»Če bi vedeli, da je placebo operacija kolena enako učinkovita kot prava, bi vseeno šli pod nož?«

Moč samozdravljenja

1. 1. 2021, 13:52 | Zdravje

                            »Če bi vedeli, da je placebo operacija kolena enako učinkovita kot prava, bi vseeno šli pod nož?« (foto: profimedia) profimedia

Sodobna medicina je mogočna, a ni vsemogočna. Rešuje življenja, ne more pa pozdraviti prav vsake bolezni. O tem se je iz prve roke podučil oxfordski epidemiolog dr. Jeremy Howick.

»... moral sem ukrepati, saj mi je teklo iz nosu, kihal sem in zelo slabo spal. Zaradi pomanjkanja spanja nisem mogel učinkovito trenirati. Moji rezultati so se poslabšali.

Šel sem k alergologu, ki mi je naredil približno trideset vbodov v kožo, da bi videl, na katere alergene se bo koža odzvala. Ugotovil je, da sem alergičen na mačke, pse in hišni prah, ter mi napisal recept za pršilo za nos. Temeljito sem prebral seznam sestavin in se ustavil pri besedi ’kortikosteroid’. Vprašal sem se, ali so kortikosteroidi ista stvar kot steroidi, ki so v športu prepovedani. Odločil sem se, da pršila ne bom uporabljal, dokler se ne pozanimam.«

To se je dogajalo v devetdesetih letih, ko je Jeremy Howick kratek čas še veslal za Kanado in z odličnimi sotekmovalci potoval po severno-ameriškem kontinentu, pa tudi v Združeno kraljestvo, Francijo, Italijo, Španijo, na Poljsko, v Čile in Zambijo. Z nekaj sreče so na koncu običajno stali na stopničkah državnega in mednarodnega prvenstva. Neredko se je zato zgodilo, da so jih z odra rado poklicali na testiranje. Nekateri športniki so takrat poročali, da so bili njihovi testi pozitivni tudi takrat, ko so jemali povsem običajna zdravila.

In zdaj je bil zaradi alergije na mamino mačko tudi sam naenkrat na tem.

Poizvedovanja pri kanadski krovni športni organizaciji v Ottawi niso obrodila sadov, zato je v sili sprejel mamin predlog, naj gre k njeni prijateljici, ki zdravi z zelišči. Navkljub precejšnjim dvomom se je naročil na pregled.

»Naturopatinja je imela ordinacijo nedaleč stran od mojega doma. Ko sem prišel na vrsto, mi je rekla, naj sedem na kavč. Pričakoval sem police, polne kozarcev z zelišči in kristalov, ampak nisem videl nič takega. Ravno nasprotno, prostor je bil videti kot povsem običajna zdravniška ordinacija, le da je bilo vse še bolj mirno in čisto,« se v knjigi Doktor ti spominja Jeremy Howick. »Mamina prijateljica je bila zelo profesionalna. Zanimale so jo alergije in tudi druge stvari, ki so se mi dogajale v življenju. Pogovarjala sva se o mojih simptomih, o stresu zaradi bolezni in čezmerni tekmovalnosti v veslanju na svetovni ravni. Po uri pogovora sem bil zelo umirjen, ona pa mi je napisala recept.«

Recept se je glasil: Glavo in vrat naj ima na toplem. Dvakrat na dan naj pije ingverjev čaj.

Howick je bil seveda skeptičen.

Že res, da nošenje šala in volnene kape sredi zime v Kanadi ni nekaj prav nič neumnega, po drugi strani pa ga pitje ingverjevega čaja tudi ne bo ubilo.

Zato si je rekel, da ga nič ne stane, če vseeno poskusi.

»Po enem dnevu pitja čaja sem presenečen ugotovil, da sem se počutil nekoliko bolje. Po treh dneh sem popolnoma nehal kihati, odlično sem spal in iz nosu mi skoraj ni več curljalo.«

Ker je čaj več kot očitno deloval, je to vzbudilo njegovo zanimanje. Neutrudno iskanje odgovorov na vprašanja, ki so se mu ob tem porodila, pa mu je usodno ukrojilo nadaljnje življenje.

Danes je za Jermyjem Howickom deset let raziskovanj in skoraj sto znanstvenih člankov ter učbenik. S knjigo Doktor ti pa je želel o svojih spoznanjih preseči ozko interesno skupnost, ki jo s svojim delom nagovarja, in spoznanja deliti s širšo laično skupnostjo. Ne nazadnje Jeremy Howick ni zgolj še en raziskovalec, ki o tem piše, temveč svoje raziskave tudi živi.

»Starodavni filozofi in znanstveniki so znanje uporabili, da so si z njim izboljšali življenje, in to me je navdahnilo, da sem tudi sam svoje raziskave uporabil za življenjsko vodilo. Ko so mi na primer zdravniki toplo priporočili operacijo kolena in hrbtenice, sem to odklonil in delal vaje, opisane na koncu poglavij. Da bi videl, kako gibljiv lahko postanem, sem kot del (norega?) eksperimenta s premagovanjem strahu na Tajskem postal zmagovalec v dveh profesionalnih bojih v tajskem boksu in prejel črni pas v taekwondoju. Izpeljal sem tudi nekaj dolgotrajnih postov in meditacijskih odmikov v tišini, da bi ugotovil, v kolikšni meri lahko umirim svoj um, in se usposobil za naprednega učitelja joge. Nič od tega ne pomeni, da sem dosegel popolno zdrave duha in telesa. Nisem. Pravzaprav, kot boste videli v knjigi, je eden mojih večjih navdihov za zanimanje za zdravje dejstvo, da sem imel – in včasih še vedno imam – hudo tesnobo. Deljenje koščka lastnega življenja prek raziskav pomeni le, da visoko znanost razlagam na podlagi izkušenj in da drugim priporočam stvari, ki sem jih preizkusil ali jih počnem tudi sam. V resnici jemljem svoje lastno zdravilo in sem s tem prav zadovoljen.«

Howickova knjiga, ki je pred dnevi v založbi Mladinske knjige izšla še v slovenskem prevodu, v resnici ni običajna knjiga za samopomoč, temveč veliko več kot samo to. Jeremy Howick z bralci namreč ne deli trikov, s katerimi bi lahko zaslužili milijardo dolarjev ali dobili telo hollywoodske zvezdnice, temveč ponuja veliko več. Bralce ozavesti za nov pogled na medicino in na lastno telo. Prav nov način razmišljanja, ki ga avtor spodbuja, je tisti, ki ljudem pomaga na vsem mogočih, tudi osebnih ravneh.

»Če bi vedeli, da telo samo proizvaja morfij, ali bi ob blagih glavobolih jemali toliko aspirina – ki lahko povzroči krvavitve v želodcu? Če bi vedeli, da ima srečanje s prijateljem enak biološki učinek na depresijo kot tableta, ali bi kljub temu poskusili prozac – ki ima ogromno stranskih učinkov, vse od spolne disfunkcije do samomorilnih misli? Če bi vedeli, da je placebo operacija kolena prav tako učinkovita kot prava, bi se še vedno odločili iti pod nož, preden bi poskusili fizioterapijo?«

Branje Howickove knjige ne obljublja zgolj jasnih odgovorov (in medicinskih dokazov) za vsa ta vprašanja, temveč mimogrede postreže s stotinami anekdot resničnih ljudi z vseh koncev sveta.

Naj za pokušino (in kot izdatno spodbudo za branje) povzamemo tisto o dr. MacKenzieju in njegovi pacientki z alergijo na vrtnice.

Ko je ugotovil, da je ozdravljena, je iz skrivališča vzel umetno vrtnico. Ko jo je zagledala, je začela kihati, nos in oči so jo začeli srbeti in govorila je s hripavim glasom. Poročala je tudi, da ima težave z dihanjem, in ko ji je znova pregledal žrelo, je ugotovil, da je pordelo. Desna nosnica je bil popolnoma zamašena. Nato ji je rekel, da je vrtnica umetna. Ni mu verjela, dokler si je ni sama natančno ogledala. Videla je, da je ponaredek, vendar je bila vesela, ker je spoznala, da je vzrok za njeno reakcijo ’psihološki’. Nekaj dni pozneje ga je prišla obiskat in zakopala nos v velik dišeč šopek pravih vrtnic, ne da bi pri tem občutila simptome. Njena reakcija na umetno vrtnico je bila pogojen odziv. Njeno telo se je naučilo odzvati, ko je videla vrtnico (ali mislila, da je to, kar vidi, vrtnica).

Več o tem, kako se tudi človekov imunski sistem včasih lahko zmoti in po nepotrebnem sproža obrambne mehanizme proti stvarem, kot je cvetni prah, čeprav so neškodljive, pa tudi številnih drugih čudežnih placebo mehanizmih, si preberite v knjigi Doktor ti.

Doktor ti: moč samozdravljenja, podprta z znanstvenimi dokazi

Oxfordski epidemiolog dr. Jeremy Howick nam v knjigi Doktor ti predstavi velikanske dosežke, a tudi meje uradne medicine. Če se zanašamo le na čudežno tableto ali kirurški poseg, preložimo odgovornost za svoje zdravje na druge in se hkrati prikrajšamo za zdravila, ki nas ne stanejo nič, a so nam vedno na voljo, saj jih nosimo v sebi.