Mario Sambolec | 25. 5. 2022, 10:31

Kaj pa ščitnica? Slovenski strokovnjak o vzrokih težav, simptomih in bolezni

profimedia
Kaj pa ščitnica? Slovenski strokovnjak o vzrokih težav, simptomih in bolezni (foto: profimedia)

Ščitnica je majhna žleza metulju podobne oblike, ki z izločanjem hormonov uravnava našo presnovo. S primerno prehrano lahko podpremo njeno delovanje, ki je odvisno tudi od razpoložljivosti določenih hranil ter drugih dejavnikov življenjskega sloga, kot je telesna dejavnost.

Težave v delovanju ščitnice imajo pogosto različne vzroke in pojavne oblike.

Med vzroke lahko štejemo genetiko in avtoimunska stanja, tudi hujše oblike stresa, kamor spadajo kronično hujšanje, debelost, pomanjkanje določenih hranil in prekomerna izpostavljenost okoljskim toksinom ter sevanju.

Poglavitni težavi s ščitnico sta hipotiroidizem in hipertiroidizem. V prvem primeru gre za nezadostno delo ščitnice, v drugem za pretirano. Hipotiroidizem se najbolj učinkovito zdravi z dodajanjem ščitničnih hormonov, hipertiroidizem pa načeloma z operacijo ali uporabo radioaktivnega joda.

Najpogostejši simptomi hipotiroidizma so suha koža, utrujenost, kronična zaprtost, pridobivanje telesne mase in izguba las, osrednje simptome hipertiroidizma pa predstavljajo povišan srčni utrip v mirovanju, nespečnost, prekomerno hujšanje, izrazit apetit in močno potenje.

Nekateri simptomi so precej vsakodnevni in v veliki meri podobni tistim, ki spremljajo ženske skozi menopavzo. To je morda razlog zakaj morebitne težave s ščitnico žensk v tem obdobju lahko ostanejo nediagnosticirane.

Lahko ščitnico pozdravimo?

Zaradi pomembne vloge, ki jo ima ščitnica pri uravnavanju energije in telesne mase oz. hujšanju, kroži o njej veliko idej, s čim ji lahko “pomagamo” ali jo celo “pozdravimo”; od določenih joga poz in stoje na glavi do kopice prehranskih dopolnil, zeli in drugih pripravkov.

Veliko ljudi, ki prihajajo k nam po nasvet glede prehrane ali vadbe, poroča o uporabi takšnih metod, trenutno ali v preteklosti. Zaskrbljujoče je predvsem, ko se po takšnih pristopih poseže namesto uporabe zdravil (zdravniške pomoči).

Lahko razumem zakaj in ne obsojam. Niti ne pravim, da je brez vsakršnega pomena trud izven domene uradne medicine. Zato v nadaljevanju tega članka tudi predstavim, kaj vse je v znanstveni literaturi na področju prehrane in vadbe najbolj podprto z dokazi o pomembnosti, ko govorimo o podpiranju zdravja ščitnice.

Kljub temu vas iskreno pozivam, da se z izrazitimi simptomi težav s ščitnico zglasite pri osebnem zdravniku in v primeru diagnosticirane bolezni ne zavračate predpisane terapije. Učinek slednje lahko s primernimi prilagoditvami vaše prehrane in življenjskega sloga nato le nadgradimo z upoštevanjem naslednjih poglavij.

Ščitnica – ključna hranila.

Ko govorimo o zdravju ščitnice v povezavi s prehranskimi dejavniki, imejmo najprej v mislih energijsko uravnoteženo in hranilno zadostno prehrano. Posebno pozornost pa namenimo:

  • selenu,
  • železu,
  • jodu.

Selen

Vzdrževanje primerne količine selena v naši prehrani (približno 50-100 μg na dan), četudi s pomočjo prehranskih dopolnil, je pomembno ne le za preprečitev pojava težav s ščitnico, ampak tudi za ohranjanje splošnega zdravja.

Koristi in tveganja v povezavi z vnosom selena obstajajo v obliki črke U, kjer sta enako problematična tako prenizka, kot pretirana količina tega minerala. Če je ščitnica na udaru ob kronično prenizkem vnosu selena, je pretiran vnos povezan s hiperglikemijo (povišan krvni sladkor) in aterosklerozo (kopičenje holesterola na stenah žil).

Najbogatejši viri selena v naši prehrani so brazilski oreški, ribe, goveje, puranje, svinjsko in piščančje meso, jajca, sončnično seme, polnozrnat riž, ovseni kosmiči, špinača, gobe in mlečni izdelki. Priporočene količine dosežemo s približno 1-2 brazilskima orehoma dnevno, 100 g tune ali 200 g mesa. Drugi viri so bistveno bolj revni. Na primer: 200 g riža, dobrih 100 g ovsenih kosmičev, fižola ali špinače vsebuje vsega 10-20 % priporočene dnevne vrednosti selena.

Dodajanje selena v obliki prehranskega dopolnila (selenometionin) je verjetno koristno:

  • če se primernih vrednosti ne doseže s prehrano,
  • če obstaja diagnosticirano pomanjkanje,
  • morda tudi pri tistih, ki že jemljejo zdravila za ščitnico.

Železo

Pomanjkanje železa oslabi delovanje ščitnice in ko se to popravi, se koncentracije ščitničnih hormonov praviloma izboljšajo. V primeru, ko že obstaja diagnoza ščitnične bolezni, se odpravljanje morebitnega pomanjkanja železa obnese bolje v kombinaciji z uporabo zdravila.

Priporočam diagnosticiranje pomanjkanja železa na osnovi analize krvne slike (izvidov S-železa in feritina) in upoštevajoč kontekst posameznikovih potreb, prehranskih navad ter življenjskega sloga.
 
Izrazito dober vir železa v prehrani so v bistvu le jetra, školjke in ostrige.

Med dobre vire železa lahko umestimo govedino in sardele (tudi konzervirane sardine).

Slabši viri so tuna, postrv, losos in druge ribe ter piščanec, puran, teletina in svinjina.

Drugi, pretežno rastlinski viri (stročnice, špinača in rdeča pesa) vsebujejo nehemsko obliko železa, ki je slabše razpoložljiva.

Svetujem, da zelo nizkih ravni železa v krvi ne odpravljate zgolj s prehrano. Ko že obstajajo simptomi slabokrvnosti (izrazita utrujenost, krhki nohti in bledoličnost), je bolj smiselno pristopiti kombinirano – uporabiti primerno strategijo nadomeščanja železa s prehranskim dopolnilom, dokler se ne doseže sprejemljivih vrednosti, in istočasno delati na tem, da se v prehrano navadimo redno vključevati dovolj z železom bogatih živil. Slednje bo omogočalo vzdrževati raven železa in pomagalo preprečiti, da se pomanjkanje ponovno pojavi.

Jod

Jod je pomembno hranilo, ki omogoča proizvodnjo ščitničnih hormonov. Za njegove učinke velja podobno, kot za selen – tudi jod koristi v območju ravno pravšnjega vnosa, ki ni pretiran in ne prenizek. Obe skrajnosti namreč lahko poslabšata delovanje ščitnice ali povišata tveganje za pojav ščitničnih obolenj.

Priporočen dnevni vnos joda v tem trenutku znaša med 90 in 150 mcg (220 mcg v času nosečnosti in dojenja), kar se zlahka doseže z uporabo jodirane soli (ne himalajske), vključitvijo morskih sadežev v prehrano in sem ter tja kakšne alge. Tudi mlečni izdelki so  dober vir joda, jajca še kar, kruh in druga žita pa le v primeru, če so obogatena z jodom.

Ščitnica in telesna aktivnost

Hipotiroidizem vpliva negativno na telesne zmogljivosti, ki pa se lahko ob primernem zdravljenju povrnejo (nadomeščanje hormona T4 z zdravilom). Dodatno, redna telesna dejavnost lahko izboljša delovanje ščitnice in ima splošno pozitiven učinek na zdravje.

Mlajšim osebam in osebam srednjih let, ki imajo diagnosticiran hipotiroidizem, se na osnovi strokovne literature brez zadržkov priporoča redno športno udejstvovanje.

Pri starejših in v primeru določenih srčnih bolnikov obstaja več ozirov, zato je navodila v takšnih primerih treba podati na osnovi individualne obravnave.

Telesna dejavnost hodi z roko v roki s kalorično primerno prehrano, ko govorimo o uravnavanju telesne mase in izgubi odvečne maščobe. To je pomembno, ker je prav prekomerno visok indeks telesne mase, predvsem na račun odstotka odvečne maščobe, izrazit dejavnik tveganja za pojav ščitničnih bolezni.

S tega vidika bo vsakršna oblika gibanja verjetno bolje kot nič. Kljub temu obstaja literatura, ki nakazuje, da je za ščitnico posebej ugodno območje višje intenzivnega napora (nad 70 odstotkov maksimalne porabe kisika) in vadba z bremeni (za moč).

Ali gluten res škodi ščitnici?

Med avtoimunsko boleznijo ščitnice (hašimotov tiroiditis), celiakijo in netoleranco na gluten sicer obstaja povezava, vendar ta ni vzročna.

Gluten kar na splošno (tudi zdravim ljudem) ne povzroča škode ščitnici, kot bi nekateri želeli prikazati.

Za lažjo predstavo navajam ugotovitve sistematičnega poročila in meta analize z naslovom Global Prevalence Of Celiac Disease iz leta 2018, v katerem ugotavljajo, da trpi za celiakijo približno odstotek svetovnega prebivalstva. Ta podatek sicer ne upošteva posameznikov, ki se prepoznajo pod oznako NCGS (non-celiac gluten sensitivity), kar lahko opišemo kot zgolj “občutljivost” na gluten, ki ne dosega celotnega obsega simptomov celiakije.

V znanosti obstaja konsenz, da je ta diagnoza prenapihnjena in so simptomi pogosto posledica drugih dejavnikov in ne glutena. Med te dejavnike se uvrščajo specifične oblike vlaknin (FODMAP), ki lahko v črevesju fermentirajo ali ga drugače dražijo in s tem povzročajo celiakiji podobne simptome.

Ključne točke:

  • za večino ljudi gluten ni škodljiv in ne povzroča težav s ščitnico;
  • prehrana brez glutena lahko pomaga zelo majhni podskupini ljudi z avtoimunim obolenjem ščitnice, ki imajo povrhu še genetsko pogojeno slabšo toleranco na gluten;
  • omejevanje in izključevanje glutena ima smisel, če se živila, ki gluten vsebujejo, nadomesti z več zelenjave, sadja, stročnic in z manj mastnimi viri beljakovin. Slediti brezglutenski prehrani nima smisla, če se živila z glutenom nadomesti z junkom “brez glutena”.

Mario Sambolec

Feelgood
www.feel-good.si
031/867-939

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.