Na treningu z Boštjanom Gorencem - Pižamo: Nikoli ne bo lažje, ker moraš stalno premikati meje

Boštjan pravi, da je to kakovostna starost, saj si bo uredil telo in organizem tako, da bo ta zdržal.

Kaj se vam trenutno dogaja?

Boštjan Gorenc - Pižama: Začele so se bralne značke in dogaja se, da me veliko šol ne vabi samo zaključek, ampak tudi že na začetek, kar mi je skoraj bolj všeč, ker na začetku leta nastopaš za vse, če pa prideš na konec šolskega leta, je to za tiste, ki so brali. Dejansko že spomladi, ko sem obletel tistih 30, 40 šol, ki sem jih moral obiskati, nisem bil več izmučen kot v prejšnjih letih, ko sem bil še človek s težo (162 kg).

Kaj se je zgodilo, da ste se odločili za spremembo življenjskega sloga?

Boštjan Gorenc - Pižama: Zgodil se je zdravniški pregled, na katerem so mi povedali, v nasprotju z mojimi pričakovanji, da imam izvide dosti v redu in tudi če bi imel nekaj 10 kg manj, bi to bilo še v redu. Videl sem, da material še ni tako dotrajan, kot sem se bal, da bo, in da bi bilo dobro nekaj narediti. Z Andražem sva se že poznala in tuhtal sem, da bi mu kaj rekel, potem pa je on pristopil do mene. Vprašal me je, ali sem pripravljen delati.

Kakšen izziv ste videli v delu z Boštjanom?

Andraž Šrekl: Zame je bil izziv v tem, da pred očmi javnosti iz nekoga nekaj narediš. Nisem se zavedal, v kaj se podajam, sem si pa rekel: “Zakaj ne?”

Koliko ste se prej gibali in ukvarjali s športom?

Boštjan Gorenc - Pižama: Kar sem bil na odru. Saj sem šel tudi v naravo, ampak nisem pa bil preveč športen tip, čeprav sem se potem zelo hitro navadil. Andraž mi je povedal, da je večinoma delal z ljudmi, ki so že imeli določeno kondicijo in jih je bilo treba samo še malo usmerjati in narediti popravke. Pri meni pa je bilo tako, da je imel blok marmorja in je veljalo: “Bomo videli, do kod pridemo, bo uspelo kaj abšlesat ali bo ostala taka tona?” Za zdaj mislim, da se je tistega, kar je šlo proč, že nabralo za prvo spremljevalko mis Slovenije, se pravi 45 kg. Imel sem srečo, da me ni takoj fental. Potipal me je na enem treningu in mi potem vaje tako doziral, da mi ni ubil volje.

Andraž Šrekl: Najhuje je, da bi ga na prvem treningu toliko uničil, da bi se mu vse skupaj zamerilo, recimo, da se potem še tri dni ne bi mogel premikati. Nima smisla, če si nabereš pogum in se končno spraviš na fitnes, da te potem tam nekdo fizično in psihično maltretira.

Sta naredila kakšen načrt, ko sta začela?

Boštjan Gorenc - Pižama: Dogovorila sva se, da na začetku delava enkrat tedensko, mogoče dvakrat, potem pa bova videla. To me je tako potegnilo že po prvem treningu, da sem rekel: “Če sem se odločil, da bom delal, dajmo na polno.” In sva takoj začela delati trikrat tedensko po 45 minut.

Kako to, da vas je tako hitro potegnilo?

Boštjan Gorenc - Pižama: To je bohinjska trma. Ko sklenem, da bom nekaj naredil, tudi nekaj naredim. Tako in tako kmalu pride do tega, da se organizem navadi, sploh ko vidiš rezultat.

So se mu začeli sproščati hormoni sreče?

Andraž Šrekl: Ob vadbi se sproščajo hormoni sreče, ampak z gibanjem človek dobi tudi veliko več energije. Vsak, ki začne enkrat vsaj malo migati, vidi, koliko več energije ima, kako lažje spelje dan. Tudi pri sebi vidim, ali sem ves dan s strankami, da nujno potrebujem še trening zase. Če nimam tega treninga, sem zvečer kot cunja. Tudi če se na treningu res ubijem, sem čez pol urice kot nov.

Boštjan Gorenc - Pižama: Sproščajo se predvsem takrat, ko reče, da je konec treninga. Pripomnil bi še, da se ta ubiješ ne nanaša na to, da si pijan, ampak da se tako zelo utrudiš.

Gre pri vsem tem za premagovanje samega sebe?

Boštjan Gorenc - Pižama: Na tretjem treningu mi je povedal, da nikoli ne bo lažje, ker moraš stalno premikati meje. Boksar Muhammad Ali je, ko so ga vprašali, koliko sklec naredi, povedal, da jih začne šteti šele takrat, ko ga začne boleti, tisto prej je samo za ogrevanje. No, jaz nisem tako 'hardcore', naredil sem že kakšno skleco, a štejem vse, ker me že pri prvi boli. Na treningih je stalno težje in potem me Andraž preverja, včasih me že hoče pustiti, pa jaz rečem, naj mi da še kakšno utež gor, da vidimo. Potem po navadi samega sebe kolnem, zakaj sem moral iztegniti jezik, ampak stisnem zobe in gre. Če bi začutil, da bi šlo v smer kakšne poškodbe, bi v vsakem primeru povedal, da ne morem. Ne vem, ali gre za premagovanje sebe, rekel bi, da gre za višanje lestvice. Meni bi zdaj bilo premagovanje sebe, če ne bi več hodil v fitnes, ker imam v glavi že tako zapisano, da ga potrebujem.

Koliko časa že trenirate?

Boštjan Gorenc - Pižama: Kmalu bo 11 mesecev.

Andraž Šrekl: Mislim, da si že po dveh, treh mesecih noter.

Kako ste vi zastavili delo z Boštjanom?

Andraž Šrekl: Že to je, da če se bo na treningu imel dobro, potem pomeni, da je s trenerjem nekaj narobe. Na treningu ne moreš samo uživati, malo moraš tudi trpeti. Začela sva postopoma, z enostavnimi vajami, včasih ga je presenetila kakšna kilaža, ko sva poskušala kaj dvigniti in mu je bilo pretežko. Sva se pa hitro ujela, kako in kaj, potem pa vaje počasi stopnjevala. Za to, kar zdaj naredi na treningu, mu lahko samo rečem: “Vsa čast mu!” V njem je nekaj športnega, tega si na začetku nisem mislil.

Kako je z motivacijo, vam je kdaj zmanjka?

Boštjan Gorenc - Pižama: Kdaj je kakšna stvar, ki jo moraš delati, recimo kakšna mala utež, ki jo leže za hrbtom vrtim. Takrat me prime, da bi mogoče pobegnil ven, izkopal rov … Te vaje z malimi utežmi so najbolj svinjske. Vajeni smo dvigovati, saj stalno nekaj dvigujemo, ko pa imamo neko kroženje in čudne pozicije, vaje, s katerimi utrjuješ še druge mišice, te te vaje najbolj izmučijo.

Andraž Šrekl: Kar se tiče teh malih uteži, mi je Boštjan povedal, da mi bo vse uteži, ki so lažje od dveh kilogramov in pol, skril ali zmetal na travnik.

To, da je vaš osebni trener nekdo, ki ga poznate, kaj šteje ali je zaradi tega težje?

Boštjan Gorenc - Pižama: Kdaj, kadar me res utrudi, mu povem kakšno pikro. On meni utrjuje telo, jaz njemu kožo.

Andraž Šrekl: To ne igra nobene posebne vloge, le da si na treningu lahko rečeva katero več, a ni nobene zamere. Se pa je tudi dobro na neki način pohecati, da ni samo resno vzdušje.

Ste se vsega skupaj lotili celovito?

Andraž Šrekl: Namen je, da spremeniš načina prehrane, miselnost in začneš trenirati. Če ne bo naprej tako razmišljal, potem je najin trud bil zaman. Lahko se ponovno vrne nazaj in je potem tako, kot da tega ni bilo.

Kaj ste v svojem življenju spremenili, ko ste začeli hoditi na fitnes?

Boštjan Gorenc - Pižama: Način prehranjevanja, nisem prav veliko stvari izločil, sem pa omejil količine, tudi pazim, da imam urejeno prehrano, pazim, da zajtrkujem, da je večerja ob še znosni uri, čeprav imam takšno delo, da zvečer nastopam, pa si kdaj kaj pripravim in nesem s sabo. Saj ti kdaj pripravijo pico in jo vzamem.

Si je kdaj treba privoščiti kakšen prekršek?

Andraž Šrekl: Ne moreš biti suženj svojemu telesu, to je najhuje, kar je lahko. Potem te na koncu muči samo še psiha, vsake toliko časa moraš pojesti tudi kaj neprimernega.

Boštjan Gorenc - Pižama: Vidiš, kaj ti paše, ne moreš pa se prekomerno basati, ker je potem tako, kot da bi vse tiste ure potenja in truda ter napora vrgel skozi okno.

Fotografije: Goran Antley