Neja Kostevc: "Če otroku postavljaš meje, se s tem nauči sam sebi postavljati meje"

Pred štirimi leti je začela s projektom Psihopolonica, kjer nudi individualno psihoterapijo in svetovanje otrokom, mladostnikom in mladim odraslim od 8 do 35 leta. Za delo z mladimi se je odločila, ker je kot najstnica imela težave, ki jih sama ni znala rešiti. Pravi, da skozi življenje, delo in študij postaja odrasla oseba, ki bi jo v obdobju odraščanja potrebovala tudi sama.

Kaj vas pri delu z najstniki pritegne?

Neja Kostevc: Stalno so neke nove stvari, kaj zanimivega. Z najstniki se mi je dobro pogovarjati, ker se jim dogaja toliko stvari, vse stvari zelo čutijo, pri njih je vse tako intenzivno, ob čemer se spomnim, kako je biti mlad. Ker sem veliko z mulci, nekako v sebi ohranjam najstnico.

S kakšnimi težavami se najstniki največkrat obrnejo na vas?

Neja Kostevc: Mladostniki pridejo k terapevtom, ko se pokaže, da imajo v šoli težave. Pravzaprav so starši tisti, ki jih spodbudijo, da začnejo iskati pomoč. Najstniki zelo redko pridejo sami, večinoma pridejo s starši. Ti so navadno zaskrbljeni zaradi težav v šoli, če so kakšna izrazita stanja tesnob, depresij, so njihovi otroci brez energije in ne gredo nikamor, so stalno slabe volje … To so primeri, zaradi katerih starši začnejo iskati pomoč, ko pridejo otroci, pa vidimo, kaj se zares dogaja.

Z individualnimi pogovori?

Neja Kostevc: Z najstniki se veliko pogovarjam, skupaj tudi precej ustvarjamo oziroma počnemo: igre vlog, rišemo, delamo z glino, veliko pa je tudi pogovarjanja.

Se prek aktivnosti lažje odprejo?

Neja Kostevc: Drži, ja, da se lažje odprejo, sprostijo, nekaterim se je tudi dolgočasno samo pogovarjati in jim je bolj zanimivo, ko se kaj dela.

Kaj je značilno za geštalt psihoterapijo?

Neja Kostevc: Geštalt psihoterapevti verjamemo, da imamo ljudje v sebi rešitve za vse težave, terapevti samo pomagamo najti tisto nekaj v sebi zase. Najstniki se navadno počutijo malo izgubljeni in potem skupaj z njimi poskušamo ugotoviti, kaj želijo, kaj jih veseli, kaj bi sploh radi, kam bi radi šli … Pogovarjamo se tudi o njihovi odgovornosti, da ločijo, kaj je njihova odgovornost in kaj odgovornost njihovih staršev. Prevzeti morajo svojo odgovornost, se zavedati, da so nekatere stvari njihova odgovornost, kot je narediti domačo nalogo, medtem ko to, da se starši prepirajo, ni njihova odgovornost. Namreč, otroci in najstniki radi nase prevzemajo odgovornost za stvari, ki v resnici niso njihova odgovornost.

Kako navežete stik z najstniki?

Neja Kostevc: Najstniki te morajo oceniti, da si v redu, da ti lahko zaupajo. Pri enih to traja več, pri drugih manj časa. Še glede na izkušnje iz dela v mladinskih centrih in tudi zdajšnje se mi zdi, da je ključ, če hočeš, da ti mladi zaupajo, da se jim odpreš, jim pokažeš, kdo si, in da pristopiš k njim takšen, kot si. Da z najstniki včasih tudi deliš kakšno svojo stvar, da vidijo, da ti lahko zaupajo. Navadno tudi zelo dobro ocenijo, ali se delaš, da si nekaj, in, seveda, če se delaš, da si nekaj, kar nisi, ti ne bodo razlagali svojih stvari.

Imajo najstniki nemalokrat težave ravno s tem, da bi se zaupali staršem?

Neja Kostevc: Lažje se je odpreti meni, ker imam z njimi pravilo zaupnosti, se pravi, da staršem nikoli ne razlagam stvari, o katerih se pogovarjamo na psihoterapiji. Razen če je res kaj takšnega, za kar ocenim, da je pomembno, da starši vedo. Takrat se pogovorimo in jim to tudi povem skupaj z najstniki. Načeloma skrivnosti, ki jih najstniki delijo z mano, ostanejo skrivnosti. Je pa tudi drugače, če zaupajo in se pogovarjajo z nekom, ki ni vpleten v njihovo življenje. Moj cilj je, da najstniki ugotovijo, kaj je zanje dobro, in si za to prizadevajo, nimam pa svojih ciljev v zvezi njimi, medtem ko starši in ljudje, ki so vpleteni v njihovo življenje, le imajo skupne cilje z njimi.

Kako poteka proces od tega, da se najstniki odprejo, do tega, da nase pogledajo z drugega zornega kota?

Neja Kostevc: Sprva se samo pogovarjamo, da se spoznamo in navežemo stik, če ni stika, potem ne moremo delati. Otrok spoznava sam sebe in kaj si želi. Pogovarjamo se o okoliščinah, ki najstnika težijo, in včasih razglabljamo o nekih stvareh, gledamo nanje od zunaj, vadimo dialoge, včasih postavimo tudi igrače, ki imajo vlogo najstnika in družinskih članov, v katere se najstnik po določenem prizoru poskuša vživeti.

Vse to poteka počasi, brez prisile?

Neja Kostevc: Nikoli jih ne silim karkoli delati, spodbujam jih, da povedo, če jim kaj ne ustreza, in to tudi spoštujem.

Omenili ste spoštovanje, jih z lastnim primerom opozorite na spoštljivost do drugih?

Neja Kostevc: Tudi, včasih pa tudi starši pozabijo na spoštovanje do otroka, da je tudi on oseba in ima svoje mnenje, svoja čustva. Če se deremo na najstnika in ga kritiziramo, to gotovo ni izražanje spoštovanja, kot tudi ne, če gremo čez njegove meje.

Je poleg spoštovanja otrokovih mej po drugi strani treba otrokom postaviti meje?

Neja Kostevc: Seveda, če otroku postavljaš meje, se s tem nauči sam sebi postavljati meje, tudi vidi, kaj je zanj dobro in kaj ne. Majhni otroci tega ne vedo in zanje morajo to narediti starši. Če je preveč razpuščeno, se otrok ne počuti varno. Otroci in najstniki potrebujejo meje, da imajo neko strukturo in občutek varnosti.

Prihaja skozi terapije do prelomnic, ko najstniki ugotovijo, da tudi oni delajo kaj narobe?

Neja Kostevc: Majhne prelomnice se stalno dogajajo, nimam pa izkušenj, da bi se dogajale zelo velike stvari. Dogajajo se majhne stvari, a dolgo časa, malo po malo, pa potem spet nič in nato spet malo po malo. Po dveh mesecih ni vse super. Sprva je potreben čas, da se sploh vidi, za kaj gre, in šele sčasoma začutijo željo, da bi mogoče tudi oni kaj spremenili. Potem začnejo razmišljati, kako bi kaj lahko počeli drugače, kar tudi poskusijo, in vidijo, kako je, ampak vse to gre počasi.

Govorite o procesu, za katerega je potrebno potrpljenje?

Neja Kostevc: Velikokrat starši recimo po treh mesecih mislijo, da terapija nič ne pomaga. Neki vzorci se razvijajo že od otroštva in ne moremo pričakovati, da bo po treh mesecih vse drugače. Z mladostniki se vedno ukvarjam s stvarmi, ki so njim pomembne, ne izhajam iz tega, da starš želi, da se otrok lepo obnaša, da dela domače naloge in zvečer hodi ob določeni uri spat, da jih posluša. Prizadevam si, da so najstniki sami s sabo bolj zadovoljni, da bolj poznajo sami sebe, in ko bodo srečni in zadovoljni, bodo tudi delali šolo, s starši in drugimi bodo boljši. Ko smo zadovoljni sami s sabo, se imamo radi, povsem drugače delujemo v odnosih z drugimi, posledično tudi delamo stvari, ki so za nas dobre.

Z mladostniki ste delali v različnih mladinskih centrih, ste se tam ukvarjali s tem, da odkrijejo, kaj jih veseli?

Neja Kostevc: Mladinski centri so prostor, kjer se otroci počutijo varne, sprejete, tam lahko počnejo stvari, ki so jim všeč. To lahko počnejo sami, z vrstniki in tudi z odraslimi, ki so tam. Ti so jim vedno na voljo za pogovor, če ga želijo. Mladi vedo, da so tam zanje in da lahko pridejo do njih. V mladinskih centrih se veliko pogovarjajo.

Je mladinskih centrov dovolj?

Neja Kostevc: V manjših krajih se to še razvija, ampak v Ljubljani jih je kar nekaj. Recimo Bob, Mladi zmaji, kjer sem tudi začela. Javni zavod Mladi zmaji ima četrtne centre, v Ljubljani so štirje in še dva premična, ki samo enkrat na teden prideta na določeno lokacijo. Za otroke je super, da lahko pridejo v mladinski center in niso sami doma, starši pa vedo, da so tam.

Ste mladostnike, ki so prihajali v mladinske centre, spremljali skozi leta?

Neja Kostevc: V nekaj letih zelo zrastejo, pri 12 letih so majhni, potem sem jim veliko dogaja, nakar so kar nenadoma 17-letniki, odrasli, že na koncu srednje šole. Ko so prišli, pa so bili šele učenci osnovne šole. Zelo lepo jih je bilo videti, kako odraščajo, še zlasti potem, ko sem hodila samo občasno. Gotovo jim druženje v mladinskih centrih nekaj da. Radi pridejo; če jim ne bi bilo dobro, ne bi prihajali. Večina tistih, ki so začeli prihajati v osnovni šoli, potem ko so v srednji šoli, vsaj pride pogledat in pozdravit. Tudi iz tega se vidi – ko pri 18 letih pridejo in pravijo: “Sem prišel samo malo pogledat!” –, da imajo lepe spomine na mladinski center.

Kakšne spomine imate na svoje najstništvo?

Neja Kostevc: Imela sem zelo naporno, težavno najstništvo. Bila sem depresivna in tesnobna in s tem sem se kar nekaj časa borila sama, potem je bilo malo bolje. Svoje težave sem razrešila, ko sem začela študirati, dobila sem tudi osebno psihoterapevtsko izkušnjo, saj sem pet let hodila na psihoterapijo, kar je obvezno za vse študente psihoterapije. Meni je to zelo pomagalo. Pred tem sem v srednji šoli občasno hodila k šolski psihologinji, kar mi je prav tako bilo super. Ona me je tudi navdušila, da bi počela nekaj v tem smislu, kar počnem. Potem sem šla na fakulteto in ni bilo več šolske psihologinje, kjer sem glede na moje stanje ter učne navade, takrat prekinila s študijem. Šla sem v službo, se odselila od doma in poskušala osamosvojiti. 

Vam starša nista znala pomagati?

Neja Kostevc: Nobeden mi ni znal pomagati. Starša niti nista vedela, kaj se z mano dogaja, saj sem zelo težko karkoli povedala. Pomagala sta mi terapija, delo. Morda mi je tudi zaradi izkušenj z mojo temno platjo veliko lažje delati z najstniki. Motiviralo me je ravno to, da bi rada bila takšen odrasel za najstnike, ki imajo težave, da lahko pridejo k meni, pa se njihovih težav ne bom ustrašila.

Se ljudje ustrašimo, ko naletimo na težave, sploh ko gre za mladostnike?

Neja Kostevc: To drži, tudi starši se velikokrat ustrašijo in se potem zaradi tega otroci morda še bolj zaprejo, ker nočejo prestrašiti staršev ali jih obremenjevati. Želela sem si biti nekdo, ki bo poslušal in se ne bo ustrašil ter bo skupaj z njimi pripravljen poiskati rešitve ali samo biti tam, da dobijo občutek, da niso sami in da ni nič narobe z njimi, če se jim vse to dogaja. Normalno je, da imamo različna čustva, v najstništvu pa je vse tako potencirano, že zaradi vseh hormonov in vsega, kar se nam takrat dogaja.

Je kakšen način, da starši ravnajo preventivno in potem lažje krmarijo skozi najstniško obdobje?

Neja Kostevc: Zelo pomaga, če imajo starši z otrokom dober stik že pred puberteto, ker so potem vse stvari lažje, čeprav so eksplozije. Če upoštevajo otrokove pravice, ga poslušajo in tudi mu dodelijo njemu primerne dolžnosti, potem mu bo tudi, ko bo najstnik, normalno, da je nekatere stvari treba narediti in poslušati starše.

Ali morajo starši poznati vse odgovore?

Neja Kostevc: Starši preberejo mnogo knjig, iz katerih vzamejo neke nasvete, so pa navadno vse situacije malo drugačne od njihove. Sicer pa daleč od tega, da morajo starši biti popolni, morajo biti le dovolj dobri s tem, da otroku pokažejo, da ga imajo radi, ga spoštujejo, tudi pohvalijo, mu postavljajo določene zahteve in pričakujejo, da te zahteve uresniči. S tem otoka tudi pripravijo na to, da življenje postavlja določene zahteve in da se otrok zna spopadati s frustracijami. Če ga varujejo, se mu svet podre, ko ni po njegovo. Zelo je pomembno, da starši otroke naučijo, da nas v življenju čakajo tudi frustracije. S temi se je treba spoprijeti in jih premagovati. Tako si otrok začne zaupati v smislu, da karkoli se bo zgodilo, se bo s tem spoprijel in že kako rešil.

Delate vzporedno tudi s starši?

Neja Kostevc: Če imajo najstniki več kot 17 let, potem so odrasle osebe in se z njimi dela, da so čim bolj samostojni. Pri otrocih, ki so stari od 10 let do 16 let, se seveda dela tudi z njihovimi starši. Če bi delal samo z otrokom, starši pa bi še vedno delali enako, bi težko kaj spremenili. Z najstniki delam individualno, potem se recimo dobimo s starši, s katerimi se pogovarjamo o stvareh, ki so pomembne zanje: kaj je pomembno, da naredijo, kako se počutijo, česa jih je strah, kako vidijo situacijo, kaj bi lahko naredili. Z njimi iščem rešitve, občasno pa se dobi tudi celotna družina. Potem se gremo neko igro ali ustvarjamo, da družina počne nekaj skupaj. Uporabljam precej različnih ustvarjalnih medijev, ker so mi blizu in so primerni za delo z mladimi, saj to radi počnejo. O tem, kaj se nam dogaja, vsi precej razmišljamo in potem, ko se pogovarjamo, spet razmišljamo in razglabljamo o tem. Če pa nekaj počnemo, pridejo na dan povsem druge vsebine. Zato je dobro, da se včasih osredotočimo na določeno ustvarjanje, delo.

Na kaj bi radi opozorili starše glede njihovega odnosa do najstnikov?

Neja Kostevc: Zdi se mi slabo, da imajo starši malo časa za otroke. Več so skupaj s svojimi otroki, boljši stik bodo imeli in v najstništvu je lažje, če imajo stik. Takrat otroci tudi več povedo, če so že prej navajeni, da se pogovarjajo. Obenem zaradi tega, ker ni časa ali ker starši želijo otrokom nekatere stvari olajšati, veliko stvari delajo namesto otrok. Ti imajo potem občutek, da so nesposobni, ker vse drugi naredijo namesto njih. Če starši želijo, da otrok ali najstnik neke stvari dela sam, morajo imeti čas in potrpljenje, saj najprej to delajo slabo, potem z napakami, za kar si je treba vzeti čas. Ker pa časa ni, je včasih lažje kaj narediti namesto njih.

Kaj se vam zdi ključno za odnos z najstniki?

Neja Kostevc: Pri mojem delu se mi zdi ključno, da otroku pokažem svoje izkušnje, ki niso tako popolne. Zdaj sem odrasla, okej, zadovoljna in imam svoje življenje, ampak ko sem bila toliko stara kot oni, me je bilo tudi marsičesa strah, v šoli mi je bilo težko, prav tako sem imela ljubezenske težave … Če s svojim otrokom deliš svoje strahove in skrbi, ki si jih imel, daš s tem otroku mogoče vedeti, da ga lažje razumeš, ker tudi sam nisi popoln, in da je mogoče prebroditi težave. Če pa otroci mislijo, da je starš popoln, da mu gre vse kot po maslu, on pa ima cel kup težav, predvidevajo, da se mama z njim ne more pogovarjati. “Kaj pa ona ve o težavah, saj ima vse urejeno.” Zelo dobro je, da se starši z najstniki pogovarjajo, seveda glede na njihovo starost, da vidijo, da tudi staršem ni šlo vse gladko, obenem pa se skozi takšen pogovor lahko tudi povežejo.

Fotografija: Igor Zaplatil