Terapija s konji: "Ganljivo je, kako močna čustva lahko privrejo na površje ob konju"

Intervju z Metko Demšar Goljevšček

15. 2. 2020, 09:27 | Zdravje | Piše: Danaja Lorenčič

                            Metka Demšar Goljevšček (foto: Saša Urih) Saša Urih

Metka Demšar Goljevšček

Terapija s konji, ki se je razširila tudi v Sloveniji, predstavlja pomembno medicinsko, socialno-pedagoško in psihoterapevtsko pomoč osebam s posebnimi potrebami in duševnimi motnjami.

Metka Demšar Goljevšček skupaj s partnerjem Alexandrom S. Goljevščkom v Konjeniškem parku Starošince oskrbuje in vodi šolo jahanja. Pred leti pa sta ustanovila Zavod Nazaj na konja, ki s terapijami s konjem pomaga ljudem s posebnimi potrebami.

Konji so nepogrešljiv del njenega življenja že od otroštva. Ob njih se je naučila, da se zaupanje med človekom in konjem gradi na povsem enak način kot zaupanje med ljudmi.

Kako je nastala ideja o ustanovitvi Zavoda Nazaj na konja?

Ideja o ustanovitvi organizacije Nazaj na konja se je rodila pred več kot petnajstimi leti, ko sem se, takrat še kot študentka pedagogike in sociologije kulture, prvič srečala s konceptom terapije s pomočjo konj.

Takrat je bila v Sloveniji ta metoda dela še v povojih, v tujini pa je bila že več desetletij priznana kot zelo učinkovita in kakovostna metoda za delo z osebami s posebnimi potrebami in težavami na področju duševnega zdravja.

Ker sem se že od najstniških let ukvarjala s konji, sem v trenutku vedela, da je prav to tisto, čemur želim posvetiti svoje življenje.

Ideja je sovpadala tudi s prelomnim in zelo čustveno nabitim obdobjem, ko je dekle iz našega hleva hudo zbolelo. Bojevala je zelo težko bitko z boleznijo in že pričela omahovati.

Takrat smo se odločili, da ji v Ljubljano na hemato-onkološki oddelek odpeljemo njeno kobilo in ji skušamo vliti nekaj moči in motivacije, da znova zleze "nazaj na konja". Uspelo je in tako se je rodilo tudi ime naše organizacije.

Komu so namenjene terapije s pomočjo konj?

Terapija s pomočjo konja se naslanja na različna področja – pedagogiko, psihologijo, zdravstvo, socialno varstvo in zato predstavlja izjemno priložnost za celostno obravnavo najširšega kroga uporabnikov.

Primerna je tako za otroke in mladostnike z najrazličnejšimi posebnimi potrebami, učence z učnimi, čustvenimi ali vedenjskimi težavami, kakor tudi za odrasle s posebnimi potrebami in težavami v duševnem zdravju. Obravnave lahko potekajo individualno ali v skupinski obliki, odvisno od ciljev in namena.

Potek se lahko torej zelo razlikuje glede na to, kakšne težave, motnje, ovire ima posameznik, ki se želi vključiti v program, pa tudi glede na osebne cilje in starost uporabnika.

Kakšni so učinki terapije s konji?

Zelo celostni in dosegajo izboljšanje na mnogih področjih - motoričnem, psihosocialnem, čustvenem in kognitivnem področju.

Najbolj poznano in tudi največkrat znanstveno dokazano dejstvo je, da jahanje krepi splošne gibalne sposobnosti. Izboljšuje se usklajenost telesa, telesna simetrija, ravnotežje in koordinacija, drža in kontrola trupa, gibljivost sklepov, mišice se aktivirajo in hkrati sproščajo, tako da se mišični tonus ustrezno regulira.

Med jahanjem izboljšujemo tudi zaznavanja in zavedanja lastnega telesa, urimo orientacijo v prostoru, se sproščamo, postajamo pa tudi bolj samozavestni, ko korak za korakom dosegamo nove cilje na konju, ki nas navdajajo s ponosom.

Terapevtski učinki najbrž ne izhajajo le iz jahanja konja, ampak tudi iz odnosa, ki se vzpostavi z njim.

Tako je. Z opazovanjem dogajanja med konji v čredi pridobivamo iztočnice za pogovor o odnosih v družbi, družini, med prijatelji ter dragocena spoznanja o lastnem položaju v družbi, družini, med prijatelji.

Raziskujemo in ozaveščamo lahko naše vrednote, želje, vzorce čustvovanja in mišljenja, konflikte, strahove ter se nato učimo ustreznejših načinov komunikacije in medsebojnih interakcij.

Z negovanjem konja vzpostavljamo z njim svojevrsten odnos, zaupanje, empatijo.

Z vključevanjem v vsakodnevna opravila v hlevu pridobivamo delovne navade in osebno disciplino, krepimo občutek odgovornosti do drugih živih bitij ter se učimo boljše samoorganizacije, hkrati pa oblikujemo odnose s konjem in drugimi člani skupine.

Kakšen odnos se vzpostavi med otrokom in konjem med terapijami?

Otroci se na konja navežejo, potrudijo se za njegovo naklonjenost. Konj je običajno tisto veliko, razumevajoče bitje, tako mehko in toplo, ki te sprejme takšnega, kot si.

Ne obsoja te zaradi štrenastih las, netrendovske obleke, kilograma preveč ali premalo, zaradi drugačnega načina hoje, krivih nog ali aparata za zobe. Tudi če ti v šoli ne gre pri matematiki ali jecljaš pri deklamiranju pesmic, te konj ne bo gledal postrani.

Njemu je pomembno le to, da si v času, ki ga z njim preživiš, ljubeč, mu nudiš občutek varnosti, pravilno razumeš njegove potrebe in z njim vzpostaviš stabilen odnos z jasnim ogrodjem pravil, a mu hkrati ne kratiš svobode, ki ga definira.

To so stvari, ki jih moraš vložiti v vsak odnos, ne le v odnos s konjem. Če bi se tega naučili kot otroci, po svetu ne bi hodilo toliko izgubljenih, nezrelih odraslih.

Se nekateri otroci sprva bojijo konja in potrebujejo več časa, da mu zaupajo?

Konj je vsekakor žival, ki ljudi izjemno pritegne, vendar zaradi svoje velikosti vzbuja tudi strahospoštovanje. To je torej povsem normalna reakcija ob prvem stiku. Res pa je, da odrasli pogosteje odreagirajo s strahom, pa tudi dlje časa traja, da ga premagajo.

Otroci se veliko manj upirajo močnim pozitivnim občutjem, manj razmišljajo, ravnajo bolj intuitivno.

Običajno so hitreje pripravljeni zaupati. Ko jim poveš, da je konj pravzaprav zelo plašno bitje, kot majhen zajček v velikem telesu, se otroci začudijo in po prvih pozitivnih izkušnjah, ki potrdijo to trditev, je led prebit.

Konj zelo dobro začuti, kako pristopamo do njega. Če smo nezaupljivi, postane nezaupljiv tudi on, saj se ob nas ne počuti varno. Otroci pa s svojo pristnostjo in iskrenostjo običajno zelo hitro osvojijo konjevo srce.

Saša Urih

Menda so terapije s konji koristne tudi za osebe z motnjami hranjenja. Na kakšen način jim pomagajo?

Ljudje v odnosih – tako v medosebnih kot v odnosu do sebe – pogosto doživljamo čustvene stiske. Predvsem kadar nam ne uspeva doseči družbenih standardov in pričakovanj, sami pa si ne znamo ustvariti ogrodja lastnih vrednot.

Tako izgubljamo občutek lastne vrednosti in nadzora nad svojim življenjem. Izhode iz teh čustvenih stisk iščemo na najrazličnejše načine, tudi s tolažbo ali samonadzorom s pomočjo hrane, takrat govorimo o motnjah hranjenja.

Pomembno je, da posameznik v procesu terapije ponovno zavzame realno perspektivo, prepozna in sprejme svoja čustva ter pridobi pogum in čustveno stabilnost, potrebno za polno prevzemanje odgovornost zase, svoje odločitve, svoje vedenje.

Za to je potreben odmik, vpogled "od zunaj", občutek, da si na varnem kraju, kjer boš slišan in sprejet.

Potreben je kraj, kjer vlada veliko potrpljenja, odsotnost obsojanja zaradi nedoseženih pričakovanj, mir, preprostost, nalezljiva volja do življenja. Pri konjih je mogoče najti tak kraj.

Je veliko zanimanja za terapije s konji?

Potreb in zanimanja je veliko, pravzaprav več kot trenutno zmoremo obvladovati. Zelo težko je namreč najti ustrezen kader strokovnjakov za to področje.

Takšnih, ki bi se bili pripravljeni strastno posvetiti področju intervenc s pomočjo konja, se redno izobraževati, raziskovati, razvijati nove metode.

Izvajate individualne, družinske in skupinske terapevtske obravnave za otroke in mladostnike. Koliko jih je trenutno vključenih v terapijo?

Trenutno sofinanciramo individualne terapije s konji več kot tridesetim otrokom in mladostnikom s posebnimi potrebami.

Prek eksperimentalnih izvedb in različnih projektov omogočamo tudi brezplačno vključitev v nekatere naše programe, do sedaj je bilo vanje vključenih več kot tisoč otrok, mladostnikov in odraslih s posebnimi potrebami.

Ali pred terapijo poteka uvodni pogovor z otroci in starši?

Seveda. Terapija se vselej izvaja na podlagi individualiziranega programa oziroma načrta, ki je zasnovan na podlagi predhodne diagnostične ocene.

Terapevtski cilji, metode in postopki morajo biti jasno zastavljeni, pri čemer je zelo pomembno sodelovanje staršev in drugih strokovnjakov, ki obravnavajo otroka oziroma mladostnika.

Za namen terapij v Konjeniškem parku Starošince izšolate tako terapevte kot konje. Kakšen mora biti terapevtski konj?

Konj, ki opravlja poslanstvo terapevta, mora biti poslušen, imeti mora veselje do dela z ljudmi, ustrezen karakter, ustrezen zunanji okvir - ustrezna velikost, dolžina in širina hrbta, ki običajno pomembno vpliva tudi na značilnosti konjevega gibanja, pri katerem so zaželeni dolgi, mehki, enakomerni in elastični koraki.

Karakterne lastnosti, ki jih iščemo pri terapevtskih konjih, so pozornost, zmožnost koncentracije, komunikativnost, radovednost, odzivnost, učljivost, senzibilnost, ubogljivost, zanesljivost, predvidljivost reakcij v novih situacijah, zaupljivost.

Terapevtski konj mora biti umirjen, vendar se mora na ustrezen način pristno odzivati na dogajanje, imeti mora svoj karakter in izkazovati življenjsko energijo.

Glede na cilje, ki jih hočemo doseči v procesu terapije in glede na značajske lastnosti jahača, pa izbiramo še konje z dodatnimi specifičnimi lastnostmi.

Sta tudi vaša otroka navdušena nad konji?

Seveda, od malih nog sta med konji. Oba sta tudi že samostojna jahača. Bolj kot to pa mi je pomembno, da konje razumeta, spoštujeta in z veseljem prevzemata odgovornost tako, da tudi pomagata pri različnih hlevskih opravilih.

Trikrat sta že dočakala rojstvo novega žrebeta in bila ob njem prvi trenutek. Gromu, ki nas je pri starosti 25 let zapustil lansko pomlad, sta stala ob strani vse do zadnjega trenutka.

Veseli me, da jima lahko omogočim odraščanje ob konjih. Tako bosta lahko predelala veliko življenjskih poglavij in se marsičesa naučila.

Vaše delo v okviru Zavoda Nazaj na konja ni le delo, temveč način življenja. Doživeli ste izjemno ganljive zgodbe. Lahko izpostavite kakšno, ki se vas je zelo dotaknila.

Zgodb je bilo v teh letih res veliko. Za kar nekaj celovečernih filmov. Ganljivo je, ko hlev postane eden izmed redkih krajev, kjer se otrok umiri, sprosti in se počuti varnega in sprejetega.

Ko je konj edina žival, ki se ji sploh drzne približati in se je dotakniti. Ko premaga strah in sprejme odločitev, da bo zaupal, četudi so ga doslej mnogi pogosto puščali na cedilu. Ko prav na konju prvič spregovori artikulirano besedo.

Ko pokončno, ponosno obsedi na konju brez opore in prvič v življenju ne potrebuje podpore staršev, bergel ali vozička, da bi se premaknil v zaželeno smer.

Ganljivo je tudi, kako močna čustva lahko privrejo na površje. Ko mladostnik, ki je na prva srečanja prihajal poln nezaupanja, razočaranja in jeze na ves svet, ob zadnjem srečanju svojemu najljubšemu konju prinese ročno izdelan lesen napis "Bolero, najlepši konj".

Niso ganljive le zgodbe ljudi, tudi zgodbe naših konj sežejo do srca. Vsak nosi svojo.

In ko ljudje spoznavajo te zgodbe, nenadoma spoznajo, da niso sami v vesolju.

Kljub občutku, da je njihova težava nerešljiva, nemogoča, največja, spoznajo, da niso edini, ki se spopadajo z njo.

Občutek, da nisi sam, pa je zelo pomemben občutek, da se spet dvigneš in stopiš naprej. Ali pa nazaj. Nazaj na konja. Ljudje smo namreč čredne živali. Tako kot konji.

Danaja Lorenčič
Novinarka