"Pustimo odprta vrata povsem novemu dojemanju sveta" (piše: Ana Vehovar)

6. 11. 2019, 12:18 | Zdravje
"Pustimo odprta vrata povsem novemu dojemanju sveta" (piše: Ana Vehovar) (foto: Ana Vehovar) Ana Vehovar

Kaj sem spoznala, ko sem se prvič povzpela na vrh Slovenije.

Naš očak se mi je dolgo izmikal oz. jaz njemu. Pa niti se mu nisem izmikala v velikem loku, saj sem se že kar precej potikala okoli njega, le na njegovem vrhu še nisem stala. Živim v Bovcu, tako da imam večino naših prelestnih gora na dlani. Triglav pa se mi je zdel vedno preveč obljuden in zato ne najbolj mikaven, čeprav je v resnici tako veličasten. Na zadnji topel vikend oktobra pa se mi je zazdelo, da je dovolj in bi se počasi spodobilo stopiti na najvišji vrh dežele, ki jo imam tako rada. “Na Triglav pojdem, da prava Slovenka postanem!” 

Na vrhu Sfinge

In sva s fantom odšla iz doline Zadnjice. Na znamenito Sfingo (del Triglavske severne stene) sem se že privlekla čez Plemenice oz. po Bambergovi poti dobro leto nazaj. Tokrat sva se odločila za davno pozabljeno neoznačeno staro Kugyjevo pot, katero sam nekako logično iščeš. Na njej sva srečala nekaj prijaznih kozorogov ter nekaj plašljivih in zato nevarnih gamsov, ki so sprožali kamenje v dolino. Nekaj najlepšega je videti divjo žival v svojem naravnem habitatu. V mislih sem se jim zahvalila, da mi je bilo dano srečanje z njimi ter jih prosila za dovoljenje, da stopam po njihovem domu.

Nato sva se priključila poti čez Plemenice, pozdravila dolino Vrata s Sfinge ter se iz strani Plemenic povzpela na vrh Triglava, kjer sva srečala le eno skupino tujih planincev. Iz “primorske” strani namreč ne hodi kaj dosti ljudi, kakor iz smeri doline Krme ali Vrat oz. s Kredarice, kjer je zgodba seveda precej drugačna.

Po celodnevnem samotnem pohajkovanju po triglavskem kraljestvu ("Triglav ni gora, Triglav je kraljestvo," je dejal Julius Kugy) sva le prišla do Aljaževega stolpa. Seveda sem pričakovala ljudi, ki maširajo s Kredarice, pa vendar me je malce presenetila energija na samem vrhu. Na vrhovih rada posedam. Širnih razgledov se pač ne moreš hitro naveličati. A oba sva kmalu postala živčna ter nemirna in se kmalu spustila iz njegovega veličanstva. Pomalicala sva raje v samoti ob vznožju naše najvišje gore, ki naj bi delovala kot antena za sile, ki k nam pritekajo iz vesolja, kot pravi priznan umetnik in geomant Marko Pogačnik.

Tudi jaz sem se tisti dan odpravila tja gor, tako kot vsi ostali. Če sem želela mir, bi preprosto izbrala kakšen drug in manj oblegan vrh. Pa saj nisem pričakovala miru. In seveda sem se tudi sama fotografirala ob Aljaževem stolpu! Pa vendar mi je to fotografiranje vsevprek dalo misliti: “Slikaj ti, pa od tam, pa tukaj, daj pošlji mi preko Viber-ja” ipd. Tudi to je verjetno tisto, kar deloma uniči energijo na vrhu. Vsi imamo radi lepe fotografije za spomin. In fotografiranje je zagotovo čudovita umetnost! In četudi fotografiraš in nato pospraviš telefon, pride za teboj naslednji, ki to počne.

Pa pustimo zdaj fotografiranje. Danes pač vsi ves čas vlečemo telefone iz žepov, ker živimo v takšni dobi. Tudi sama sem takšna. Zanima pa me predvsem, koliko ljudi nato, po uspešnem fotografiranju, pospravi telefon in dejansko začuti vrh oz. goro. Kdo se umiri in samo opazuje kraj, na katerem se nahaja v danem trenutku. Nekateri si na vrhu naše svete gore odprejo pivo in/ali prižgejo cigareto. Vem, da je to oblika rituala za sproščanje. Zame osebno so sicer tudi to motilci pristnega stika s samim seboj, kot tudi s (svetim) krajem. Za večino bistvo gore verjetno ostane skrito, nedotaknjeno, nedoživeto.

Tibetanske lame v Himalaji, pa tudi naši predniki, so verovali, da visoko v gorah prebivajo bogovi, katere ni dobro vznemirjati. Danes pravijo, da plezanje na goro sicer ni prepovedano, je pa pomembno, da se nanjo vzpenjamo s spoštovanjem in z dobrimi mislimi. Na vrhovih, kot je tudi Triglav, se je torej pomembno zavedati, da stojimo na svetih prostorih oz. na močnih energetskih točkah.

Dejstvo, da ne znamo v polnosti začutiti energije na določenem kraju (in se s to energijo tudi napajati) ni nič nenavadnega za današnje čase, saj je tudi dojemanje življenja na splošno postalo precej površinsko.

Površinsko dojemanje sebe, površinsko dojemanje zakonitosti življenja, površinski odnosi, površinsko dojemanje okolja, nenehno hitenje oz. “bezljanje” sem in tja, zaradi česar smo postali popolnoma nepozorni.

Človek nima več niti časa, niti volje, niti želje se povezovati. Ljudje te včasih niti pozdravijo več ne ali vprašajo, kako si, ko prisedeš k mizi. Ta avtorica je pa polna frustracij, boste rekli. Ja, res je. Ker mi gre vedno bolj na živce to, da nimamo več nobenega “občutka”.

In ker se tako brezbrižno vedemo do sebe in do soljudi, katerih ne znamo vprašati niti kako so, kaj šele, da bi opazili, ali morda kaj potrebujejo, se tako obnašamo tudi do narave. Vse je površinsko!

Ponavljam, tega ne pišem le za druge, tudi sebi namenjam vse te besede in opomnike, ker sem sama velikokrat takšna; nesočutna in brezbrižna. Pa ne želim več biti takšna. Predvsem si želim več od življenja. Želim občutiti več. Želim dati več.

Želim si, da bi vsi, z menoj na čelu, kraje doživljali in obiskovali na bolj poglobljen način. Kot si želim tudi bolj poglobljenih odnosov z ljudmi. Res imam dovolj površinskih pogovorov, ki te pustijo prazne, ali tistih, po katerih se počutiš kot ožeta cunja. Ko je vse tja v en dan in brez smisla. Ne ljubi se mi več izgubljati energije in časa za ljudi, s katerimi se ne morem povezati na malce višji (bolj odprti in iskreni) ravni.

In tako, kot si želim tkati bolj pristne in globoke odnose z ljudmi, tako si želim bolj poglobljenega doživljanja narave. Da dojamemo vsak kraj kot naš dom in kot dom številnih drugih bitij. Da bolj cenimo vsak košček zemlje. Da ne drvimo mimo dreves in kamnov kot mimo zelene luči na semaforju. Da začutimo okolico brez telefona, da zares začutimo sočloveka takšnega, kot je.

Najdimo nove poglede in nove perspektive v dojemanju sveta. Postopajmo po naravi malce bolj spoštljivo. Na vrhu gore (ali kjerkoli drugje) naredimo fotografijo ali dve, tri… Nato pa se poskušajmo umiriti in začutiti njen utrip. V tišini. Izrazimo spoštovanje in hvaležnost. Naši predniki so to zagotovo obvladovali mnogo bolje, kot mi danes. Imeli so številne obrede in rituale, ki niso bili “mlatenje prazne slame”. Znali so častiti sile narave in se povezovati z njimi. In to je tisto, kar smo danes izgubili. Povezanost.

Ne vidimo niti najbolj mogočnih dreves, kaj šele, da bi opazili bolj nevidne in prefinjene oblike življenja, ki se vijejo po naravi ter občutili energijo prostora. Čas je, da se naučimo, kaj nam narava sporoča (ali pa človek, žival, rastlina, morda celo zvezde, Luna ali Sonce na nebu).

Želim si torej, da bi vsi skupaj malce bolje opazovali svet okoli sebe (pa tudi svet v sebi) in ga malenkost bolj občudovali.

Da bi šli v iskanju smisla globlje.

Imejmo tudi v mislih, da vedno obstaja več. Da lahko vidimo in občutimo še nekaj več, kot smo v tem trenutku sposobni. Pustimo odprta vrata povsem novemu dojemanju sveta.

Ana Vehovar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri