Luka Sinček in Maj Hrovat: Prihodnost je v rastlinskem mesu

Njuna zgodba se je začela konec leta 2018, ko sta se na dogodku podnebnih izzivov Climathon ukvarjala z glavno temo: vplivom govedoreje na okolje in kako ga zmanjšati.

Njun poznejši izum, rastlinski polpet Altburger, je odgovor na vprašanje, kako ublažiti vpliv mesne industrije. Hkrati gre za ozaveščanje širšega občinstva o svetovni okoljski problematiki in predajanju zavesti, da obstaja nekonvencionalni način pridelave hrane.

Altburger je nastal prav z namenom širjenja vizije, da je mogoče surovine proizvajati tudi na okolju prijazen način: »Spremembe je treba uvesti na sistemskem nivoju. Prvi korak je pokazati ljudem, da je problem resničen, a da obstajajo rešitve. S pravim orodjem je takšno rešitev mogoče narediti nadvse slastno.«

Menita, da se Slovenci v zadostni meri zavedamo, kaj vse sprožamo s svojimi prehranjevalnimi navadami in življenjskim slogom?

Verjameva, da imamo po večini zelo radi naravo in jo želimo ohraniti. Živimo na čudovitem koščku sveta, hkrati pa smo narod, ki obožuje dobro hrano in druženje ob piknikih. V nasprotju z najinimi pričakovanji smo Slovenci očitno zelo odprti do tovrstnih inovacij, sploh če so slastne.

Pravijo, da sta v slovenskem prostoru pionirja tovrstnih izdelkov. Vama laska, da vaju ljudje štejejo med inovatorje?

Vsekakor. Veva sicer, da nisva edina, ki sta v Sloveniji dejavna na področju rastlinskega, t. i. 'plant-based' mesa, hkrati pa se srečujeva z vprašanji in izzivi, na katere nihče ne pozna odgovora.

Pogosto se odločava po občutku in osebnih prepričanjih, šele nato vidiva, kaj si mislijo kupci. Lahko bi dejali, da sva pionirja, ker odpirava to področje prav z reševanjem problemov in gradiva slovensko znanje o industriji rastlinskega mesa.

In dajeta posluh gluhim ušesom ortodoksnih mesojedcev.

Zagreti mesojedci zaupajo šele, ko poveva, da tudi sama nisva vegana. Nekateri so ob razlagi bistva izdelka zelo skeptični, a ko ga preizkusijo, skoraj vsi povedo, da čeprav ni enako kot meso, je dobrega okusa in bi ga zlahka uživali kot nadomestek. S posamezniki, ki ga iz principa ne želijo poskusiti, se ne obremenjujeva. Jim bodo že prijatelji povedali, da se ga splača preizkusiti.

Dober glas seže v deveto vas, ali kako že pravijo. Kako pomembno se zdi najti somišljenike?

Precej pomembno, drugače mora imeti človek jekleno voljo, da ne obupa zaradi dvoma. Težje je spoznanje, da le redki delijo entuziazem na področju, ki se ga lotiš z vso silo.

Če se ne motim, vama je idejo za izdelek dal prijatelj, razvijati pa sta jo začela v študentskih sobah?

Ideja je bila ustvariti hamburger, ki bi mesojedca prepričal, da je mesni. Ker nimava svojega laboratorija za razvoj živil, sva začela prve recepte testirati v študentskih sobah, in ker sva bila soseda, sva jih razvijala vsak dan po predavanjih. Včasih ob poznih večernih urah in ob koncih tedna. Največja muka je bila pomivanje posode. Te je bilo vedno preveč, pomivalnega stroja pa nikjer.

Bila sta udeleženca študentskega Projekt Lokus, delala sta raziskave v laboratoriju Biotehna, Maj pa je nekaj časa preživel na Kemijskem inštitutu, kjer je na Odseku za sintezno biologijo in imunologijo opravljal prakso. Pravi znanstveniki vedno dvomijo – kako sta prepričala strokovno katedro?

Na pokušnjo sva jim prinesla hamburger. V strokovnih krogih je bila ideja označena za dobro, inovativno, a precej 'odštekano.' Od omenjenih organizacij sva pridobila podporo, ključno za uspeh.

Vaju prijatelji kdaj gledajo postrani, češ da se vajino življenje vrti okoli hamburgerjev?

Včasih naju dražijo, da za preživetje obračava burgerje. (smeh) V glavnem so vsi podporniki in zdi se jim zanimivo, ker imava cel kup pripetljajev in zgodbic iz sveta podjetništva, o katerih lahko govoriva.

Zdi se, da se sila dobro počutita v koži podjetnikov. Je to odraz odraščanja v okolju, ki brezpogojno podpira timski duh?

Težko trdiva, da sva odraščala v podjetniškem okolju, saj nobeden od staršev ni podjetnik, sva pa odraščala v družinah, ki imajo za vrednote znanje, delo in vztrajnost. Dogodki in doseženi mejniki navdušujejo in povzročajo neverjetno zadovoljstvo, še lepši pa je občutek, da projekt iz lastnega navdiha tako raste in uspeva.

Ob tem lahko izpostavimo, da sta se spoznala med študijem, in sicer pri izbirnem predmetu živilska biotehnologija. Koliko časa je bilo potrebnega, da sta našla skupni jezik – se spomnita prve debate, v kateri sta spoznala, da imata kar nekaj skupnih imenovalcev?

Že na prvi skupni laboratorijski vaji je bilo govora o znanstvenih temah. Vaje sva predelala z levo roko, vmes pa zagreto debatirala o sintezni biologiji, genskemu inženiringu in umetni inteligenci. Ker sva bila oba pripravljena delati na skupnih projektih, sva se kmalu začela dobivati tudi izven fakultetnih obveznosti.

Še danes se pogosto zgodi, da eden od naju nekaj prebere, to deli z drugim, nato sledi obdobje divjega tipkanja in deljenja zamisli, kjer se akumulirajo nove ideje. Drug drugega motivirava z navdušenjem, zelo sva produktivna tudi ob komplementarnih nalogah.

Ker se želita dokazati drug drugemu?

Tako je.

Si ob takšnem tempu lahko privoščita čas za bližnje?

Seveda, dovolj ga je za druženje s prijatelji in dekleti, občasno naju lahko srečate tudi na kakšnem dobrem koncertu. Oba tudi rada ustvarjava v kuhinji, združuje naju strast do dobre hrane, ljubiteljsko brenkava na kitarske strune, v prostem času sodelujeva pri Projektu Lokus, testirava v laboratoriju Biotehna, hodiva na 'hackathone' in se nasploh zavzemava za pospešitev razvoja biotehnologije in bioekonomije v Sloveniji.

Luka je ljubitelj 'hekanja' poceni laboratorijske opreme, kar mu omogoča eksperimentiranje v lastni sobi, jaz (Maj) pa sem ljubitelj filozofije. Včasih rad kaj dobrega preberem in napišem.

Delujeta realista, ki rada do podrobnosti preučita dejstva. V kaj pa verjameta v življenju?

Sva znanstvenika, ki verjameta v to, da se življenja brez raziskovanja ne splača živeti. Zato raziskujeva tudi v prostem času. Vsako področje raziskovanja skriva lepoto, če se mu le dovolj posvetimo.

Napisala: Neja Drozg za revijo Story

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol