Marko Pripič: "V življenju delaš korake naprej, če si si zastavil cilje in ambicije"

25. 12. 2013, 13:20 | Zdravje | Vir: Liza

                            Marko Pripič: "V življenju delaš korake naprej, če si si zastavil cilje in ambicije" (foto: primož predalič) primož predalič

Nesreča z ročno bombo iz druge svetovne vojne je Marku Prpiču povzročila hude poškodbe vida, glave in rok, po drugi strani pa izziv ter željo po čim več znanja. Ni ostal le pri radiu, glasbi in elektronskih medijih, saj sta zgodovinarja vedno zanimali tudi kulturna zgodovina in antropologija vsakdanjega življenja, sploh raziskovanje družbenih navad, povezanih s hrano in pijačo. Od tod tudi cikel predavanj v Mestnem muzeju Ljubljana – Zgodovina na krožniku.

Menite, da vas je nesreča zaznamovala s potrebo po čim več znanja?

Mislim, da je, ker sem v tistem obdobju po nesreči bil v puberteti in poleg tega odrezan od vsega, česar nisem videl. Edino, kar je bilo v mojem življenju in mi je še danes zelo pomembno, je radio, ker je program narejen tako, da ga lahko poslušaš in za to ne potrebuješ ničesar drugega kot ušesa. Ves čas sem visel ob majhnem tranzistorju in ga zelo veliko poslušal s slušalko. Radio je bil vsa leta moj najboljši prijatelj, stik s svetom.

Televizije nisem mogel gledati, časopisa nisem mogel brati, knjig nisem bral, ker nisem videl, ostal mi je le radio. Ko danes gledam nazaj, je zame radio najboljši medij. Tudi če je televizijska oddaja kakršnakoli, dobro narejena, človek sedi in gleda, ni mu treba biti pri stvari, ničesar si ni treba predstavljati. Pri radiu pa si v glavi vedno gradiš podobe, predstavljaš si voditelja, voditeljico, goste ...

Zato se mi zdi, da je radio bolj intenziven, ob poslušanju si bolj pri stvari kot pri gledanju televizije, sploh odkar je zadnjih 25 let program 24 ur na dan, kar naprej so govoreče glave, se govori, govori ... Zame je izgubila šarm, radio pa ga še vedno ima. V bistvi televizijo gledam zelo malo, odkar sem se lani upokojil. Prek spleta ogromno poslušam radio BBC. Imajo veliko dokumentarnega programa, vse vrste oddaj, od katerih si nekatere tudi posnamem.

Pravite, da ste stik s svetom vzdrževali s pomočjo radia. Lahko rečete, da je bilo še kaj več, recimo trma, da ste šli naprej?

Z 18 operacijami so mi vrnili vid, ostalo mi je eno oko. Če bi sestavil vse skupaj, sem v 20 letih na očesni kliniki preležal tri leta in pol. Zdelo se mi je, da ne moreš videti kar tako, da je to veliko premoženje, s katerim je treba nekaj narediti. Vprašal sem se: Kaj je največ? Največ je znanje. Vrnil sem se v šolo. Gimnazijo, fakulteto, magisterij in doktorat sem naredil ob delu. Za pot od gimnazije do doktorata sem potreboval 31 let. Potem ti to preide v kri in se nikoli več ne prenehaš učiti.

Kje je bilo vaše prvo delovno mesto?

Kariero sem začel kot slep telefonist. Bil sem dve leti v Škofji Loki, v domu za slepo mladino, kjer so nas učili za telefoniste. Delal sem v majhnem podjetju v Trnovem, kjer sem tudi stanoval. V Jugoslaviji je bil zakon, da imajo slepi in slabovidni prednost za delovno mesto telefonista. To je bilo zadnje obdobje, ko so vsi slepi delali.

Je nekako bilo poskrbljeno za slepe in slabovidne, invalide?

Na neki način. Niti ni bilo bistveno, da je bila služba, ki pomeni denar. Bistveno je bilo to, da si ostal vpet v družbo, se nisi počutil izločenega, si šel od doma in nekaj delal ter spoznaval ljudi. Zelo pomemben je socialen moment službe. Danes invalidi dobijo od države invalidnino, ki recimo zadošča za zelo skromno življenje, ampak to ni to. Človek se v življenju mora počutiti koristnega, imeti občutek, da nekam spada, je del družbe, kar ti služba da. Kljub ne vem kakšnemu napredku, razvoju tehnike, je danes več slepih brezposelnih kot takrat, ko je bil poklic telefonista.

Koliko let ste vztrajali pri poklicu telefonista?

Sedem let in prav toliko let sem bil vzgojitelj v SCT-jevem domu in pozneje na Gerbičevi. Vmes sem končal prvo stopnjo zgodovine. Potem sem preskočil na Radio glas Ljubljane (RGL), vmes pa že delal na Valu 202, kot zunanji sodelavec. Pozneje sem na RGL-u dobil zaposlitev kot glasbeni redaktor in kmalu nato postal glasbeni urednik, vodja redakcije, kjer sem ostal do leta 1992.

Nato sem šel na Radio Slovenija, kjer sem bil le 11 mesecev, saj smo imeli velik 'krah'. Potem me je Mito Trefalt povabil v razvedrilni program TV Slovenije, kjer sem bil pomočnik odgovornega urednika, se pravi njegov. Po njegovem odhodu s tega delovnega mesta sem preskočil k Ladu Ambrožiču in bil njegov pomočnik. Potem me je generalni direktor RTV Slovenija povabil, da sem bil njegov pomočnik, kariero pa sem končal kot svetovalec generalnega direktorja RTV Slovenija.

Mar niste medtem, ko ste delali na RTV Slovenija, tam postavili spletno stran?

Naredil sem prvo internetno stran, ukvarjal sem se s filmi za slepe in slabovidne, doslej edini sem tudi naredil barvne podnapise za gluhe, da so lahko s pomočjo različnih barv podnapisov prepoznavali govorce. Bilo je kar nekaj pionirskih stvari.

Ki so zajemale tudi delo za ljudi s posebnimi potrebami.

To sem delal, ker sem si želel, nikoli to ni bila moja delovna naloga.

Zakaj ste se po različnih delih in dolgoletnem študiju posvetili še kulturni zgodovini in antropologiji vsakdanjega življenja?

Po osnovnem poklicu sem zgodovinar. Zgodovina me je pritegnila, ampak ne ta, ki so me jo učili na fakulteti. Tam je bil prevelik poudarek na politični zgodovini, kar pomeni na nastankih in propadih držav, na pomembnih državnikih, vojskovodjih, letnicah. Predavatelji so imeli zelo faktografski pristop k zgodovini, le malo kateri so prestopili to raven in smo govorili tudi o življenju, ekonomiji, o trgovskih odnosih ... Recimo Ferdo Gestrin je zelo dobro pokazal drugo plat zgodovine, človeško plat. Vedno me je zanimalo, kako se je včasih živelo, kaj so ljudje vedeli, kakšna je bila njihova hrana, tako se zadnje desetletje prav intenzivno ukvarjam s tem.

Ste se medijev naveličali?

Po 25 letih sem se malo najedel medijev, ki so tudi v krizi, saj se ne dogaja nič novega, gre za liberalizacijo in kapitalističen odnos do tega. Zdi se mi, da so se mediji znotraj tega zgubili, sploh javni servis, ki ne najde nekega poslanstva, konkretnih ciljev, ki bi jih moral uresničiti. Menim, da v življenju delaš korake naprej, če si si zastavil cilje in imaš ambicije, ampak ta cilj ne sme biti predaleč, ker potem zgubiš energijo, motivacijo. Če je prelahko, ni izziv, če je pretežko, pa tudi ne more biti izziv, se pravi, da mora biti cilj postavljen s pametno mero.

Kje se je po vašem mnenju zalomilo z javnim servisom?

Sem velik zagovornik javnega sistema kot tistega, ki skrbi za različne skupine v družbi, ki prinaša in išče nove stvari. Žal trenutno javni servis po eni strani poskuša preveč posnemati komercialne televizije, po drugi strani pa vrti vrsto oddaj, pri katerih se ne meni za gledalce, češ da gledanost ni pomembna, kar ni res.

Ne vem, kako je lahko neka oddaja pomembna, če je nihče noče gledati. Težko je narediti kakovostno oddajo, ki doseže veliko ljudi. To je izziv. Mislim, da bi moralo biti veliko več diskusije, kako delati, veliko več pogovorov med ustvarjalci, interdisciplinarno, pritegniti stroko in javni servis vpeti v življenje. Morala bi biti odprta vrata za akademsko sfero. Na televiziji je zelo malo žensk in zastopanih posebnih skupin, na radiu prav tako. RTV Slovenije je imela dober renome, ko pa je prišla komercialna televizija, se je televizija sprenevedala, da je javni servis in nekaj drugačnega. Mislim, da je Janez Lombergar, kot takratni in zdajšnji direktor RTV Slovenija, naredil izjemno škodo. Nihče ni tej hiši naredil toliko škode kot on.

Kako to, da se zadnjih nekaj let ukvarjate s študijem zgodovine pijač in naše preteklosti skozi hrano?

Lani sem začel serijo predavanj v Mestnem muzeju Ljubljana o zgodovini pijač. Idejo mi je dal angleški zgodovinar Tom Stendidz, ki je napisal knjigo Zgodovina v šestih kozarcih. Ko sem prebral to knjigo, sem začel, ne da bi razmišljal, kupovati knjige o zgodovini pijač. Potem se je nabralo 60, 70 knjig na to temo. Rekel sem si: Če je tako, dajmo temo malo razširiti, ob tem se je ideja s hrano porodila samodejno, ne nazadnje gre za isto stvar. Začel sem dodajati še knjige o hrani in se izobraževati. Počasi zadeva raste. Kot znanstvena panoga to spada v antropologijo vsakdanjega življenja, mogoče v gastronomijo, mogoče v prehrambno industrijo, ker gre za prepletanje različnih stvari.

Koliko in kako živilska industrija vpliva na proizvodnjo hrane?

Danes je živilska industrija zelo vpletena v proizvodnjo hrane in tudi v odločanje o tem, kaj bomo jedli. Z razvojem znanosti in zavedanjem, kaj je v hrani, kaj je tisto, kar ljudje potrebujemo, industrija v to vse bolj posega. Eno je to, da poveča donose, drugo pa, da poceni proizvodnjo. S tem zgubljamo raznovrstnost hrane. Včasih so ljudje jedli bolj raznovrstno hrano. Recimo užitnega krompirja je 300, 400 vrst, medtem ko v trgovini dobite le dve ali tri vrste.

Tisto, kar se najbolj izplača, in ne tistega, kar je najboljše. Tako industrija vpliva tudi posredno na naše življenje, ker odloča o tem, kaj bomo jedli, kako in kaj bo ljudem dostopno. Tega se je treba zavedati, ker se v hrani pojavljajo različni dodatki, ki niso dobri, koristni, saj jih ne potrebujemo za boljše življenje. V hrani se pojavljajo barvila, vse več je sladkorja, veliko maščob. Vse te stvari, ki niso pozitivne, prispevajo k temu, da je hrana v ustih užitnejša in da jo ljudje sprejmejo.

Kaj to konkretno pomeni?

Zame je recimo umazana zamenjava sladkorja v kokakoli. Navajeni smo na sladkor iz sladkornega trsa ali sladkorne repe, v Ameriki so se naučili pridobivati sladkor iz koruze. Tega sladkorja je veliko, cenejši je od sladkorja iz sladkornega trsa, predvsem pa ljudje nimamo receptorja, ki bi nam povedal, kdaj imamo sladkorja iz koruze dovolj.

Ko so zamenjali sladkor v kokakoli, so jo ljudje tudi več spili, povečali pa so tudi polnjenja te pijače z 0,33 litra v pol litra, liter in pol ter tri litre. Če ne čutite, da imate dovolj sladkorja, ki ste ga spili, spijete tri litre. Ameriki se to maščuje, saj so ravno tisti, ki imajo najmanj denarja, najdebelejši, ker se prehranjujejo s hitro pripravljeno in mastno hrano. Ljudje imamo radi sladko in da je grižljaj masten, saj ta lepo zdrsne. Živilski tehnologi delajo hrano čim bolj užitno, da je čim več pojemo. To podpirajo še reklame, tržniki, dodajanje igrač, praznovanje rojstnih dni v lokalih s hitro hrano za otroke in cena.

Med svoje spoznavanje prehranjevalnih navad ste uvrstili tudi vplive Amerike na evropski način prehranjevanja in obratno, drži?

Kolumb je v Ameriko prišel leta 1492, že z drugo odpravo je s 17 ladjami peljal več kot 1000 kolonistov in vse, kar so mislili, da bodo v Novem svetu potrebovali: semena, živali ... Evropa je Ameriki dala žitarice; pšenico, ječmen, proso, česar do prihoda belega človeka ni imela. Dala ji je goveda, svinje. Nazaj smo jim pripeljali konja, ki je nekoč bil v Ameriki, pa je izumrl. Pripeljali smo tudi banane, kavo, sladkorni trs in še marsikaj.

Iz Amerike pa so prišli krompir, koruza, paradižnik, jajčevci, ene vrste fižola, paprika, čili in tobak. Začel se je proces izmenjave med Novim in Starim svetom, ki traja še danes. Stroka pravi, da je danes v Evropi okoli 12 tisoč tujerodnih rastlin. Z razvojem sodobnih prevoznih sredstev, letal, pa je ta proces postal neobvladljiv, tega nihče več ne more brzdati. Nekatere rastline in živali so se selile načrtno, namenoma, da vidijo, kako bo tam in ali bodo koristile, nekatere pa smo prenesli nehote. Nihče ni hotel podgan, pa so šle v svet.

Kot še marsikaj drugega.

V svet so šle tudi bolezni. V Ameriko ošpice, koze, tifus, nehote smo po svetu raznašali in prenašali sifilis. Včasih se tudi zgodi, da se prenese neka rastlina ali žival, ki v novem okolju nima naravnega sovražnika oziroma ni okolje odporno proti tistemu, kar smo prenesli, in pride do nepredvidenih posledic. Goveda v Latinski Ameriki niso imela naravnega sovražnika, kot je to bilo v Severni Ameriki, zato so se tudi tako namnožila.

Sredi 17. stoletja se je recimo v 15 mesecih število govedi podvojilo. Bilo je ugodno podnebje, ogromno paše brez naravnih sovražnikov, niso pa mogli pojesti vseh krav. Pobijali so jih zaradi usnja, kopit in rogov, kar so tudi izvažali v Evropo. Argentina je takrat izvozila približno milijon kož na leto, meso pa je obležalo in zgnilo na travniku, ker še ni bilo hladilnikov. Šele konec 19. stoletja, ko so izumili umetno hlajenje, so začeli meso izvažati v Ameriko. Takrat je meso s krožnika spodrinilo ogljikove hidrate in zrezek na krožniku je postal kralj, koruza, riž, krompir pa priloga, s tem, da je prej bilo obratno. Spremenil se je način prehrane.

To pomeni, da se je posledično marsikaj spremenilo, vplivalo na kakovost življenja.

Vplivalo je na vse, na prehranjenost ljudi, zdravje, razmnoževanje, porast števila ljudi. Kadar so pogoji dobri, kar je prinesel krompir v Evropi, ker je zelo kakovostno živilo.

Katere so odlike krompirja?

Treba je vedeti, da je krompir lažje prebavljiv in da vsebuje nekatere aminokisline, ki jih žitarice nimajo, telo pa jih ne more tvoriti samo. Vsebuje kalij, fosfor, vitamin C, se pravi veliko snovi, ki jih v žitu ne najdemo. 100 g krompirja zadošča za polovico dnevne potrebe vitamina C, vsebuje pa tudi kompleks B-vitamina. Če krompirju dodamo malo mleka ali mlečnih izdelkov ali malo mesa, imamo zelo zadovoljivo prehrano.

Razsvetljeni vladarji, kot je bil Friderik Veliki ali Cesarica Marija Terezija, so sprejemali zakone, predpise in zahtevali od kmetov, da gojijo krompir in celo dajali zastonj seme in svetovalno službo.

Krompirja v nasprotju z žitom ni treba mleti. Poleg tega so v vojnem času, ko so vojske šle gor in dol po Evropi, žito pomendrale in ni bilo letine. Žito je treba požeti, pobrati in ga shraniti. Ko je vojska kmetom prisilno jemala hrano, so lahko iz kašče pobrali pšenico. Pameten kmet, če je bila vojna, krompirja ni pobral, temveč ga je pustil v zemlji. Poleg tega krompir brez težav uspeva na nadmorski višini tri tisoč metrov, kjer ni ne koruze ne žitaric.

Poleg tega so ga lahko sadili na zemlji, ki je bila premalo mokra za riž ali hkrati premokra za žitarice. Tudi Kitajci so ga sprejeli, ker jim ni posegal na tiste površine, ki so bile tradicionalno ohranjene za gojenje riža. Le da ljudje krompirja niso sprejeli tako hitro, kot so koruzo, za katero pravijo, da je od Španije do Kitajske prišla v 50 letih, medtem ko je krompir potreboval 200 let. Ljudje so bili zelo vraževerni do krompirja, verjeli so, da povzroča vrsto bolezni, med drugim tudi gobavost, zato so se upirali. Sprva so rekli, da še za živino ni dober, kaj šele za ljudi.

Več o ciklusu predavanj dr. Marka Prpiča Zgodovina na krožniku v Mestnem muzeju Ljubljana na: http://www.mgml.si/mestni-muzej-ljubljana/aktualno/vsi-dogodki/zgodovina-na-krozniku-ciklus-predavanj/

Pripravila: Suzana Golubov, foto: Primož Predalič