Obisk onkologije: "Želim vam, da ne bi nikoli pristali tukaj" (osebna izpoved)

14. 1. 2020, 16:26 | Zdravje | Piše: Katja Štingl
Obisk onkologije: "Želim vam, da ne bi nikoli pristali tukaj" (osebna izpoved) (foto: Unsplash) Unsplash

Ob pogledu na nepremičnega, povsem izsušenega človeka, priklopljenega na ne vem kateri vse aparat, s pogledom, uprtim v prazno, očmi brez vsakršnega sijaja ali upanja na boljši jutri, ki ne zaznajo niti, da si stopil mimo njih, te objame vonj po smrti.

24. december, božični, sveti večer. Naneslo je tako, da sem na ta večer ostala sama. Po lastni izbiri. Vabili so me sem, vabili so me tja, a človek se mora kdaj usesti sam s seboj in prazniki so idealen čas za vpogled vase. Bila so leta, ko sem se ob takšnih dnevih prepuščala žalosti in nisem nikogar pustila blizu, tokrat pa sem se odločila, da bo drugače.

Zakaj ne bi s svojo prisotnostjo komu polepšala večera? Brskala sem po spletu, kako in kje bi lahko bila koristna, koga naj obiščem, komu lahko pomagam in tako sem naletela na Jolando Ravnikar, prostovoljko na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, ki vsako leto na ta večer več ur razveseljuje paciente s petjem in igranjem na kitaro. »To si želim!« me prešine, ne vedoč v kaj se spuščam.

Gospa, presenečena nad mojo prošnjo, me vpraša, če sem resnično pripravljena. Nikoli ni še nihče šel z njo. Nisem bila ravno prepričana, na kaj moram biti pripravljena, vse dokler nisva stopili v prvo sobo.

Z Jolando Ravnikar, ki že vrsto let na božični večer razveseljuje bolnike na Onkološkem inštitutu. Katja Štingl

Z Jolando Ravnikar, ki že vrsto let na božični večer razveseljuje bolnike na Onkološkem inštitutu.

K pacientom pristopiš mirno, se predstaviš, poveš, da si jim prišel nekaj zapet, zaigrat, polepšat praznični večer. Ostaneš le, če si želijo slišati. Njihova stanja so namreč zelo različna in si ne želiš biti vsiljiv. Kaj vse se v takšnem večeru doživlja, je težko opisati z besedami.

Ob pogledu na nepremičnega, povsem izsušenega človeka, priklopljenega na ne vem kateri vse aparat, s pogledom, uprtim v prazno, očmi brez vsakršnega sijaja ali upanja na boljši jutri, ki ne zaznajo niti, da si stopil mimo njih, te objame vonj po smrti. Tu je, s tabo, z njimi, v tem prostoru in čaka. Zaveš se njene prisotnosti, kot hladen piš se je zaveš.

Jolanda zaigra na strune kitare in zapoje sveto noč. Sama ne izustim niti besede. Enostavno ne gre. Gospodu, ki se še vedno ni premaknil ali pokazal kakršnihkoli drugih znakov življenja, po licu spolzi solza. In takoj naslednja. Ne obriše si jih. Vse ostaja povsem enako.

Solze so edini pokazatelj, da v njem še bije srce, da še čuti in da se ga je glasba globoko dotaknila. Morda zbudila spomine, morda zavedanje o minljivosti. Kdo ve. Ob tem prizoru me stisne v želodcu in za hip zapustim sobo. Na hodniku se tudi meni ulijejo solze. Takšnih mešanih in nedoločenih občutkov nisem doživela še nikoli. »Zmoreš,« si rečem: »danes si tu za njih in zase.«

Prvi šok je za mano in na srečo je druga soba bolj optimistična. No ja, razen dejstva, da sta v njej dekleti mojih let, kar od mene ponovno zahteva globok vdih. Zaželita si pesem Ne bodi kot drugi in sobo s pesmijo napolnita tudi upanje in mir.

Strah v njunih očeh, ki je bil še malo prej prisoten, se ob besedah »prinesi mi rože, ki divje cvetijo« raztopi v milino. Seveda brez robčkov tudi tukaj ni šlo, oči so se orosile vsem trem. Z Jolando jima stisneva dlani, besede niso potrebne, vse smo si izmenjale s čutnim pogledom in nasmehom.

Nadaljujeva najin pohod in vsaka soba ima s svojimi bolniki svojo zgodbo. »Milo se mi je storilo,« »sam angel vaju je poslal,« »nikogar ni bilo danes k meni, le vi ste prišla,« »želim vam, da ne bi nikoli pristali tukaj,« so besede, ki so me globoko ganile in presunile. Po dveh urah in pol sem imela dovolj.

Telo me je bolelo od teže žalosti in bolečine, a v mojem srcu je bilo toliko radosti in ljubezni kot že dolgo ne. Sploh, ko sem prišla še v zadnjo sobo zame, Jolanda je namreč ostala še nekaj ur!

Katja Štingl

Na postelji je ležal starejši gospod, spominjal me je na mojega pokojnega dedka. Ko sva že mislili, da si želi spati in sva želeli oditi, naju je presenetil z besedami: »Ko je človek bolan, ne sme misliti na bolezen, ampak na muziko! Kaj bomo zapeli dekleti? A znata Kje so tiste stezice? Stokrat sem jo na pogrebih že zapel, samo jaz se ne dam, a vesta?«

Kot bi pred mano sedel živahen mladenič, ujet v telesu starca. Skoraj že povsem brez glasu, a vendarle ga hripavost ni motila, da si ne bi dal duška in zapel z vso močjo, kar jo je tisti trenutek premogel. Kakšno veselje, kakšna volja do življenja! Za razliko od njegovega 'cimra', ki se je godrnjavo obrnil stran z besedami »meni nič več ne pomaga«. 

Ko sem stopila na zrak, me je najprej zadela misel, kako srečna sem lahko in neizmerno hvaležna za svoje zdravje, za življenje. Vsi problemi, ki so se mi še pred urami morda zdeli nerešljivi, so izginili kot milni mehurček.

Vsakega, ki mi bo tarnal zaradi malenkosti, bi najraje poslala na sprehod skozi onkološki inštitut. Da zavonja smrt. Da ga prime za roko in poboža po licu. Da mu zašepeta na uho, da so mu dnevi šteti, da ni večen. Ker le z zavedanjem minljivosti se lahko zavemo vrednosti življenja. Dokler smo živi in zdravi, imamo možnosti. Spremeniti in doseči vse. Če se tako odločimo.

Ko sem doma blaženo zaprla oči, sem zaslišala tisti glas. »Večno se vas bom spominjala. Hvala.« Hvala vam, draga neznana gospa. Nocoj ste bili moja družina.

Katja Štingl
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri