Mojca Debeljak: Na El Caminu sem bila res živa, tam čutiš zrak, vonj, sonce, si v posebnih občutkih

7. 5. 2016, 13:34 | Zdravje | Vir: Liza
Mojca Debeljak: Na El Caminu sem bila res živa, tam čutiš zrak, vonj, sonce, si v posebnih občutkih (foto: Mojca Debeljak) Mojca Debeljak

Mojca Debeljak zase pravi, da je oseba, ki se vrača k sebi. Po mamini smrti, ki je bila zanjo velik šok in streznitev, je začela razmišljati, kaj jo pravzaprav v življenju veseli, ali ekonomija, iz katere je diplomirala, ali nekaj povsem drugega.

Hitro je ugotovila, da bi med številkami težko plavala, ne mara stresa, ki ga prinašajo, zato se je usmerila k ljudem, k njihovi notranjosti, umu, podzavesti.

"Začela sem se izobraževati in odprla energijski center MojChi, ki je simbolno povezan z energijskim centrom telesa. A zdelo se mi je prav, da če druge učim, kako naj ponovno najdejo sami sebe, da moram na preizkušnjo postaviti tudi samo sebe. Da vidim, iz kakšnega testa sem. Med meditacijo me je preletelo, da moram prehoditi El Camino – Jakobovo pot, da si enostavno moram oprtati nahrbtnik in iti."

Mojca se je hitro odločila in septembra 2014 odšla na romanje v Španijo, na slavni El Camino de Santiago.

Bitka za prenočišča

"Tisto poletje je bilo zelo vročo, zato je šla večina romarjev, med katerimi je bilo daleč največ Američanov, na pot septembra. Na poti je bila neznosna gneča in med nami se je bila prava bitka za prenočišča. Mislim, da je bilo to posebno leto, posebna gneča, povsod, na poti, za spanje ... Vsi smo se že med hojo učili špansko, da bi lahko rezervirali prenočišče. Ni bilo prijetno. Na to pot greš, da si sam s seboj, s svojimi mislimi, da se sprostiš in ne živciraš, a v resnici je bilo vse drugače. Prava komedija."

Ponoči na pot

Mojca se je nato odločila, da bo začela hoditi ponoči, ko je večina romarjev še spala. Tako je šla vsak dan na pot ob treh ali štirih zjutraj: "Na dan sem hotela narediti okoli 30 kilometrov, a za to sem vseeno potrebovala osem ur. Večina na dan naredi veliko manj, tam do 15, 20 kilometrov. A jaz sem čutila, da zmorem več, da imam moč za to. Hodila sem ponoči, ker sem le tako sem prehitela druge romarje, da sem dobila mesto na prenočitev. Čeprav nisem športnica, niti se na romanje nisem posebej pripravljala, sem vse skupaj preživela brez težav, ni bilo nobenih žuljev in drugih bolečin. Prav neverjetno."

Strah?

"Ne, ni me bilo strah. No, vsaj večino časa me ni bilo strah, sploh nisem razmišljala o tem. Vse do Galicije. Tam se nisem počutila dobro. To se mi je zdel eden najbolj temačnih krajev, s polno pokopališči in križi, ves čas so v daljavi lajali psi, sove so skovikale, hodila sem skozi temen, vlažen gozd ... res zelo neprijetna energija. Na poti sem ponoči srečala le malo ljudi, a večino časa me to ni motilo, saj pravim. le v Galiciji sem morala globoko dihati in se miriti, da je vse v redu."

Mirna sreča

Mojca pravi, da je bila večino časa zelo odprta in prav nič skeptična, ni se bala, da bi zašla ali da ne bi verjela v svoje sposobnosti, čeprav je seveda tudi zašla: "Bila sem dobre volje, sproščena. Galicija me je na koncu malo zamorila in sem komaj čakala, da bo konec, a večina poti je bila fantastična. Na poti sem bila vsega skupaj 24 dni, prehodila pa sem 820 kilometrov. Najprej sem računala na 31 dni, a sem bila očitno močnejša. Presenečena sem bila, kaj je zmožno moje telo. Kaj vse smo mi zmožni in sposobni. Dele poti sem dobesedno pretekla. Najprej s petnajstimi kilogrami na hrbtu, v Pamploni sem se znebila štirih kilogramov. Še danes se čudim, kako lahek in enakomeren je bil moj korak. Zdaj večkrat pravim, da sem doma na pol živa. Na El Caminu sem bila res živa, tam čutiš zrak, vonj, sonce, si v posebnih občutkih. To ni neka pompozna sreča, to je taka mirna sreča."

Fizične in psihične meje

Večina ljudi gre na El Camino zaradi religioznih vidikov, vsi si želijo neki čudež. Mojca pravi, da ona ni šla na pot iskat boga. Pravi, da je šla sebe srečat.

"Ja, absolutno sem se srečala. Videla sem, iz kakšnega testa sem. Prav vidiš, kako biješ bitko s svojim umom, ki ti govori, da si utrujen in ne moreš več, a na koncu vse zmoreš. Brez težav." Najbolj ji je bilo všeč, da je trčila ob svoje fizične in posledično tudi ob svoje psihične meje.

Kontakti z drugimi

Večino časa je bila sama, a ji ni bilo dolgčas. Ni se počutila osamljene: "Veliko sem bila sama, a sem bila odprta tudi za druge. Včasih se mi je zdelo, da se lahko pogovarjam tudi z metuljem. Na poti imaš res posebne občutke. Mislim, da se na poti srečaš s spremenjenimi stanji zavesti. Na trenutke se mi je zdelo tudi, da se pogovarjam z mamo, obujala sem spomine, klepetala sama s seboj."

Trije kamni

Preden greš na pot, vsak iz svojega kraja prinese tri kamne, ki naj bi predstavljali tisto, kar te muči, probleme, težo življenja. Te kamne nato na določenem mestu odložiš: "Na poti je tako iz kamnov narejen ogromen hribček s križem, kjer naj bi vsak simbolično odložil svoje težave. No, jaz sem tam odložila kamne za svojo sestrično, ki je ravno v tem času zbolela za hudo avtoimuno boleznijo. Tudi pot sem prehodila za sestrično, ki so ji takrat napovedovali le dva meseca življenja."

Religija

Mojca pravi, da na poti ni srečala ničesar religioznega, zato pa toliko več zanimivih ljudi: "Avstrijec Alojzij je hodil iz Avstrije pa vse do portugalske Fatime. V obe smeri je šel peš. Potem sem srečala zelo posebno žensko Margarito, bolno 60-letnico, ki je imela velike težave z nogami, a je prav tako romala iz Avstrije. To je bila res posebna ženska, ki je nekaj časa celo živela z aborigini, pa nato v puščavi, res zanimiva ženska z dobrimi zgodbami. Ob njej sem se počutila zares majhno in nepomembno, to je bila ženska za občudovati."

Zaprti Španci

V nasprotju z Američani, ki jih je na poti daleč največ in so seveda tudi najglasnejši, se je Mojca na poti trudila jesti in živeti skromno.

"Všeč so mi bili Novozelandci, tudi Evropejci, a negativno presenetili so me Španci, za katere sem mislila, da so topli, odprti ljudje. Zdeli so se mi zaprti in negostoljubni. Morda jim delam krivico in so le ob romarski poti že siti turistov in romarjev. Vse je tudi zelo drago. Na primer eno jabolko stane en evro. A tudi to je bila preizkušnja, kako preživeti tako draginjo z malo denarja."

Tekst Tina Lucu. Foto Mojca Debeljak.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri