20. 11. 2015, 09:25 | Vir: Liza

Milena Lorger: Telesu je treba dati čas, da izloči strupene snovi

Helena Kermelj

Letos mineva 50 let, odkar je Milena Lorger odprla svoj prvi kozmetični salon. Na področju kozmetike je bila vsa ta leta zvesta naravnim izdelkom in metodam, ki koristijo vsaki koži, svoje znanje pa je radodarno predajala tudi na svoje učenke in učence, med njimi tudi na sina, ki je prevzel obrt in jo razbremenil do te mere, da se je lahko še bolj podrobno posvetila poučevanju na kozmetičnih šolah.

Kaj vas je privedlo do tega, da ste postali kozmetičarka?

Milena: Končala sem srednjo ekonomsko šolo, višjo izobrazbo imam s področij biologije in kemije, kozmetičarka pa sem postala čisto slučajno.

Vse moje kolegice v službi so hodile v kozmetični salon in ker nisem želela zaostajati, sem hodila v kozmetični salon tudi sama. Ko sem nekega dne prišla na kozmetično nego, sta se pomočnica in lastnica salona pogovarjali, da bi potrebovali še eno pomočnico za popoldansko delo. Lastnica me je vprašala, kakšen naj bi bil ta človek. Odgovorila sem, da bi moral biti prijazen in da bi moral znati umiriti človeka. Nato me je lastnica presenetila z vprašanjem, ali bi jaz prišla delat k njim, pa sem pogumno rekla, ja, lahko že jutri. In tako sem začela delati v salonu.

Omenili ste, da ste že imeli službo, kaj ste delali?

Milena: Takrat sem delala z zdravilnimi zelišči pri Gosadu. Zdravilna zelišča sem razporejala po kakovosti in delala zelo dobre vzorce za prodajo v tujino.

Pa so vas za delo v kozmetičnem salonu potem napotili na kakšno dodatno izobraževanje?

Milena: Kar v kozmetičnem salonu so mi pokazali, kako se kaj dela. Takrat je šolanje za kozmetičarko trajalo samo štiri mesece in pol, vse preostalo pa se je dogajalo po posameznih salonih. Kakšne posebne teorije in znanja za delo niti niso zahtevali.

Ste potem zato po znanje odšli v tujino?

Milena: Ne. Po letu dni dela v salonu se mi je zdelo, da bi bilo dobro imeti spričevalo. Zato sem se ob delu vpisala na Center strokovnih šol. Ko sem prišla na prvi izpit, je bil tam zahteven profesor. Vsi so se ga bali in tudi mene so opozorili nanj.

Ko mi je postavljal vprašanja, sem samozavestno odgovarjala. Na koncu pa mi je rekel, da sem si zaslužila oceno tri. Ker sem vse znala, sem vprašala: Zakaj tri? Odgovoril mi je, da bog zna za pet, on za štiri, vsi preostali pa za tri. In ker sem bila predrzna, sem rekla: Zakaj ne bi bila jaz bog? Bil je jezen in mi postavil še eno vprašanje o mentalni higieni, ni pa vedel, da imam pedagoško izobrazbo in odgovoriti na to vprašanje, mi res ni predstavljalo nobenih težav. Potem me je prekinil in rekel: Stop, vi ne veste, kaj čvekate, in jaz ne vem, kaj čvekate. Jaz pa sem mu predrzno odgovorila, da zelo dobro vem, kaj govorim.

Tako sem dobila štirico. Ko mi je ta profesor končno spričevalo dal v roke z omalovažujočim pogledom, sem si rekla, da bom v življenju zagotovo več znala od njega. Ko sem se s spričevalom vrnila v salon, sem šolo skritizirala, lastnica pa mi je rekla, da bi za to morala iti v šolo na Dunaj, kar pa je skoraj nemogoče. Veste, govoriva o letu 1964.

Vas pa je to spodbudilo, da ste šli?

Milena: Tako je. Če se grem, se grem do konca, sem si mislila. In res sem šla študirat na Dunaj, na dveletno višjo šolo za biološko kozmetiko. Ker sem že znala delati, sem ob študiju še od petka do nedelje delala v lepotni farmi, ki je bila takrat podobna današnjim spajem.

Vas to ni premamilo, da bi ostali tam?

Milena: Meni je bilo na Dunaju zelo všeč. Tudi lastnica te lepotne farme, kjer sem delala, si je želela, da bi ostala. Vmes sem se dogovarjala, da bom šla v Ameriko, pa je to padlo v vodo, in tako sem se vrnila v Slovenijo. Najprej sem se vrnila v salon, kjer sem že delala. Ker pa sem bila polna znanja in sem si želela novih izzivov, sem sklenila odpreti svoj prvi salon v Kranju, nato pa v enem letu še enega v Ljubljani.

Kdaj pa ste začeli poučevati?

Milena: Leta 1972 sem šla na razgovor, ker se je že omenjeni profesor odpravljal v pokoj, in potem sem začela učiti na kozmetični šoli. Taka, kot sem, sem začela hitro posegati v program. Jezilo me je, da se je kozmetične in frizerske šole držal negativni predznak. To sem želela izboljšati, zato sem se povezala z Zavodom za šolstvo, in ker je bila pedagoška svetovalka naklonjena mojim idejam, je postala šola dveletna, čez leta pa tudi štiriletna. Danes sem vesela, da delujejo tako srednja kot tudi visoka in višja kozmetična šola.

Danes še poučujete?

Milena: Še. Poučujem na Višji šoli v Mariboru, v Novem mestu in v Izoli. Pred tremi leti sva šli tudi s prijateljico v zasebne vode in ustanovili kozmetično srednjo šolo. Tako da sem še vedno zelo aktivna na tem področju.

Glede na to, da je kozmetičnih šol veliko, na kaj morajo biti mladi pozorni pri izboru?

Milena: Za delo v kozmetiki je treba imeti veliko praktičnega znanja in izkušenj z ljudmi. Vsak naj se pred vpisom pozanima, ali so predavatelji že delali v kozmetičnem salonu in ali so morda imeli svoj salon. Pomembno je, da imajo vsaj tri leta prakse. Meni se zdi pomembno tudi to, da ima šola organizirano poučevanje tako, da sprejema stranke.

Zakaj?

Milena: Če se učenci učijo drug na drugem, to ni pravo učenje. Ko enkrat spoznajo kože svojih sošolcev, se ne naučijo več ničesar novega. Učijo se sicer tehnik, ampak ne odnesejo tistega pravega zavedanja, da je treba z vsako kožo delati individualno. Treba je izhajati iz prakse. Teorije je na spletu zelo veliko. Praktično znanje pa je garancija za uspeh.

Vi ste praktično znanje prenašali na sina in prevzel je vašo obrt. Kako to, da se je kot moški odločil postati kozmetik? Pri nas jih ni veliko, kajne?

Milena: Pri nas jih res ni veliko, v tujini pa je kozmetikov bistveno več in tudi zelo uspešni so. Tomaž je rasel v salonu, vse ga je zanimalo, rad in zelo lepo je komuniciral s strankami. In veste, včasih mi je bil v večjo pomoč kot kakšna pomočnica. Odločil se je za študij na fakulteti za šport in ob koncu študija me je vprašal, ali bi bilo čudno, če bi postal kozmetik. Povedala sem mu, da so v svetu najbolj znani ravno kozmetiki. In ker je imel željo prevzeti kozmetični salon, sem ga podprla.

Tako je ob delu diplomiral na kozmetični šoli, nato pa sva se nekega dne dogovorila, da bo prevzel salon. Razbremenil me je in mi naredil veselje, da sem lahko znanje in vse, kar sva z možem ustvarila, predala otroku. Vesela sem, da tako uspešno dela, in všeč mi je, da je tudi sam zašel v pedagoške vode in postal akreditiran predavatelj, predvsem na področju aparaturnih tehnik, saj je končal srednjo elektro šolo, na fakulteti pa je zelo podrobno spoznal anatomijo in fiziologijo – vse to znanje mu danes koristi.

Tudi sami ste sodelovali pri razvoju posebnega aparata.

Milena: Imela sem srečo, da sem spoznala lastnika podjetja Iskra Medical in da smo s skupnimi močmi naredili aparat za endodermno terapijo. Zadnje čase se več govori o zakisanosti telesa in ta aparatura, ki smo jo razvili, omogoča telesu vzpostaviti harmonijo za dobro delovanje. Pri nastajanju aparata za terapije z vakuumom je sodeloval tudi Tomaž.

Ali je mogoče, da pri uporabi novodobnih aparatur pride do trajnih poškodb tkiv, če kozmetičarka ni usposobljena za delo z aparatom ali ima pomanjkljivo znanje?

Milena: Treba je opozoriti, da so danes na trgu aparati, ki lahko škodljivo vplivajo na določene kožne strukture. Dermatološka sekcija je na svojih kongresih že večkrat izpostavila, pa vendar se na tem področju ni kaj dosti premaknilo na bolje.

Jaz se zavzemam za to, da bi morali proizvajalci ali prodajalci kozmetičnih aparatur narediti izobraževanja za točno določeno aparaturo, da bi se kozmetičarke izšolale za varno delo s posamezno aparaturo. Pred nekaj leti smo na Ministrstvu za zdravje že reševali to problematiko, a žal neuspešno. Stanje sicer ni tako hudo, saj so diplomantke višje in visoke šole že zelo dobro izobražene. Stranke pa naj se pozanimajo o strokovni usposobljenosti kozmetičark.

Da se dotaknemo še trendov v kozmetiki. Zadnje čase so poudarki na pomlajevanju, hitrih spremembah odpravljanja celulita in zmanjšanju obsegov brez napora. Kako je s tem v praksi, ali so rezultati sploh lahko dolgotrajni?

Milena: Vsi imamo biološko uro, kar pomeni, da se počasi staramo. Če se pravilno prehranjujemo in skrbimo za gibanje in nego telesa, lahko staranje upočasnimo. Gledano s kozmetičnega vidika lahko tudi vplivamo na upočasnitev estetskih nepravilnosti, ampak pri tem ne smemo pretiravati. Kozmetični izdelki obljubljajo: slina polžev, čebelji strup ...

Ja, saj vse to deluje, ampak vi se morate zavedati, da je osnova vsega negovana koža. Ženska se mora doma posvetiti osnovni negi, dobro sčistiti kožo, jo navlažiti in potem še uporabiti hranilno kremo. K negi vsake kože je treba pravilno pristopiti, videti, v čem je problem, in naučiti človeka, da se bo doma pravilno negoval in tako vplival na kožne strukture, ki z leti pešajo.

Kaj pa celulit, tema številka ena vsake pomladi?

Milena: Ja, težava je, da je to tema številka ena šele spomladi. Mi bi morali o celulitu razmišljati že pred zimo. Z masažo nog, ki traja 20 minut in stane 20 evrov, lahko enkrat na mesec dosežemo odlične rezultate. Telesu je treba dati čas, da izloči toksine.

Kdaj pa bi morala ženska začeti uporabljati kremo proti gubam?

Milena: Prve spremembe se začnejo dogajati po 35. letu, zato je takrat treba začeti koži pomagati.

Koliko pa je pri tem pomembna hidracija kože?

Milena: Najpomembnejša! Vedeti morate, da je od 70 do 80 odstotkov telesa iz vode in kolagen je odvisen od nje. Kako zdaj to vodo spraviti v usnjico – nekaj s pitjem, preostalo pa kot vlažilna nega s serumi. Ljudje delajo napako, da serum samo namažejo na kožo in tega ne premažejo z negovalno kremo, da bi preprečili izhlapevanje vode. Zato smo kozmetičarke tu, da vsako stranko pravilno osvestimo, kako naj se neguje doma.

Kako pa je z uporabo tonika?

Milena: Tonik je posrednik za prehod hranilnih učinkovin iz kreme v vrhnjico. Tonik vsebuje 'omočilce', ki omehčajo odmrle celice in jih odprejo za prehod hranil iz kreme. Zato ga je nujno treba uporabljati.

Kako pa je z uporabo pilingov?

Milena: Imamo različne vrste pilingov. Tisti, ki imajo trde delce, so namenjeni samo mastni koži. Pri pilingih s sadnimi kislinami je treba pogledati, kakšna je njihova koncentracija, saj lahko kožo preveč izlušči. Obstajajo pa tudi pilingi z encimi, ki vrhnje plasti raztopijo. Pri teh je težava največkrat, da se narobe uporabljajo. Encime je treba aktivirati z vodo. Torej je treba prste namočiti v vodo in kremo v kožo vmasirati. Pomembno je tudi, da se po pilingu koža dobro umije in nanjo nanese tonik, nato pa še hranilna krema.

Obstaja še kakšen trik, ki bi ga morali poznati za vsakdanjo nego?

Milena: Koža je čutilni organ, ki je povezan s celotnim telesom. Ko si čistimo obraz, nanj nanašamo tonik in kremo – to počnimo z ljubeznijo. Imejmo radi sebe in svojo kožo. Koža to čuti.

Napisala Metka Pravst, foto Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord