Kaj mislimo, da je zdravo, in kako o tem govorimo? (piše: Mario Sambolec)

Začenjam z resnično zgodbo, ki pripravi sceno za bistvena vprašanja v tem članku in postavlja v perspektivo najbolj neomajna prepričanja o tem, kaj mislimo, da je zdravo, in kako o tem govorimo.

Da je kajenje slabo in škodljivo, je eno od takšnih splošnih prepričanj, ki mu verjetno z lahkoto prikimamo. Si predstavljamo zgodbo, v kateri bi lahko veljalo drugače? Poskusimo:

Čas: zgodnja devetdeseta

Lokacija: revna mestna četrt

Glavni igralci: matere samohranilke

Ključno vprašanje in vrh zgodbe: kakšen je vpliv kajenja na njihovo zdravje?

V študiji The Health Trap; Poverty Smoking and Lone Parenthood se raziskovalca s priznane univerze Westminister v Londonu ukvarjata prav s tem vprašanjem in prideta do nenavadnega spoznanja. Samohranilke, ki kadijo, so boljšega zdravja, sodeč po analizi najrazličnejših pokazateljev, v primerjavi z nekadilkami.

Kako je to sploh mogoče? Avtorja študije sta ugotovila, da je »čikpavza« tako rekoč edini čas, ki ga imajo te ženske zase, stran od otrok in obveznosti. To jim je dalo možnost pogovarjati se med seboj, stkati tesne medosebne odnose, sprostiti stres in preživeti vsaj malo časa zunaj, na soncu. Koristi vsega naštetega so očitno premagale potencialna tveganja rednega kajenja.

Heštegi: #kontekst, #razumevanje, #perspektiva. Zapomnite si jih. Še jih bomo uporabili.

Poglejmo še nekaj nekaj navodil, ki so tako globoko zakoreninjena v sferi zdrave prehrane in telesne aktivnosti, kot je odsvetovanje kajenja:

• Ne uživaj predelanih ogljikovih hidratov, bog ne daj cukra in vrag pocitraj tistega, ki si pomaga z umetnimi sladili.
• Omeji uživanje mesa in živalskih izdelkov.
• Izbiraj lokalno in po možnosti ekološko pridelano sadje in zelenjavo.
• Nujno prehodi 10.000 korakov vsak dan.

In kaj je tu narobe? V bistvu nič. Vse točke držijo.

Večini verjetno ne bi škodilo, če bi zmanjšali količino dodanega sladkorja v prehrani.

Prav tako vemo, da so polnovredna živila rastlinskega porekla (zelenjava, stročnice, sadje, polnovredna žita, semena in oreščki ter gomolji) v znanstveni literaturi dosledno povezana z boljšimi zdravstvenimi izidi. Posledično bi bilo smiselno povišati njihov delež v prehrani na račun salam, paštet, klobas, predelanih ogljikovih hidratov in živalskih maščob.

Logično je, da sta zelenjava in sadje, ki ju pridelamo sami ali kupimo pri lokalnem pridelovalcu, za nas bolj hranljiva in tudi prijaznejša izbira do okolja, kot uvožena in masovno pridelana alternativa.

Gibanje, gibanje, gibanje. To slišimo povsod in težko je najti argument proti. Primerna količina in oblika telesne aktivnosti sta pomemben element zdravja, ki pomaga ohranjati dobro delo možganov, močne kosti, visok delež mišične mase ter zdravje srca in ožilja.

V čem je potem težava?

Zygmunt Bauman je znan poljski sociolog, ki pravi: »There are many ways to be a human.« Obstaja mnogo načinov, kako smo lahko ljudje, in obstaja mnogo dejavnikov, ki vplivajo na zdravje. Ti pogosto niso stvar prepričanja, znanosti, osebnih prioritet ali ozaveščenosti, temveč možnosti. Mislim predvsem na različne socioekonomske dejavnike, ki v različnih okoljih pogojujejo prehranske odločitve. Če te prefiltriramo skozi ključnike #kontekst, #razumevanje, #perspektiva, ki smo jih izpostavili v uvodni zgodbi o kadilkah, se problem naraščanja z življenjskim slogom povezanih bolezni pokaže v malo drugačni luči.

Socioekonomski dejavniki, ki vplivajo na naše zdravje:

Socioekonomski dejavniki spadajo v širšo skupino splošnih določevalcev zdravja, ki jo tvori 12 točk:

• Prihodek in socialni status.
• Zaposlitev in delovni pogoji.
• Izobrazba in pismenost.
• Izkušnje iz otroštva.
• Fizično okolje.
• Družbena podpora in sposobnosti soočanja s težavami.
• Zdrave navade, ki tvorijo zdrav življenjski slog.
• Dostopnost zdravstvenih storitev.
• Biologija in genetika.
• Spol.
• Kultura (etničnost).
• Rasa.

Pokaže se, da morda ni vse v pomanjkanju znanja, ozaveščanju, osredotočanju na en sam dejavnik in prepiranju o malenkostih. Trdim, da večina ljudi pozna vsaj osnovna načela zdravega prehranjevanja. V bistvu vemo, da je več zelenjave dobro za nas in da obisk stojnice s hitro prehrano ni najboljša izbira obroka. Smo len in neodgovoren slabič, ki mu zdravje enostavno ni prioriteta, če tega ne upoštevamo?

Pridigati »jej več zelenjave in telovadi« je neobzirno do tistih, ki si tega finančno in/ali časovno ne morejo privoščiti.

Enako zunaj konteksta kot nasvet tistim samohranilkam, ki kadijo, naj prenehajo, ker so znanstveniki ugotovili, da je to škodljivo. Dol ti visi za znanost, ko ne veš, kako skozi mesec. Ne predstavljam si, kako je razporejati prihodek med hrano in ogrevanje. Ali med oblačila za svoje otroke in stroške rekreacije zase. To je kontekst, ki ga elitisti kategorično zanemarjajo v promocijah svojih ideologij. Najsi rečejo LCHF, Vegan, Paleo ali Carnivor, gre za ustvarjanje paralelnega luksuznega sveta, v katerem je zmožna preživeti le peščica.

Problem prehranskega elitizma

Ali si zame elitist, ne bo odvisno od stvari, ki si jih (lahko) privoščiš. Torej od tvojega mesta na družbeno-premoženjski lestvici. Odvisno bo od tvojega razmišljanja.

Pogosti člani skupine prehranskih elitistov so predstavniki fitnes industrije in »verniki« v svojevrstne prehranske skrajnosti. Ti so najglasnejši zagovorniki mantre o osebni odgovornosti. Če si debel in bolan, si kriv pač sam. Na družbenih medijih radi delijo objave, v katerih se primerja obrok po njihovi izbiri, ki je praviloma pripravljen doma in poln sadja ter zelenjave, z »junk« obrokom iz restavracije s hitro prehrano, skupaj z moralistični pripisi: »Vidite, samo izbirate narobe« in »kako vam ni mar«.

Morda me je zato tako zabolelo, dobesedno – začutil sem fizično bolečino –, ko sem prvič prebral referenčno dieto priznane znanstvene revije The Lancet, ki so jo poimenovali »The Planetary Diet« in oblikovali na skrajno elitističnih priporočilih. Predlagana živila in obroki so realno dosegljivi zgolj tistim, ki imajo že v osnovi odkljukanih največ od tistih 12 točk zgoraj in s tem najtrdnejšo podlago za dobro zdravje in dolgo življenje.

Mikro in makro spremembe

Makro pomeni sprememba politike in življenjskega okolja v korist državljanom. To zadeva področja ekonomije, politoligije in sociologije, ki niso moja strokovna področja, zato nisem kompetenten za podajanje rešitev.

Lahko imam samo mnenja in ta zadržim zase. Trudim se živeti karseda skladno s svojimi poglavitnimi vrednotami, ki so integriteta, iskrenost in kritično razmišljanje, ter te odsevati tudi prek svojega podjetja.

Mikro raven sprememb zajema pomoč na individualni ravni. To je »moje« področje, ki ga delim z drugimi strokovnjaki na področju trenerstva in prehranskega svetovanja ter »branim« pred zavajajočimi informacijami, ki jih tako radi delijo pristranski šalabajzerji.

Pomen empatije

Predstavljam si, da bi na drugi strani lahko trenerji in svetovalci bolj poenoteno komunicirali o prehrani in gibanju v smislu tega, kaj je za določen cilj bistvenega pomena in kaj so malenkosti, ter to počeli predvsem z več empatije. Tako, da se množice ne bi počutile tako nerazumljene. Kot bi bilo vse odvisno od njih in so si sami krivi, če niso dovolj močni, da bi upoštevali naše napotke. Zdi se mi, da včasih delujemo v svojih nagovorih tako »pametno«, da bi šli še sami sebi na živce, če bi se postavili v vlogo tistih, ki jih nagovarjamo.

Če se za sekundo vrnete k 12 točkam, ki tvorijo širšo sliko zdravja, zbode v oči, kako malo je v bistvu odvisno od dejavnikov, ki so povezani s »fitnesom« (prehrana in vadba). To sploh ne pomeni, da ti niso pomembni. Seveda so in številnim bi koristilo narediti kaj v smeri izboljšanja telesne kondicije ter prehranskih navad. A zavedajmo se, da to pride na vrsto šele, ko so izpolnjene osnovne življenjske potrebe, kot so osnovna varnost (fizična in socialna), zdravstvena oskrba in uveljavljen družbeni položaj. Že samo te tri so bistveno bolj jasen določevalec življenjske dobe in kakovosti posameznikovega življenja, kot so njegove prehranske navade ali količina telesne aktivnosti.

Tematske oznake, ki so povezovale ta članek, so #kontekst, #razumevanje in #perspektiva. Nanje bom opomnil tudi v zaključku. Če bi jih pri svojem delu na mikro ravni pogosteje upoštevali strokovnjaki in bi jim morda nekako uspelo sobivati z interesi tistih, ki imajo več vpliva na makro ravni, si rad predstavljam, da bi bile razmere za marsikoga občutno drugačne.

Upam, da mi vas je v to uspelo prepričati.

Mario Sambolec,
trener in nutricionist MNU, PN1, ACA,
vodja prehrane pri Fitnes zvezi Slovenije,
CEO @ Feelgood
mario@feel-good.si

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord