Nekaj iz (presenetljive) zgodovine SONČNE kreme in sodobne alternative!

Izum

Prva zanimivost sončne kreme je povezana z letnico njenega izuma. Produkt ni tako zelo star, kot bi marsikdo mislil.

Prvo sončno kremo je izumil Franz Greiter, švicarski študent kemije.

Franz je bil strasten gornik. Leta 1938 se je povzpel na Piz Buin, 3312 metrov visoko goro, ki stoji na švicarsko-avstrijski meji. Med vzponom ga je sonce močno opeklo, zato se je odločil narediti mazilo, ki bo varovalo pred močnimi sončnimi žarki. Oljnat izdelek je poimenoval 'ledeniška krema'. Po današnjih standardih je imel le dejavnik (faktor) 2. Izboljšana receptura te kreme je naprodaj še danes in se imenuje po gori, ki je bila odgovorna za Greiterjeve opekline. Leta 1970 je kot prva predstavila kremni UV filter.

Moderna sončna krema

Sončna krema, kot jo poznamo danes, se je pojavila med drugo svetovno vojno. Zanjo je odgovoren ameriški farmacevt s Floride. Benjamin Green je bil pilot vojnega letala na pacifiškem bojišču. Med bojnimi poleti pod tropskim soncem je zaradi občutljive kože redno trpel za opeklinami. Z nekaj znanja je zmešal kakavovo maslo, petrolej in kokosovim oljem. Mazilo je proti sončnim žarkom delovalo kot učinkovita fizična prepreka. Bilo je tako učinkovito, da ga je začelo uporabljati zmeraj več vojakov. Takoj po končani vojni se je iz Greenovega recepta rodila blagovna znamka 'Coopertone', prva moderna sončna krema.

Zaščita pred soncem nekoč

Sončne opekline so povzročale težave v vseh obdobjih človeške zgodovine. Največkrat so si ljudje opekline lajšali, namesto da bi jih peprečevali.

Rimljani in Grki so prisegali na olivno olje, indijanska ljudstva v Ameriki pa na olje borovih iglic.

Naravnost neverjetni so bili stari Egipčani. Ti so svojo kožo mazali z riževimi otrobi. Zmleti v pasto ti učinkovito vpijajo ultravijolične žarke. Kako so v starem Egiptu prišli do tega znanja ne ve nihče, ostaja pa dejstvo, da so izvlečki riževih otrobov še danes ena od osnovnih sestavin kakovostnih sončnih krem. V Evropi smo bili preprostejši. Poleg sončnikov so v 16. stoletju ženske visoke družbe v vročih dnevih nosile obrazne maske.

Današnje alternative

Namibijsko pleme Himba si svojo kožo in lase ščiti z mešanico rdeče barve, ki se imenuje otjize.

Sestavljena je iz masla, olja in okre. Poleg zaščite pred soncem je takšna pasta tudi učinkovit repelent pred insekti in predstavlja pomemben del vizualne podobe pripadnikov tega plemena. Neverjetno močno sonce imajo tudi v Myanmarju. Tam si ženske lica pobarvajo s prahom, pridobljenim iz lubja tropskega drevesa Limonija. Prah se enostavno zmeša z vodo in se nanese na obraz. Tradicionalno zaščita pred soncem v Indiji predstavlja cinkov prah. Prah te kovine se ne vpija v kožo in ne oksidira, zato se smatra kot zdravju prijazen in učinkovito preprečuje žarkom, da bi dosegli kožo. V Vietnamu in Tajskem so še preprostejši. Pred soncem se zaščitijo z značilnimi okroglimi pokrivali z imenom 'nón lá'. Tudi kavboji imajo na divjem zahodu podobno strategijo zaščite pred soncem ...

Kaj pa Slovenija?

Kdo ne pozna rdečega olja šentjanževke, rumenih cvetov, namočenih v olivno olje.

Ta pripravek bolj kot proti zaščiti pred soncem pomaga pri regeneriranju kože po sončenju. Tudi jogurt ima enako nalogo. Ponekod so se mazali s pripravkom olj, ki so bila pomešana z glino ali drugim zemeljskim prahom. Pastirski klobuk je v širino segal vse do ramen. Tudi cilindri, rute in druga pokrivala so bili obvezen del opreme. Tako je bilo vse do prihoda ritk, ki je vsaka imela svoj faktor.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del