Manja Kristanc: "Otroku moramo dati prostor, namesto da ga dušimo z lastno zaskrbljenostjo"

Katera je po vaših izkušnjah najpogostejša napaka sodobnih staršev?

Vsi mislimo, da moramo imeti veliko materialnih stvari. Takšen način razmišljanja prenašamo na otroke, če ustrežemo vsem njihovim trenutnim željam. Prav je, da otroke naučimo, da znajo razlikovati med željo in potrebo. Bolj kot nov telefon ali draga modna oblačila potrebujejo čas, ki ga starši preživijo z njimi. Otrok od staršev potrebuje pozornost in čas, skupne urice in pozornega poslušalca.

Tudi starši smo seveda samo ljudje. Vse stvari počnemo tako, kot jih v tistem trenutku najbolje znamo. Vsi delamo napake. Pomembno je, da se jih zavemo in da se naučimo stvari delati bolje.

Kako, z doslednostjo ali kako drugače?

Z doslednostjo. Pri vzgoji je težko biti dosleden, doslednost je namreč za starše precej zahtevna in naporna stvar. Nismo vedno v top formi. Pride dan, ko se ne počutimo dobro, v službi nas morda kdo razjezi. Potem pridemo domov, stanovanje ni pospravljeno, čaka nas še kup opravil, otroci pa niso naredili nič od tega, kar smo se prejšnji dan dogovorili z njimi. V takih trenutkih dobimo občutek, da preprosto več ne obvladujemo življenja.

Takrat je dobro, da si vzamemo nekaj minut zase in si najprej oddahnemo. Zbrati moramo energijo za to, da bomo sploh kos vsem stvarem, ki nas še čakajo. Ključnega pomena je, da ne začnemo takoj vpiti. Predvsem mamice se mi pogosto potožijo: "Doma zadnje čase samo še kričim." S kričanjem ničesar ne rešimo. Z otroki se pogovarjamo takrat, ko smo mirni in smo sposobni biti tudi dosledni. Pravila ne smejo biti drugačna, ko smo slabe volje, kot takrat, ko je za nami lep in uspešen dan.

Kako pa je s pregovarjanjem? Otroci so odlični pogajalci, ko zagovarjajo svoje interese ...

Slabo je, če se z otrokom preveč pregovarjamo in pogajamo. Če otroci vedo, da so pravila nekaj, s čimer lahko barantajo, se bodo še bolj z veseljem pogajali. Če pravila spreminjamo, sporočamo otroku, da pravila lahko kršimo in da so meje brez pomena. Zakaj bi kdorkoli spoštoval pravila, če se o njih lahko pogaja?

S kakšnimi težavami pa se starši najpogosteje obračajo na vas?

Ljudje smo različni in tako ima tudi vsaka družina nekoliko drugačen način življenja in različne težave. Staršem pogosto pomaga že nekaj pogovorov, kjer jim pojasnim, kaj lahko pri določeni starosti sploh pričakujejo od svojega otroka.

Veliko je seveda vprašanj v povezavi z motivacijo za učenje in za šolsko delo nasploh. Pogosta težava so tudi domače naloge. Zanimivo je, da pomoč pri motivaciji za šolo vse pogosteje potrebujejo tudi starši otrok, ki so šele na začetku osnovne šole.

Včasih rešujemo tudi tako preproste probleme, kot je na primer odnos najstnika do urejenosti lastne sobe. Veliko mamic ne more več prenašati razmetanih otroških sob, ki so še najbolj podobne odlagališču odpadkov. Pogost problem je tudi organizacija časa – poleg službe in šole imajo danes tako starši kot otroci še veliko drugih obveznosti.

Skupaj poskušamo najti ravnovesje in se naučimo, kako bolje organizirati čas za vso družino. Pri vseh obveznostih in interesih je vse skupaj včasih še najbolj podobno kakšni službi za družinsko mediacijo. Oh, ampak vprašanj je ogromno in običajno bi se lahko pogovarjali v neskončnost, ker se med pogovori odpirajo vedno nove teme in vprašanja.

Kako bi danes lahko definirali problematičnega najstnika?

Noben najstnik sam po sebi ni problematičen, problematično pa je lahko določeno vedenje. Staršem vedno svetujem, naj s svojim otrokom govorijo izključno o vedenju. Ni dobro, če kritiziramo človeka kot osebnost. Vsi ljudje imamo svoje dobre in slabe lastnosti.

Mnogo najstnikov nima delovnih navad, ne da se jim učiti, raje sedijo za računalnikom ali pa se na sto in en način ukvarjajo s pretirano pametnim telefonom. Dejstvo je, da je z nekaterimi otroki enostavno lažje, z drugimi pa težje. Pomembno je, da se naučimo poslušati otroke in se pogovarjati tako, da nas bodo sploh slišali. Potem so tudi najstniki manj uporniški. Zmerno uporništvo je sicer normalen del odraščanja. To pa seveda ne pomeni, da se z neprimernim vedenjem strinjamo. Tudi pri tem je pomembno, da znamo postaviti meje.

Je pomembno postavljanje mej otroku v predšolskem obdobju ali šele po vstopu v šolo?

Pomembno je, da otroka že v najzgodnejšem obdobju naučimo, kje se končajo njegove in začnejo naše pravice, kaj je v družini sprejemljivo vedenje in kaj ni. Tako bo nam in otroku v poznejših letih mnogo lažje in prihranili si bomo veliko skrbi in prepirov.

Pa vendar, najstniki radi kršijo postavljene meje. Kdaj mora starše začeti skrbeti?

Zaskrbljujoče je, da vedno mlajši najstniki, dekleta in fantje, pijejo alkoholne pijače. Pri tem ne mislim, da malo poskusijo, kakšen okus ima vodka ali vino, ampak da se res napijejo. Nekateri tako hudo, da jih odpeljejo na urgenco na praznjenje želodca.

Dobro je, da ločimo med neprimernimi oblikami vedenja in med tveganimi oblikami vedenja, kamor spadajo alkohol, droge, kriminalna dejanja, nasilje, motnje hranjenja, samopoškodbe in podobno. Obravnava tveganih oblik vedenja zahteva sodelovanje strokovnjakov z različnih področij.

Ali na odnos najstnika s problematičnim vedenjem vpliva trenuten pogled staršev na vzgojo ali so pomembni tudi temelji, ki jih starši postavljajo od prvega otrokovega dne naprej?

Vsekakor so pomembni temelji, ki jih postavljamo od prvega dne, ko prinesemo novorojenčka iz porodnišnice. Nekaterim staršem se zdi, da so malčki še premajhni za to, da bi jih vzgajali. To ni res. Otroci so vedno vsaj en korak pred nami. Ves čas preizkušajo, kaj smejo in česa ne.

Seveda moramo zahteve prilagajati in z otrokovim odraščanjem spreminjati pričakovanja in morebitne posledice, če se otrok ne drži pravil. Ko pridejo otroci v puberteto, je težje, če šele takrat začnemo uvajati pravila in meje.

Če otroku ne postavimo mej, mu s tem naložimo preveliko breme. Otroci upravičeno pričakujejo, da so starši kapitani družinske ladje. Vzgoja je namreč vedno utesnjevanje v pravila – najprej v pravila družine, pozneje pa v pravila družbe, v kateri živimo.

Pogosto se starši sprašujejo, ali naj se vedejo do najstnika kot prijatelji ali naj nastopijo kot avtoriteta?

Otrok ima lahko veliko prijateljev, ima pa samo eno mamo in enega očeta. Starši ne morejo biti otrokovi prijatelji in za to tudi ni nobene potrebe. Vloga staršev je, da imajo otroka radi, mu omogočajo zdrav in varen razvoj in prehod v samostojnost. Če se starši postavijo v položaj otrokovega prijatelja, mu s tem prav nič ne pomagajo.

Prav nasprotno. Otrok želi in potrebuje starše, ki mu predstavljajo vzor in avtoriteto. Avtoriteto imajo tisti starši, ki jih otrok spoštuje zaradi njihovih lastnosti, njihovega vedenja, vrednot in osebnosti. Sprejme jih kot svoj vzor. Zahteve in navodila staršev bodo takšni otroci upoštevali tudi takrat, ko jih starši ne vidijo, saj so jih sprejeli za svoje.

Kako pa najstnika, ki je v sebi predvsem negotov in zmeden, naučiti samostojnosti?

Nihče me ne mara. Grda sem. Preneumen sem, da bi mi uspelo pisati pozitivno. Pri najstnikih je takšno razmišljanje dokaj pogosto. Kljub temu obstajajo načini, da starši otroku pomagajo premagati dvome in strahove in jih tako pripravljajo na samostojnost.

Kako?

Negativnih čustev, s katerimi se sooča otrok, ne smemo ignorirati ali jim zmanjševati pomena, ki ga imajo za otroka. Hkrati se moramo oddaljiti od teh čustev in jih ne smemo vzeti za svoja. Vem, da je težko opazovati otroka, ki je negotov, zaskrbljen ali nesrečen, vendar moramo dopustiti, da se najstnik sooči s svojimi strahovi in težavami.

Otroku lahko pomagamo, ne moremo pa prevzeti nase njegovih skrbi in čustev. Ne gre toliko za to, da poskušamo preprečiti negotovost ali negativna čustva – z njimi se bodo namreč srečevali vse življenje. Gre za to, da otroku pokažemo, kako se lahko s temi težavami pravilno sooči in jih obvladuje. To so namreč spretnosti, ki se jih morata otrok in mladostnik šele naučiti.

Torej mora starš dopustiti, da otrok rešuje lastne probleme sam?

Otroku moramo dati občutek, da je sam sposoben rešiti svoje probleme, sami pa smo vedno blizu in smo mu na voljo, ko potrebuje našo pomoč. Otroku moramo dati prostor, namesto da bi ga dušili še z lastno zaskrbljenostjo.

Kje je prava meja svobode, ki jo mora starš dopustiti svojemu najstniškemu otroku, da se ta ne počuti ogroženo in posledično uporniško?

Ker so mladostniki, tako kot vsi ljudje, med seboj različni, težko govorim o neki splošni, 'pravi' meji svobode, ki naj bi jo starši dopustili svojemu najstniku. Gre za to, koliko zaupanja staršev si je najstnik že pridobil z vedenjem. Če dosledno spoštuje dogovore in na primer prihaja domov ob dogovorjeni uri, lahko postopoma to mejo podaljšujemo. V nasprotnem primeru pa je popolnoma v redu, če naslednjič pač ne gre ven s prijatelji, ker se prejšnji vikend ni držal dogovora.

Prepričana sem, da se najbolj ogrožene in najmanj ljubljene počutijo tisti najstniki, ki jim starši pustijo mnogo preveč svobode. Telo najstnika je sicer lahko videti zrelo in skoraj odraslo, pa vendar v njem še vedno živi negotovo in nezrelo bitje.

Kako torej elegantno nadzorovati življenje najstnika in mu hkrati dati vedeti, da mu kot starš zaupamo?

Najstniki nam pogosto ne povejo veliko o sebi. Starše pa ravno v tem obdobju zelo zanima, kaj se dogaja, katere so tiste stvari, o katerih se lahko najstnik ure in ure pogovarja po telefonu, nam pa običajno odgovarja z: Ja. Nič. V redu.

Prav je, da vemo, s kom se druži, kdo so njegovi ali njeni prijatelji in kaj počnejo, kadar so skupaj. Najpomembnejša je bližina med starši in otrokom, ki jo vzpostavimo tako, da smo prisotni. Ne mislim samo fizično, ampak tako, da takrat, ko se pogovarjamo, ne počnemo še tisoč drugih stvari.

Vzemimo si čas in poslušajmo, kaj in kako nam otrok govori. Spremljajmo njegove kretnje in obrazno mimiko. Tako bomo vedeli, ali govori resnico ali nas poskuša malo prinesti okrog. Otroci in mladostniki potrebujejo čas, da se razgovorijo.

Zato jim dajmo čas. Pogovarjajmo se z njimi o stvareh, ki jih zanimajo, potem bomo imeli več možnosti, da nam bodo povedali tudi stvari, ki bi jih mi radi izvedeli o njihovem življenju. To naj bo iskren pogovor, nikakor pa otroku ne dajmo občutka, da ga zaslišujemo.

Kar se tiče zaupanja, je pa tako, da moramo otroku najprej razložiti pomen tega pojma. Povemo mu, da je zaupanje nekaj, kar se gradi skozi daljši čas, in ga naučimo vedenja, ki je vredno zaupanja. Pa ne le, da otroku to povemo. Pridige so precej manj učinkovite kot to, da s svojim lastnim vedenjem pokažemo pomen zaupanja. Skratka, živimo vrednote, o katerih govorimo, in smo s tem najboljši vzor.

Najstniki seveda potrebujejo več svojega intimnega prostora kot majhni otroci. Prav je, da starši ta prostor spoštujemo, a mladostnika kljub temu, kot ste rekli, elegantno nadzorujemo.

Pogosto je povod za spor z otrokom – šola oziroma zahteva, da se mora učiti. Kako naj starši otroka prepričajo, da je učenje koristno zanj, in pri tem ne sprožijo prepira?

Da, to je v sodobnem času verjetno eden od najpogostejših razlogov za prepir v družini. Danes je skoraj tako, kot da bi starši še enkrat hodili v šolo. Skrbno si zapišejo vse urnike, datume testov in spraševanj. Potem spremljajo koledarček in otroka nenehno opominjajo in priganjajo, spodbujajo in grozijo s posledicami.

To ni prav. Zakaj? Razloga sta vsaj dva. Če namesto otroka vedno skrbijo starši, se otrok ne more naučiti, kaj pomeni biti odgovoren. Delovne navade in pojem odgovornosti moramo začeti spodbujati in učiti že pri majhnih otrocih. Otrok se bo odgovornosti najhitreje naučil na 'naraven' način. Če nečesa ne naredi, dobi slabo oceno oziroma mora prevzeti posledice za svoja dejanja.

Drugi razlog, zakaj mora biti šola otrokova skrb, pa je ta, da nikogar ne moremo motivirati na silo, od zunaj. Motivacija za šolsko delo je vedno povezana z odnosom, ki ga imamo z otrokom, predvsem pa z otrokovimi vrednotami.

To je obširna tema in poraja se veliko vprašanj, tudi v povezavi s šolskim sistemom pri nas. Otroci so po svoji naravi radovedna bitja in dokler ne prestopijo šolskih vrat, se z veseljem učijo, vse jih zanima. Ko pridejo v šolo, se začneta odpor in pomanjkanje motivacije. Ker je ta tema obsežna in zanima večino staršev, prav zdaj pripravljam knjigo na temo motivacije za šolsko delo.

Pripravila: Metka Pravst

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ