Milan Jakopovič: Simbolična vsota pet evrov ne spremeni sveta, a skupaj lahko kaj spremenimo

Ustanovitelj in obenem predsednik prostovoljnega, neprofitnega in nepolitičnega Dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki osnovnošolcem zagotavlja finančno pomoč za šolsko prehrano in druge šolske aktivnosti, je prodrl tudi v parlament in skupaj s 'Petko' ter skupnostjo dosegel, da s februarjem vsi otroci, ki živijo pod pragom revščine, dobijo brezplačno kosilo, pri čemer se ni ustavil.

Kakšen občutek je, ko doživiš potrditev, da je nekatere stvari v odnosu države do šibkejših možno spremeniti?

Milan Jakopovič: Se mi zdi, da si ljudje preveč dajemo dela s tem, kaj občutimo. Saj če ne bi verjel, da je možno in nujno kaj spremeniti, se tega niti nebi lotil. Ne smemo se toliko ubadati s tem, kakšni so občutki. Res pa je, da živimo v svetu, kjer prevladuje mnenje, da se ne da ničesar spremeniti. Ampak na koncu, če se ozrem nazaj, mi je v redu, uspelo nam je, ampak predvsem zaradi okolice, ki je na tej poti velikokrat bila v dvomih, da ne bo šlo. Doživljal sem, celo zadnje dni pred usvojitvijo zakona o 100-odstotnih subvencijah za malico, ki je bil 20. decembra dokončno potrjen, da so ljudje prihajali in rekli: "Ne bo šlo." V torek naj bi predlog zavrnili. Vem, da je pred tem torkom bilo veliko dvomov, da zakon ne bo sprejet.

Ste se na poti od plačevanja malic otrokom v šolah do spremembe zakona o subvencijah bili prisiljeni poglobiti v marsikaj?

Milan Jakopovič: Takrat sem startal z idejo, da se pomaga. Sicer imam svoje življenje, eksistenco, prijatelje, lepo mi je. Ampak potem, ko iz dneva v dan slišiš zgodbe ljudi, ki nimajo toliko sreče kot jaz, ti je na neki točki dovolj, ne moreš več poslušati. Kaj lahko kot posameznik naredim? Lahko bi se gladko obrnil stran, mogoče smo te ljudi okrivili, da so si sami krivi. Takrat sem pač zadevo postavil tako, da sem pogledal, kaj lahko naredim. V vsakem primeru ni bilo nič v smislu: "Zdaj bom spremenil svet in ne vem kaj." Izhajal sem iz tega, da lahko to naredim in tako smo zadevo peljali dve leti.

Ste Dobrodelno društvo Petka za nasmeh takoj ustanovili?

Milan Jakopovič: Približno pol leta smo delovali kot prijatelji. Ideja je bila že na samem začetku. V soboto je bila ponovitev oddaje, ki mi je prišla do živega in sem že imel izračunano natančno, kaj in zakaj, v nedeljo zjutraj pa sva s kolegom zjutraj med triurnim tekom že o tem debatirala. V ponedeljek smo že klicali na šolo in prevzeli otroka. Potem se je to širilo prek socialnih omrežij in je prišlo do razpotja, ko smo si rekli: "Okej, skrbimo za pet, deset otrok. Je to to ali gremo naprej?" Rekel sem, da ne more biti to to. Zdaj delujemo tako, da prevzamemo otroka in s šolo sklenemo dogovor. Že na začetku rečemo, da plačujemo položnice tega otroka za vse šolske stroške do konec šolskega leta. S tem ima otrok v šoli vse, kar potrebuje, na voljo, na drugi strani pa od donatorjev ne zahtevamo, da so z nami vse šolsko leto.

Vas je bilo strah, ali boste lahko pokrili te položnice?

Milan Jakopovič: Bilo nas je strah, da bodo ljudje prenehali donirati, mi pa smo se s pogodbo zavezali, da bomo otroka prevzeli za celo šolsko leto. Obenem je šlo za vprašanje, ali smo vredni zaupanja, da nam bodo ljudje res do konca leta donirali denar. Šlo je za vprašanje, kdo smo ljudje, kakšni smo? Takrat sem se odločil, da gremo naprej. Nato je prišlo do vprašanja transparentnosti in ustanovili smo društvo Petka za nasmeh. Te stvari so se dogajale oktobra, društvo pa smo ustanovili marca. Sistem je bil takšen, da vsak donator donira pet evrov mesečno. Simbolična vsota pet evrov ne spremeni sveta, če pa nas je več, potem lahko kaj spremenimo. Skupina desetih petkarjev je že 50 evrov, teh deset petkarjev lahko poskrbi za stroške enega otroka. Znotraj društva smo sestavili skupinice za enega otroka. Kako tem petkarjem povedati, da je njihovih pet evrov malo, ampak nikakor nepomembnih. Pet evrov je nekdo zaslužil in zakaj bi to namenil za katerekoli druge stroške. Rekli smo, da bomo vse, kar dobimo, 100-odstotno dali naprej. Z banko smo se dogovorili, da poslujemo brez provizije, hkrati pa smo se s preostalimi bankami zmenili, da tudi tisti, ki denar nakažejo, ne plačajo provizije, in to znotraj tega, da se ne da. Pravzaprav od samega začetka poslujemo brez vseh stroškov, ker to počnemo zastonj v prostem času.

Kje ima društvo svoje prostore?

Milan Jakopovič: Direktorica CUDV Drage, dr. Valerija Bužan, nam je dovolila, da imamo sedež v bivalni enoti v Vižmarjah. Sicer v glavnem delamo popoldne od doma oziroma se dobivamo, ker je sistem tako narejen, da se to da. Leta 2016 smo imeli vsega 25 evrov stroškov, v vseh štirih letih delovanja društva pa smo imeli okoli 150 evrov stroškov, medtem ko smo razdelili 165.000 evrov. To je ta del, ki je bil postavljen zato, da se res pomaga in na ta račun nihče ne služi, kar nam je uspelo. Ne glede na to, da je vedno nekdo, na čigar zelniku je vse skupaj zraslo, brez te majhne 'Petke' ne gre nikamor. To se je na koncu obrestovalo tudi pri spreminjanju zakona. Takrat nisem bil Milan, bili smo skupaj in zaradi tega močni.

Želite povedati, da se niste zaustavili pri zbiranju denarja, ampak ste šli korak naprej?

Milan Jakopovič: Ne želim biti mesija, ki zahteva denar, da ga razdeli, ker vem, kdo ga potrebuje. Dve leti smo delali in spoznavali sistem, znotraj tega se je zgodil cel kup majhnih lepih stvari, ampak sam sistem je takšen, da sodelujemo s šolami. Skupaj s šolami odločamo, hkrati pa smo dobili kompetenco, da lahko o tem govorimo. Po dveh letih delovanja prideš tudi do te točke, da želiš imeti socialno državo in seveda pravno s tržnim gospodarstvom. In če posamezniki zbiramo denar za ljudi, pogledaš, kje je zares problem.

Si je najprej treba priznati, da problem obstaja?

Milan Jakopovič: Tako je in takrat sem se poglobil, kako imamo to urejeno, ter prišel do informacij, ki so grozljive: v prvem dohodkovnem razredu dohodek znaša od 0 do 180 evrov na osebo. In v takšnih družinah živi 19.000 osnovnošolcev. Ta prvi dohodkovni razred je država pokrivala, otroci so imeli brezplačno kosilo. Od 180 evrov do 300 evrov je drugi dohodkovni razred, se pravi naslednjih 18.000 osnovnošolcev, letos 19.000. Tretji dohodkovni razred je od 300 evrov do 360 na osebo, kjer jih je bilo 13.000, zdaj 14.000 otrok. Če vse skupaj seštejemo, gre za 55.000 osnovnošolcev. Zanimivo je bilo to, da teh številk sploh niso imeli, s tem se nihče sploh ni ukvarjal.

Kako ste prišli do teh podatkov?

Milan Jakopovič: Sprva smo imeli težave, da smo prišli do teh podatkov. Pisali smo Ministrstvu za delo, rekli so, da nimajo teh podatkov, in so to pripisali Ministrstvu za izobraževanje. Tam so rekli, da nimajo pravne podlage, da bi to zbirali, in so nas poslali nazaj na Ministrstvo za delo. Imeli smo kar nekaj težav, da smo te podatke dobili, seveda govorim o dveh letih nazaj, ko smo rekli, da moramo nekaj sistemsko spremeniti in za to mora poskrbeti država, ker je tako nevzdržno.

Kako ste se tega lotili?

Milan Jakopovič: Naredili smo strategijo, kaj vse moramo narediti. Eden od korakov je bil, da pridobimo podatke, ki jih takrat ni bilo. Izhajal smo iz tega, da bi lahko bili zares kompetentni in bodo naši podatki relevantni. Pogledal sem, katera je najbolj tipična slovenska družina: v Sloveniji je največ tričlanskih družin, iz česa sem izhajal, in izračunal prag revščine za to družino. Prišlo mi je 1.100 evrov. Zdaj pa, če pogledamo, da je najvišja meja tretjega dohodkovnega razreda 360 evrov po osebi, je to tudi razlog, zakaj je bil izbran tretji dohodkovni razred kot tisti, ki z zgornjo mejo tretjega dohodkovnega razreda spadala pod prag revščine. Hkrati smo naleteli na občino Maribor, ki že pet let 100-odstotno pokriva kosilo otrokom do tretjega dohodkovnega razreda. Takrat sem bil še bolj prepričan, da se to da in je to naloga države. Zato sem 1. marca leta 2015 napisal peticijo, da dobimo širšo podporo.

Ste jo dobili?

Milan Jakopovič: V enem mesecu smo nabrali 15.000 podpisov, vmes pa smo ves čas pomagali in še naprej pomagamo. Na koncu sem še napisal celotno poročilo. Nato sem pisal vsem strankam koalicije in nobena se ni odzvala, nekateri niti niso odgovorili, nekateri pa so odgovorili, da bodo to preučili. Takrat so se nam odzvali pri Združeni levici in pri Zavezništvu Alenke Bratušek. Šli smo na sestanek v parlament in se na koncu odločili, da to predamo Združeni levici, ki je na koncu rekla, da bodo nekaj naredili: otrokom iz drugega dohodkovnega razreda bi kosilo sofinancirali 70-odsotno, tistim iz tretjega pa 40-odstotno. Kot društvo smo rekli: "Okej, če tako mislite, naj bo tako." Itak smo se takrat pregovarjali, kdaj bi to bilo in koliko denarja bi za to potrebovali. Izračun je nanesel 15 milijonov na leto in mislil sem si, če bi šel osebno v parlament in terjal 15 milijonov, da bi me vrgli ven. Ampak po njihovem odzivu se je izkazalo, da to niti ni toliko, in bi moralo iti čez. Novela je začela veljati januarja 2016. Pisali smo vsem osnovnim šolam in centrom za socialno delo ter naredili celo letak, ki smo ga poslali na vse šole. Enkrat marca, aprila me je zanimalo, kako novela funkcionira. Prejeli smo precej odgovorov, iz 100 šol, in večina je odgovorilo, da ni v redu.

Kaj ste naredili?

Milan Jakopovič: Ponovno smo se vrnili na poslansko skupino Združene levice, ki nam je že prej povedala, da če novela ne bo v redu, bodo še enkrat prevzeli, da se uveljavi zakon tako, kot smo ga predlagali na začetku: da imajo vsi trije plačilni razredi kosila 100-odstotno subvencionirana, kar pomeni približno 55.000 osnovnošolskih otrok.

A ni to huda 'številka'?

Milan Jakopovič: Ja, je huda številka, zlasti ker se s tem nihče ne ukvarja. Govorimo o osnovnošolskih otrocih. Če gledamo idealne pogoje, recimo, da vsak dan otroku berem pravljice, se skupaj učiva, mu kažem svet, na drugi strani pa so otroci, ki nimajo za malico. Šola naj bi zagotavljala vsaj enakovreden začetek, gre le za osnovne stvari. Ko smo prišli do teh številk, smo ugotovili, da približno 2.000 osnovnošolskih otrok iz prvega dohodkovnega razreda možnosti, da imajo malico 100 -odstotno subvencionirano, ne koristi. Od takrat, ko smo marca pred dvema letoma ta podatek dali ven, bi pričakoval, da se bo kdo vprašal, zakaj je tako, in kaj naredil. Nič niso naredili. Začela se je borba prepričevanja. Odbor je takrat povedal, da zakon ni primeren za nadaljnjo obravnavo, kar pomeni, da je parlament to zavrnil. Imeli smo tri tedne, en mesec, da poskušamo takšno razmišljanje obrniti. Ne glede na to, da je vse skupaj trajalo skoraj dve leti, vedno so ljudje prišli ob pravem času, tisti kompetentni, ki so na koncu le ustavili ta vlak.

Kaj se je zgodilo, da je prišlo do preobrata?

Milan Jakopovič: V tistem mesecu je na eni strani javnost malo povzdignila glas, na drugi strani pa smo se povezali z Anito Ogulin iz ZPM Moste in UNICEF-om ter poslali zahtevo, da se to vseeno sprejme. Težko bi rekel, kaj je bil tisti ključni moment. Vse skupaj, povezali smo se. Prepoznali so neki iskren interes skupnosti, da se stvari rešijo. Seja, na kateri naj bi to potrdili ali zavrnili, je bila v torek. Še v ponedeljek popoldne je bilo ne. Vem, da je na koncu še Anita Ogulin šla na POP TV k Slaku s poslancem Matjažem Hanom. Takrat je Han v ponedeljek zvečer rekel: "Aniti Ogulin težko rečeš ne." Se mi zdi, da ga je postavila pred dejstva in je še v ponedeljek ob desetih zvečer rekel: "Nekaj bomo poskusili." Tako so že v ponedeljek zavrnili svoj lastni predlog, kar je bil presedan. Podprla nas je Zveza društev pedagoških delavcev in Nacionalni forum humanitarnih organizacij, dobili smo se na neformalnem sestanku z vsemi tremi poslanskimi skupinami koalicije in se odgovorili, da je to to.

Kdaj je zakon začel veljati?

Milan Jakopovič: Zakon je začel veljati letos, s 1. februarjem, s tem da se otroci morajo prijaviti na kosilo. Zato je od Združene levice v zakonu bil amandma, da se vsem upravičencem pošlje na dom obvestilo, ampak to ni šlo čez. Uspelo pa je, da na odločbi o otroškem dodatku te pravice pišejo. Po novem bo tudi pisalo, v kateri dohodkovni razred družina spada in kaj lahko koristi. Tudi šole so se zavezale, da bodo naredile čim več, pozvali smo tudi medije, da to širijo.

Drži, da se vam nekateri ljudje, ki jim pomagate, ko jim gre na bolje, sporočijo, da več ne potrebujejo vaše pomoči?

Milan Jakopovič: Problem današnje družbe in tudi celotnega delovanja ter politike, ki ji to ustreza, je prepričanje, da je na drugi strani cel kup izkoriščevalcev in kadar koli nekaj zahtevaš, se vedno javnost med sabo spre, ker ni soglasja, ker del ljudi misli: "Saj samo doma ležijo." Izhajam iz tega, da smo ljudje pošteni. Večkrat smo naleteli na to, da so se ljudje obrnili na nas, se nam zahvalili za pomoč in rekli, da je več ne potrebujejo, ker jim je uspelo zlesti na zeleno vejo in naj pomoč namenimo nekomu drugemu, ki jo potrebuje.

Ste s tem, ko ste postali Delova osebnost leta 2016, dokazali, da če se ljudje združijo, lahko kaj tudi spremenijo?

Milan Jakopovič: Čeprav to ni tudi najlažje, da ne bo napačen vtis, češ da, če se združimo, je pa lahko. Dve leti smo potrebovali, v bistvu vse skupaj štiri, če gledam od začetkov. Tudi to je, da smo navajeni na instant zadeve, da se stvari hitro premaknejo, če pa se ne premaknejo, se potem ne da. Ni povsem tako. Treba je vztrajati v tej smeri in biti trmast. Vsi lahko pridemo z neko idejo, vpijemo na ulici in se jezimo, ker nas nobeden noče slišati. Takih ljudi je ogromno. Treba je poiskati prave zadeve, do česar prideš na podlagi izkušenj. Takrat po tisti oddaji bi lahko takoj šel v luft pa na cesto in tulil, kako je življenje nepravično. Bil sem brez izkušenj, verjamem, da me nobeden ne bi niti slišal. S tem, da imam urejeno življenje, ampak če bomo gledali le vsak zase in le govorili, kako nekaj ni v redu, ne bomo nikamor prišli.

So se ljudje prepoznali v vašem delovanju, glede na to, da so vas proglasili za Delovo osebnost leta?

Milan Jakopovič: Menim, da je prava pot tista, ki temelji na iskrenosti, zaupanju, poštenosti, solidarnosti, skupnosti ... Zanašamo se na poslance, ki odločajo za nas, od njih pričakujem, da nas slišijo.

Razmišljate o kakšnih novih možnostih pomoči, sprememb?

Milan Jakopovič: Stalno. Moramo vedeti, da bomo zdaj denar, ki smo ga namenjali za prehrano, namenjali za kaj drugega. Gremo v izvenšolske dejavnosti, šolske dejavnosti bomo tako ali tako podpirali. Imamo 170 otrok in ti otroci bodo še vedno imeli šolo v naravi, tabore ... to ostane. Kaj pomeni za samozavest otroka iz socialno ogrožene družine, če sodeluje pri športu, kjer je uspešen? Če je tam uspešen, mu to da platformo za naprej, ki mu jo socialna plat vzame. Zato so izvenšolske dejavnosti zelo pomembne. Poskušam se povezati z različnimi ljudmi, od športnikov do društev, in prek njih poiskati čim boljši sistem. Gremo tudi v smer, da razvijemo aplikacijo nudenja pomoči starejšim, da pokličejo, če potrebujejo nekoga, da jim gre v trgovino ...

Tekst Suzana Golubov. Foto Goran Antley.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord