O kronični bolečini dr. Neli Vinter: "Premalo izkoriščamo neslutene razsežnosti zdravilnih moči uma"

Dr. Neli Vintar v Sloveniji poznajo mnogi - tako svojci kot pacienti, ki so se k njej zatekli po pomoč na UKC Ljubljana, kjer dela na Kliničnem oddelku za anessteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok, natančneje na Oddelku za terapijo bolečine.

Zdravnica na rdečem kolesu

Neli se v službo vozi s kolesom in to vidi kot svojevrsten privilegij. Vozi se vsako jutro, v vseh letnih časih in v vsakem vremenu. "Živim v Trnovskem predmestju, kot se imenuje predel blizu centra Ljubljane med Mruglami in Trnovim. V hladnih ali deževnih jutrih bi kdaj raje sedla v topel in suh avto, se ženstveno oblekla in obula čevlje s peto. A Klinični center omogoča parkirišče res samo peščici vodilnih," v svoji novi knjigi Jasna pot piše dr. Vintar in nadaljuje: "Odkar so preselili protibolečinsko ambulanto v bolnico Petra Držaja v Šiški, delam na dveh lokacijah, običajno dvakrat tedensko v Šiški in trikrat tedensko v glavni stavbi Kliničnega centra."

Medtem ko pred bolnico Petra Držaja obstaja nekaj parkirišč, zaradi česar podleže ’človeški lenobi’ in se tja včasih zapelje z avtomobilom, pa do Klinčnega centra nima prave izbire. "Peš je daleč, z avtobusom predolgo traja, torej KOLO!"

Zdravnica z bralci deli vse to in še veliko več iz svojega osebnega življenja, ob tem pa z njimi deli trpke izkušnje, ki so spremljale hudo bolezen njene sestre, prav tako zdravnice, kot stiske ob pojemajočem zdravju ostarelih staršev.

Zdravnica, katere specializacija je prav razumevanje in lajšanje kronične bolečine, se v prvi vrsti predstavi kot človek, ki mu je tako kot sleherniku včasih težko se spraviti na jutranji sprehod s psičkom Sidneyem, da bi nato tekom dneva pomagala na desetinam hudo trpečim ljudem – in to navkljub temu, da je kronična bolečina tudi osebno - in torej ne le poklicno - njena vsakdanja spremljevalka.

"Tik pred odhodom na zgodnji jutranji sprehod Sidney razposajeno skače in nestrpno čaka, da greva ven. Vsak imava svoje problem: on hoče akcijo, jaz pa se ukvarjam z jutranjo otrdelostjo in bolečino v križu. Preprosto sklanjanje zame zjutraj ni … preprosto, vsak gib boli, stoje na eni nogi si že težje obujem nogavice. Roke so prekratke … Poslušam telo, kje boli, ko se oblačim, ko hodim. V križu zateguje, da se ne morem poravnati, bolečine se širijo od ritnice po zunanji strani leve noge vse do gležnja. Opazujem, kako gre neprijeten občutek bolj po levi strani spodnjega dela hrbta. A otrdelost v hrbtu sčasoma povsem izzveni. Po kakšnem kilometru ali dveh hoje se zmehča, spet lahko prođno in lahkotno hodim. Z neprijetnim draženjem vzdolž živca po nogi pa ni tako predvidljivo: če stojim pri miru, se pojavi po nekaj minutah, pri hoji po ravnem se pojavlja včasih že po sto metrih, ščemeča bolečina se zoprno stopnjuje do kamj znosnega zbadanja z žarečimi iglicami. A spet drugič se začne šele po nekaj kilometrih, včasih pa se sploh ne pojavi. Zelo prijazno je, da vedno izzveni, če počepnem. Pri hoji navkreber in navzdol se na moje veliko veselje doslej še ni pojavila. Torej: gremo v hribe!"

Bolečina si vzame celega človeka

Sobivanje z lastno bolečino je dr. Vintar naredilo tenkočutnejšo za holističen pristop k življenju s kronično bolečino. Med drugim je opazila, kako na njene bolečine vpliva tudi zdravje in počutje njenih najbližjih.

"... v času, ko sem šla prvič v bolniški stalež zaradi bolečin v križu, smo dale očeta v dom. Čeprav smo ga ženske iz družine čisto vse vsak dan obiskovale, je bil srečen samo, če je bila njegova Anči ob njem. In to je bolelo vse nas, mene v srcu in v križu," piše zdravnica in nadaljuje: "V zadnjem času pa je bilo slabše z mamo. Imela je preganjavice, da sem umrla v prometni nesreči. Nismo ji mogli dopovedati, da sem živa in zdrava, čeprav sva se slišali po telefonu. Ko sem prišla k njej, me je drhteče in panično objemala, izčrpana od groze in žalovanja. Morda me je zato v križu spet bolj bolelo in me je noga opominjala že po krajših razdaljah."

Potem se je čudežno zgodil nek mentalni premik, ki je iz mamine glave odpihnil črne misli. Naenkrat si je zaželela sprehoda, čeprav so jo pred tem le težko sploh spravili iz postelje, preganjavica, ki je vsem povzročala toliko čustvene bolečine, pa je izginila – skupaj z bolečinami v nogi dr. Vidmarjeve.

Navkljub vsemu kronična bolečina vztraja in sčasoma postaja trdovratnejša. "Bolečina je sedaj moja vsakodnevna nepovabljena spremljevalka. Še leto nazaj so bila obdobja brez bolečin daljša od obdobij z bolečino. Bili so dnevi povsem brez bolečin, ki so se razvnele le po določenih večjih obremenitvah. Če sem načrtovala delo na vrtu, dvigovanje (ne prav težkih) zabojčkov ali če bi šla teč, je bilo pametno vzeti analgetik že pred tvegano aktivnostjo. In analgetik je učinkovito zmanjšal jakost bolečine ali jo celo povsem odpravil."

Danes jo bolečine obiščejo prav vsak dan tudi brez posebnih obremenitev, analgetiki pa ne pomagajo več tako dobro, kot so nekoč.

Navkljub vsemu hvaležna in polna upov

Dr. Vintar vsako jutro začne z zahvaljevanjem. "Pri svojih najbližjih sem videla, da bolezen lahko udari kot strela z jasnega, kot zdravnica seveda vidim številne prirojene bolezni. A veliko pogosteje vidim, da premalokrat prisluhnemo svojemu telesu, da ga imamo za vlečnega konja, ki ga brezobzirno ženemo preko meja zmožnosti ali pa ga prostodušno zanemarjamo."

Podučena na osnovi lastnega in primerov svojih pacientov danes verjame, da telo premore svojo lastno inteligenco in lasten spomin. Na temelju tega prepričanja zato goji spoštljivejši odnos do telesa.

"Naše želje in predstave so živa energija, ki bodo kot magnetna sila ustvarile zmožnost za spremembe, da začnemo z vadbo. Če ga na ljubeč način v pravšnjih količinah, bo telo zadovoljno in krepko in dobro se bomo počutili v njem. Telo hvaležno vrača. Ko delamo z njim slabo ali ga zanemarjamo, je dolgo zelo potrpežljivo z nami, tako da zlahka preslišimo vse zgodnje, nežne opomine," je jasna. "Telo nam ponuja številne možnosti sožitja. S pozornim opazovanjem lastnega dihanja se lahko na preprost način umirimo in morda laže prebrodimo stresno situacijo, jo dobesedno prevetrimo, tako se nam napetosti ne skladiščijo v telesu, ampak ohranjamo pretočnost in s tem zdravje. Večinoma samo v glavi in svojih mislih."

Dr. Neli Vintar o telesu, kot ga vidi zdaj:

"Moj dom je telo, je moj tempelj, moje zatočišče, moje področje raziskovanja in pogosto tudi moj izziv. Vse svoje nosim s seboj (omnia mea mecum porto) je eden tistih brezčasnih pogovorov, ki smo se jih učili pri latinščini. Takrat sem ga razumela v glavi, zdaj ga razumem tudi v telesu."

Tudi medicina drugače vidi bolečino

O bolečini govorimo kot o nečem, proti čemur bi se morali boriti. Zato poznamo dan boja proti raku, pa tudi dan boja proti bolečini. A bojevanje našega sovražnika le jača, je danes prepričana dr. Vintar. "Bolečino se trudimo lajšati, zdraviti. Pozorno jo opazujemo. Raziskujemo, kje nas boli, kam se bolečina širi, kaj bolečino zmanjša, kaj jo ojača, kaj jo sproži in kdaj izzveni," še piše in nadaljuje: "Bolečina zna biti res trdovratna, kar vztraja in vztraja. Pogosto vzroka ne moremo ugotoviti, spet drugič ga poznamo, a ga ne moremo odstraniti. Bolj smiselno kot boriti se proti njej, jo je sprejemati – sicer kot neljubo spremljevalko, jo z rahlim odmikom opazovati, dihati vanjo in skoznjo kot skozi drevesno krošnjo. Bolečine v mnogih primerih ne moremo odpraviti, pomembno pa je, da jo do neke mere obvladujemo, da se učimo živeti z njo."

Danes tudi zdravniki ne svetujejo več gibanja do bolečina, saj so lahko bolečine ves čas prisotne, svetujejo pa gibanje z znosno bolečino. "Pri tem se zavestno sproščamo, kajti zakrčene mišice tudi sprožajo bolečino. To nikakor ne gre zlahka, na hitro in sunkovito. S sprejemanjem bolečine z občutkom in vztrajno vsak dan za kanček stopnjujemo redno vadbo, vsak dan čisto malo več kot prejšnji dan. Zelo počasi in zelo potrpežljivo, a zelo vztrajno naprej in naprej. Vse drugače kot smo bili dotelj vajeni. Bolečina je naša neizprostna učiteljica, če se prekršimo, se ojača nad mejo znosnega in zdrknemo za več stopničk nazaj. In spet moramo začeti od začetka …"

O bolečinah, ki jih je vseh vrst, ve dr. Vidmar tudi sicer veliko tega povedati. Med drugim tako piše o tem, kako pred tridesetemi leti stroka ni povzročala veliko pozornosti pooperacijskim bolečinam. Po operaciji so jih zanimali le srčni utrip, arterijski tlak in zasičenost krvi s kisikom, bolnikov pa skoraj niso spraševali, kako močno jih boli. Desetletja kasneje na tovrstno bolečino gledajo drugače.

"Danes pacienti po operacijah dobivajo analgetike redno, ob določenih urah. S tem želimo preprečiti, da bi se hujša bolečina sploh razvila."

Ta takojšnja in v mnogočem preventivna akcija pa ne prepreči le pojav hude bolečine, temveč z njo tudi hrepenenje po močnem opioidu in potencialno kasnejšo odvisnost.

Stroka danes prepoznava, da si bolečina 'jemlje' celega človeka in da je v bolečino 'vtkano celotno življenje posameznika, morda travme iz otroštva, slabe izkušnje v šoli, izguba ljubljene osebe, različni strahovi, neuspehi in razočaranja'. Vseeno ni niti, kako na bolečino gleda okolica, kjer človek živi.

V protibolečinski ambulani za kronično nerakavo bolečino tudi zato govorijo o vsem tem. Še več. Dr. Vintar k bolečini pristopa celostno. Iz zgodb njenih pacientov vejejo spoznanja o tem, kako je včasih že prijazna beseda lahko tista, ki je učinkovitejša od najmočnejšega analgetika, pa tudi, kakšno veliko zdravilno moč premore vera. "Vera je močna, zdravilna energija in ni nujno povezana z religiozno izkušnjo. Če resnično verjamemo, da nam nekaj pomaga, če gre prepričanje v vse pore našega telesa, se potem v resnici počutimo bolje, zdržimo tudi velike napore in lažje prenašamo metode zdravljenja, ki so tudi bolj učinkovite. O tem je veliko znanstvenih raziskav in osebnih pričevanj," ve povedati dr. Vintar.

"V resnici premalo zavestno izkoriščamo neslutene razsežnosti zdravilnih moči svojega uma, ki zmore veliko več od nenehnega avtomatskega ponavljanja istih aktivnost."

Osebna priporočila

O dr. Neli Vintar in njenem knjižnem prvencu Jasna pot so povedali:

• "Dr Neli ima razvite dobesodno ’tipalke’, s katerimi na subtilni ravni zaznava doživljanje posameznikove bolečine. Tako jo pacientu pomaga ubesedeiti, ozavestiti, in na osnovi tega najde najboljšo podporo zanj." - Margareta Bubnich
• "Neli do potankosti razume jezik bolečine in zato je njen pristop do bolnikov prav poseben. V knjigi beremo tudi o bolečini duše in srca; nisem vedel, da obstajajo tudi akupunkturne točke za blaženje žalosti." - Matej Cimerman
• "Knjigo isreno priporočam v branje širši javnosti, saj daje vpogled v zakulisje težkega zdravniškega poklica in v brezmejni trud avtorce v dobro bolnikov in širše družbe." - Zvonka Zunačič Slavec

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol