28. 9. 2017, 14:01 | Vir: Liza

Matej Vinkovič in Jaka Brdnik: Z veseljem bi se prežarčila v dobo pred telefoni

Goran Antley

Dandanes si življenja brez mobilnih napravic ne predstavljamo več.

Telefoni še zdaleč ne služijo več zgolj telefonskim pogovorom in pošiljanju sporočil, temveč s tisočerimi aplikacijami postajajo vse prej kot le sredstvoa za sporazumevanje. Med pohajkovanjem po ljubljanskih ulicah ali portoroški plaži boste hitro opazili množice, ki namesto da bi uživale v dnevu, zavzeto strmijo v svoje mobilne aparate. Prav to je zmotilo Mateja Vinkoviča in Jako Brdnika, dva mlada nadobudna diplomanta, ki sta brezposelnost po končani fakulteti vzela v svoje roke, za pomoč sta se obrnila tudi na slovensko platformo za množično financiranje Adrifund, zdaj pa se obračata tudi k številnim sponzorjem.

Dandanes se vse vrti okrog telefonov, tehnologije. Izhajata iz generacije, ki si sicer ne predstavlja življenja brez mobilnega aparata. Kako se je torej v vajinih glavah porodila ideja o Kolibi?

Matej in Jaka: Ideja, da bi imela svoj gostinski lokal, se je pojavila že v študijskem obdobju. Za svoje študijske kolege sva tu pa tam začela prirejati zabave in je veselje do organizacije dogodkov prišlo tako daleč, da sva začela razmišljati o svojem lokalu. Seveda takrat še niti približno nisva vedela, kako in kaj, saj sva želela narediti nekaj posebnega in ne običajnega, saj je takih lokalov ogromno. V zadnjem letu sva vse pogosteje opažala, da ljudje praktično vsepovsod preveč strmijo v svoje pametne telefone, zlasti takrat, ko so v družbi. Tako se je ideja o pubu, v katerem bodo telefoni zaklenjeni, ponudila na pladnju. Če imaš telefon pri sebi, se bo vedno našel neki razlog samo zato, da boš pogledal na telefon, čeprav v prvi vrsti niti ne bi potrebovali. In če imaš telefon zaklenjen, tega ne boš mogel početi. Preprosto, kajne?

Kaj pa vaju je napeljalo na to, da si sama ustvarita delovno mesto?

Matej in Jaka: Situacija na trgu dela trenutno ni rožnata, še posebej za tiste, ki so dokončali študij. Sicer meniva, da izobrazba ni vse, a praktično vsak delodajalec pogleda na to in hitro postaneš preveč šolan za določeno delovno mesto. Da o izkušnjah, ki jih zahtevajo, ter izkoriščanju niti ne govoriva. Čeprav se je brezposelnost v zadnjem letu zmanjšala, ne moremo govoriti, da je preprosto najti službo, ki bi jo opravljal z veseljem, saj si takrat bolj produktiven in ti nekega dela ni težko opravljati. Tako je tudi z nama, zato sva si raje priložnost
ustvarila sama.

Kako je zamisel, ki je nastala v vajinih glavah, dobila dejansko obliko?

Matej in Jaka: Na začetku je bilo kar nekaj raziskovanja na temo gostinskih lokalov. Pojavljala so se vprašanja glede morebitnega najema lokala, raznih pogojev najemodajalcev, preverila pa sva tudi, kakšna je praksa v tujini. Tako sva našla veliko primerov, kjer so gostinski lokali narejeni kar iz ladijskih zabojnikov, zato sva se odločila, da bi bilo tako najbolje začeti, saj ti preureditev takega kontejnerja pušča svobodo in lahko lokalu dodaš svoj pridih in ga urediš po svojih željah. Prav tako pa ga je mogoče postaviti na več lokacijah. Ideja o gostinskem lokalu iz kontejnerja torej ni nova oziroma najina, a da bi lastniki namenili več pozornosti druženju in komuniciranju brez telefonov, je pa zraslo v najinih glavah, zato bo Koliba prvi lokal sploh, ki bo obiskovalcev zaklenil telefone.

Zakaj sta se odločila za zbiranje sredstev na platformi za množično financiranje?

Matej in Jaka: No, predvsem zato, ker sva želela preveriti, kako bo ideja sprejeta v javnosti. Za zdaj nama gre dobro, a vsak ima pravico do svojega mnenja. Odločila sva se za slovensko platformo Adrifund, in ne recimo kakšen Kickstarter, saj tako lahko lažje izpolniš obveznosti do svojih podpornikov in jim zagotoviš nagrade v zameno za podporo. Če je množično financirane uspešno, si prav tako zagotoviš začetni kapital, s katerim lahko sploh začneš realizacijo projekta. Lahko bi sicer šla na banko po posojilo oziroma kako drugače pridobila denar, a bi se že na začetku morala zadolžiti, kar pa za naju trenutno ne pride v poštev. Množično financiranje je bilo tako najboljša izbira in upava, da bodo ljudje prepoznali projekt kot nekaj dobrega za naše medsebojne odnose in ga tako tudi podprli.

Zakaj mislita, da je uspeh zagotovljen?

Matej in Jaka: V današnjih časih čisto nič ni zagotovljeno. Lahko si na vrhu in hitro padeš na dno. To se lahko zgodi v trenutku, zlasti če se naslanjaš na uspeh. Množično financiranje tako predstavlja šele prvo stopnico in najprej bo treba storiti ta korak. A brez podpornikov bo zelo težko, praktično nemogoče. V primeru uspešne kampanje na Adrifundu se bo 'zabava' šele začela. A ne bova se ustrašila priložnosti, ravno nasprotno. Želiva namreč pokazati, da smo mladi sposobna generacija in se zelo hitro učimo, tudi če nimamo izkušenj. Ne bova rekla, da znava vse, zato bova čim več spraševala, če bo treba, saj je vsak nasvet še kako dobrodošel. Za tako imenovani uspeh bova morala pošteno pljuniti v roke.

Verjameta, da nihče ne bo kršil pravil v vajinem lokalu? Kaj pa če bo kdo izmed gostov kljub temu vzel telefon z mize in začel tipkati po njem?

Matej in Jaka: Ko bo telefon zaklenjen, ga bodo gostje težko vzeli v roke, vendar to niti ni bistveno. V svojem lokalu ne misliva zaposliti varnostnika, ki bo dobesedno težil obiskovalcem takrat, ko se bo kdo ukvarjal s telefonom. Svojim gostom želiva samo sporočiti, da je uporaba pametnega telefona v določenih situacijah neprimerna. S tem, ko si je nekdo vzel čas zate in ti je pripravljen zaupati svoje misli, zgodbe, skrivnosti, mu lahko vrneš zgolj tako, da ga poslušaš. Tu gre za princip in spoštovanje svojega sogovorca. To je bistvo prave komunikacije, ki jo je na žalost družba precej zanemarila, ko se skriva za raznimi zasloni. Predvsem to želiva sporočiti svojim obiskovalcem in ne tega, da bodo morali preživeti dve uri brez svojega telefona.

Kakšen pa je bil odziv vrstnikov  ob ideji?

Matej in Jaka: Odziv na Kolibo je bil zelo pozitiven. Veliko se jih je strinjalo s tem, da veliko časa preživijo v družbi svojih telefonov, česar se sploh niso zavedali, dokler jim nisva povedala za svoj projekt. Svoje prijatelje sva tako začela večkrat opominjati, predvsem na šaljiv način, da telefon v tistem trenutku ne spada zraven. Marsikdo nama je tudi že povedal, da je veliko bolj pozoren na to, da ne uporablja telefona, ko je v družbi. Seveda se vse to dogaja od takrat, ko so slišali za koncept Kolibe. Zanimivo je tudi to, da naju marsikje ne poznajo kot Mateja in Jako, temveč kot Kolibo. (smeh) Eden izmed razlogov so tudi najini video blogi oziroma vlogi, s katerimi želiva na zabaven način pokazati del svoje osebnosti, hkrati pa tudi to, kako napreduje projekt. Svojim podpornikom želiva ponuditi najboljši možni vpogled v Kolibo od samega začetka do konca.

Koliko časa sama preživita  na telefonu?

Telefoni še zdaleč ne služijo več zgolj telefonskim pogovorom in pošiljanju sporočil, temveč s tisočerimi aplikacijami postajajo vse prej kot le sredstvo za sporazumevanje. Med pohajkovanjem po ljubljanskih ulicah ali portoroški plaži boste hitro opazili množice, ki namesto da bi uživale v dnevu, zavzeto strmijo v svoje mobilne aparate. Prav to je zmotilo tudi Mateja Vinkoviča in Jako Brdnika, dva mlada nadobudna diplomanta, ki sta brezposelnost po končani fakulteti vzela v svoje roke, za pomoč sta se obrnila tudi na slovensko platformo za množično financiranje Adrifund, zdaj pa se obračata tudi k številnim sponzorjem.

Kaj vama gre pri sodobni tehnologiji najbolj na živce? Bi se želela kdaj vrniti v čas brez mobilnih aparatov?

Matej in Jaka: Tehnologija je zelo dobra stvar, saj nam je vidno olajšala ogromno stvari. Mogoče vse skupaj napreduje s preveliko hitrostjo, vendar proti temu ne moremo ničesar storiti razen to, da se čim hitreje prilagodimo. Mogoče bi poudarila zgolj to, da smo postali odvisni od nekaterih naprav, kar seveda ni dobro, saj postajamo vedno bolj leni. Po pripovedovanju staršev, kako je bilo včasih, bi se verjetno vsak želel vrniti v čas, ko niso poznali telefonov v taki obliki, kot jih poznamo danes. Zelo rada poslušava razne zgodbe in dogodivščine iz tistih časov, ko niso imeli vsega, a so bili kljub temu srečni. To jih je kot družbo bolj povezovalo in predvsem to je tisti razlog, zaradi katerega bi se zagotovo izplačalo preživeti kakšno leto v njihovem obdobju.

  • Ime Koliba je nastalo po naključju. Praktično od začetka, ko sva začela razmišljati o svojem lokalu, je potekala debata o imenu. Ime te na nek način zaznamuje in lahko veliko pove. Najina želja je bila nekaj preprostega, kar si človek lahko zapomni, predvsem pa ne sme vsebovati črke R, ki Mateja zelo muči. Koliba je bila izmed vseh idej tako najbolj zanimiva, pa tudi SSKJ govori, da je koliba preprosta hiša, bajta, navadno narejena iz desk. In glede na to, da Koliba ne bo telefonom prijazen lokal, je izbira še toliko bolj jasna.

Tekst: Nika Arsovski
Foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord