24. 12. 2021, 09:11

»Mama čuti in v globini sebe ve, da se nekaj dogaja z otrokom«

Moja zdravnica 2021

Tina Božičnik, dr. med. spec. pediatrije, je letos v sklopu akcije Moj zdravnik, ki jo je že 25. leto organizirala revija Viva, Medicina & ljudje, postala Moja zdravnica 2021 ter Moja pediatrinja 2021. Naziva je pridobila na podlagi svojega dela in pristopa tako do najmlajših kot tudi njihovih staršev.

Verjame v medicino, ki išče vzroke in se ne ustavi pri gašenju požara simptomov. Ko se je v četrtem letniku študija sama spopadla z avtoimunsko boleznijo ščitnice, je ni zanimalo le to, ali ji bodo zdravila pomagala, ampak predvsem, zakaj je do bolezni sploh prišlo.

Ker ji je v javnem zdravstvenem sistemu primanjkovalo časa, v katerem bi se lahko posameznemu pacientu in njegovim staršem posvetila v dovolj veliki meri, je letos odprla zasebno ordinacijo. 

V enem od intervjujev ste povedali, da ste se za pediatrijo odločili kljub strahovom o (pre)veliki odgovornosti, a odločitve niste nikoli obžalovali. Kakšna so bila vaša pričakovanja na začetku poklicne poti in kakšna je resničnost?

Zagotovo nisem pričakovala, da je zdravniški poklic tako naporen. Tu imam v mislih predvsem proces pridobivanja znanj v času specializacije, z vsemi dežurstvi, obremenitvami, stresom. Slednji je sicer do neke mere nujen, saj se na ta način največ naučiš. 

Katere lastnosti mora imeti dober pediater?

Predvsem mora imeti dar in občutek za otroke, jih razumeti. Vedeti in čutiti, kaj doživljajo in kako doživljajo svet. Na srečo me tak občutek spremlja že od malih nog. Empatija je naslednja. Poleg tega ima, po mojem mnenju, dober pediater rad ljudi, rad se pogovarja. Ne sme skakati do zaključkov, predvsem pa mora prisluhniti staršem. Ena od osnovnih stvari, ki smo se jih naučili na medicinski fakulteti, je, da je anamneza temelj vsega. Najboljši temelj je torej začetni pogovor, v katerem dobimo čim več informacij o pacientu in njegovih težavah. Poleg tega mora dober pediater razumeti otroka in ga čutiti, znati mora interpretirati njegove reakcije in tako pomagati staršu, da razume, kako otrok doživlja svet in kaj se z njim dogaja. Pediater torej ne le zdravi akutne bolezni, ampak je na nek način tudi transformator celotne družine, predvsem v obdobju dojenčka in mlajšega otroka. Pediater postane pravi advokat otroka in zunanji pogled v družinsko dinamiko je včasih zelo koristen. Je pa res, da morajo biti starši tem stvarem naklonjeni.

V začetku leta ste javni zdravstveni sistem zamenjali za zasebno ordinacijo. Povedali ste, da je k temu pripomogla dinamika družinskega življenja, saj imata z možem zdaj več časa za skupno in kakovostno preživljanje časa, obenem pa ste izpostavili, da vas je delo v javnem zdravstvenem sistemu omejevalo? Kako?

Omejeval me je predvsem čas, ki je namenjen posameznemu pregledu. Eden od konkretnih primerov je čas za anamnezo. Zaradi naravnanosti javnega zdravstvenega sistema je anamneza zdaj skrčena na obravnavo simptomatike, na hitro gašenje požara. Zaradi vseh drugih nalog, ki jih imajo zdravniki, je skrajšana na nekaj minut. Seveda je avtomatski odziv vsakega zdravnika, da sklepaš, skačeš do zaključkov, misliš, da veš, saj nimaš časa za temeljit pogovor. A velikokrat imajo stvari, ki so si na prvi pogled zelo podobne, povsem drugačen vzrok. To pomeni, da moraš prisluhniti staršem, jih vprašati, kaj oni mislijo, saj zlasti mame najbolje poznajo svojega otroka. One so z njim ves dan, ves čas, sama otroka vidim v omejenem časovnem obdobju in na podlagi tistega časa ne morem sklepati in vedeti vsega. Nujno je treba prisluhniti zgodbi starša. Mama čuti in v globini sebe ve, da se nekaj dogaja z otrokom.

Poleg tega zaradi načina dela nisem mogla pokazati in dati vsega znanja. Rada imam pristop, ki je orientiran k bolniku, in rada se poglobim. Če se le da, odkrivam vse možne vzroke, ki so pripeljali do določene situacije. Ne želim samo gasiti požara simptomov, čeprav potrebujemo tudi to, ampak ti so navadno le vrh ledene gore.

Imate kak predlog, kako bi lahko navedeno spremenili?

Ne želim spreminjati ljudi ali nekih utečenih stvari. Verjamem, da smo si vsi različni in nekaterim ustreza en, drugim drug način dela. Pozitivno želim vplivati na starše svojih malih junakov, ki prihajajo k meni. Po spremembi pa mora hrepeneti sleherna oseba, če jo želi. To mi je pomembno in samo s tem se želim ukvarjati. Stvari, ki niso del mojega fokusa, dam enostavno iz glave. Modrovati nikoli ni dobro. Kdo pa pravi, da je moje mnenje pravo. Za nekoga je, za drugega absolutno ni. Verjamem pa, da ljudje, ki so profesionalno zadolženi za te stvari, delajo po svojih najboljših močeh.

S kakšnimi izzivi se največkrat srečujete v svoji ambulanti? Opažate kak trend?

Vsak otrok je izziv, v pozitivnem smislu. Vsak je drugačen. K nam prihajajo otroci in starši, ki vedo, kaj hočejo in zakaj so pri nas, ki želijo naš pristop.

Sami poudarjate holističen pristop k obravnavi zdravstvenih stanj. Nam ga lahko na kratko opišete?

Kot sem že rekla, usmerjam se k bolniku v celoti. Akupunktura me je naučila, kako povezovati in gledati stvari kot celoto. Če ima otrok težave s pogostimi bronhitisi, me denimo zanima, kaj se dogaja z njegovo kožo, spanjem in prebavo. Vse je pomembno. Telo deluje kot celota.

Ali so si mladi starši v današnji dobi pripravljeni vzeti čas ali bi glede težav njihovih potomcev radi t. i. instant rešitev?

So taki, ki si vzamejo čas, in so taki, ki želijo instant rešitev. Mnogokrat podzavestno pričakujejo, da bo neka rešitev na hitro, vendar po pogovoru in razlagi, zakaj in kako, razumejo, zakaj je naša pot daljša, ampak dolgoročna. Vse je stvar perspektive, razlage in pogleda.

V svoji ambulanti se ukvarjate z dojenčki in malčki ter njihovimi mamicami in očeti. Kaj bi sicer svetovali vsem, ki to berejo? Kako naj manevrirajo med nasveti v času, ko je na voljo nešteto člankov, mnenj drugih mladih staršev, skupin na družbenih omrežjih ipd. Zakaj nam ni več dovolj, da bi poslušali lastno intuicijo in mnenje izbranega pediatra?

Članki, skupine na socialnih omrežjih preveč posplošujejo in so velikokrat zelo površinski. Vsak otrok je unikat in je drugačen. Vzrokov za kolike in slab spanec, recimo dojenčka, je ogromno in samo individualen, natančen, poglobljen in personaliziran pristop je pravi. Ker je samo tak najboljši in samo najboljše je dovolj dobro za otroka. Vsaka mama ima zelo dobro in izostreno intuicijo, ki si je ne upa poslušati, velikokrat ravno zaradi kopice pogosto napačnih in preveč posplošenih mnenj. Ves čas pa ve, da se nekaj dogaja. Intuicija pa težav ne bo vedno rešila, včasih je vendarle potreben nekdo z znanjem in razumevanjem, ki lahko vodi zadevo uspešno do cilja. 

Kaj vam sicer pomenita naziva Moja zdravnica 2021 in Moja pediatrinja 2021, ki ste ju pridobili? 

Koliko mi pomenita in kako presrečna sem, se ne da opisati z besedami. Moje srce je polno, ponosno in hvaležno. Je potrditev, da delam prav in da je vredno vztrajati; kljub strahu in vsem stvarem, ki jih srečujem na svoji poti, ki so nemalokrat tudi neprijetne. Ampak to sodi zraven, ko se odločaš za takšne korake v življenju.

Kako sami skrbite za zdravje in dobro počutje v tem zahtevnem času? 

Ko sem doma, odklopim vse. Uvajam red v nekatere dele življenja, ki so zaradi vseh novosti postali nekoliko kaotični. Vzamem si čas, vsaj nekaj minut zase, da v miru spijem kavo oziroma čaj. Skrbim za nadgradnjo svojega zdravja z natančno analizo stanja svojega telesa, tudi laboratorijsko. Na ta način želim, kolikor se le da, popraviti vse, kar je šlo iz ravnotežja. Tudi meditiram in pripravljam načrt za naslednje leto.

Kaj vam v teh dneh pričara nasmešek na obraz in vas razveseljuje?

Poleg veselih pacientov, s katerimi z veseljem naredimo zaključno fotografijo ob koncu zdravljenja, me razveseljuje nasmeh mojega moža in hčerke, ko nam kljub napornim dnem uspe odklopiti vse, odložiti telefone in se posvetiti le drug drugemu. Ne smem pozabiti na dejstvo, da kmalu odhajam na dopust in se veselim kakšnega dobrega božičnega filma s kakavom ali čajem v roki, skrita pod najmehkejšo odejo. Zunaj pa, seveda, mora snežiti.

Moja zdravnica 2021

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel