo je vpletenih na milijone ali celo bilijone nevronskih mrež, ki zajamejo praktično cele možgane in tvorijo značilne vzorce aktivnosti. Tudi psihologija, torej veda, ki opisuje delovanje naše psihe, navaja funkcije, kot so koncept jaza, notranja slika ljubljenega in interakcijo med obema. Gre torej za dejavnosti, ki so zgolj posledica možganskih aktivnosti, psihologija pa jih zgolj prevede v bolj poljuden jezik, česar nevroznanost ne zmore,« še poudarja Dean.

Še več.

»Opisovanje aktivnosti bilijonov nevronov, ki se v vaših možganih ’vžigajo’, ko pomislite na svojega očeta, tega fenomena ne more smiselno razložiti. To bi bilo, kot bi skušali Beethovnovo simfonijo pojasniti z analizo posamičnih zvokov na matematičen način.«

Tako kot glasbo tudi svet doživljamo na nadvse osebnem nivoju jaza, notranjih predstav, ambicij, sanj in odnosov. Vse te funkcije izvajajo nepredstavljivo kompleksne možganske aktivnosti, ki jih je mogoče opisati zgolj v obliki ’eksplozij nevroloških mrež’. Vprašanje pa je, kaj bi takšni opisi sploh pomenili.

»Če bi vam zdaj dal v roke dokument na milijonih straneh, ki bi opisoval vzorec aktivnosti vsakega posamičnega nevrona, ki je povezan z odnosom do vašega partnerja ali mame, kaj natančno bi o tem odnosu v resnici izvedeli? Enako je z Beethovnovo simfonijo. Reduciranje skladbe zgolj zgreši njeno kompleksnost in pomen, opisovanje človeškega čustvovanja z vžiganjem nevronskih mrež pa zgreši smisel in kompleksnost človeške eksistence.«

Nevrobiologija & psihologija

Danes vemo, da na otroške možgane močno vpliva ljubeča potrditev s strani staršev. Nevroznanstveniki to vedo tudi zaradi možganskih slik, ki kažejo, kako se v takšnih interakcijah ’vžigajo nevronske mreže’.

Po drugi strani pa že vemo tudi, da se vzorec ’vžiganja nevronskih povezav’ lahko spremeni, ko otrok izkusi nasilje ali zlorabo, pri čemer bomo razloge za spremenjeno aktivnost nato zaman iskali na nivoju posamične celice.

Ali povedano drugače:

  • Če se vzorci iz nekega vzroka spremenijo, o vzroku ne moremo sklepati zgolj na podlagi spremenjenih aktivnosti posamičnega nevrona. Če bi to storili, bi v enormni poplavi podatkov zagotovo zgrešili resnično naravo in razlago za čustveno življenje.

»Nevrobiologija in psihologija sta v resnici eno in isto. Različen je zgolj način opisovanja možganskih funkcij. In zato, ko govorimo o ’bioloških’ razlogih za mentalne bolezni, v resnici govorimo zgolj o fizični integriteti možganskega tkiva. Tako obstajajo kemična neravnovesja, kot je težava z nevrotransmiterji, strukturalni deficit, kot je atrofija določenih možganskih delov, ali poškodbe povezav med deli možganov, kar se rado zgodi zaradi vnetij ali drugih razlogov. Ko pa govorimo o psihološki patologiji, pa se nanašamo na spremenjene vzorce v aktivnostih možganskih mrež, pri čemer natančno vemo, da z možgani na fizični ravni v resnici ni nič narobe.«

Na podlagi vsega doslej povedanega zato dr. Jason Dean vztraja, da je fraza ’Natura ali kultura?’ sama po sebi kontradiktorna, pravo vprašanje bi namreč moralo biti naslednje:

  • kako natura in kultura delujeta skupaj, da jima uspe ustvariti človeško izkušnjo zdravja in/ali bolezni.

»Na to vprašanje je veliko težje odgovoriti, a se prav tu skriva resnično razumevanje uma, telesa in človeške izkušnje v obče,« še trdi dr. Dean.

    

Morda vas bo zanimalo tudi branje o brezčutnih otrocih, ki bodo zrasli v psihopate, če jim ne bomo pomagali na pravo pot s primerno in skrbno vzgojo ali pa o odkritju znanstvenikov, kako lahko tudi globoko terapevtsko dihanje spreminja možgane.

 

Nataša Zupanc
Redaktor in novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri