Pri boleznih dlesni svojo vlogo poleg zobne ščetke igra tudi genetika!

Od gingivitisa do parodontoze

10. 9. 2021, 15:31 | Zdravje | Piše: N.Z.

                            Pri boleznih dlesni svojo vlogo poleg zobne ščetke igra tudi genetika! (foto: profimedia) profimedia

Ste vedeli, da je raziskava, opravljena na vzorcu med 35 in 85 let starimi Ljubljančani, pri kar 98 odstotkov njih našla obzobne žepke, ki nastanejo zaradi umika dlesni, pri skoraj polovici njih pa so bili ti tako globoki, da so potrebovali tudi kirurško zdravljenje? Pa vendar o boleznih dlesni, zaradi katerih lahko veliko prezgodaj izgubimo tudi povsem lepe in zdrave zobe, ne vemo prav dosti. Dokler ni prepozno.

Saj poznate tisto reklamo, v kateri si ljudje ščetkajo zobe, nato pa v umivalnik skupaj z ostankom zobne paste pljunejo še kri? Naj zgolj povemo, da bo zobna pasta, ki jo s tem oglasom promovirajo, dotične težave morda nekoliko omilila, nikakor pa ne rešila.

Krvaveče dlesni (pa tudi oteklost in pordelost dlesni, slab zadah navkljub higieni in nitkanju ter viden odmik dlesni) so namreč jasen znak, da bo potrebno k zobozdravniku.

Parodontalna bolezen

V Sloveniji ima več kot 90 % odraslih obolenje dlesni, pri kar četrtini njih pa je za obolenje kriva parodontalna bolezen.

Gre za zahrbtno bolezen, ki se razvija počasi, z blagimi simptomi in praktično brez bolečin, zaradi česar je mnogi ne jemljejo dovolj resno. Bolezen rado postane kronična, stanje pa se slabša več desetletij do trenutka, ko zaradi nje pričenjamo izgubljati zobe.

Statistike kažejo, da ljudje bolj pogosto izgubijo svoje zobe zaradi paradontalne bolezni kot kariesa.

Ste vedeli, da je mogoče najti znake parodontalne bolezni že pri okoli 50 % ljudi, ki so stari med 30 in 40 let? Po 50. letu ta odstotek še narašča, da bi v visoki starosti tej diagnozi skoraj nihče več ne ubežal.

Glede na zadnje študije naj bi bilo z boleznimi dlesni v svetu prizadetega kar 80 % prebivalstva, pri čemer je prevalenca periodontitisa pri starih od 35 do 44 let 57,5 %, pri starih med 65 in 74 let pa že 85,7 %.

Paradontalna bolezen je skratka zelo razširjena bolezen dlesni.

Pa vzroki zanjo?

Bolezen praviloma povzročajo bakterijske obloge. To je t.i. zobni kamen, ki ga je z zgolj domačo ustno higieno nemogoče popolnoma odstraniti. Ko torej v primeru parodontalne bolezni govorimo o ustni higieni, zanjo (najkasneje po 40 letu starosti) ne bosta več dovolj zgolj ščetka in zobna nitka, temveč bo potreben tudi občasen obisk zobnega higienika.

O tem, kako resne so vaše težave z dlesnimi, pa vendarle odločajo tudi številni drugi dejavniki, npr. kajenje, sladkorna bolezen, hormonske spremembe, uporaba piercingov v ustih, kemoterapija, osteoporoza, avtoimunske bolezni, kronični stres in nekatera zdravila, če naj jih naštejemo le nekaj. In da bi bile stvari še malce bolj zapletene, si kaj lahko več škode kot koristi v tem oziru naredimo tudi z dobronamernim pretiravanjem, npr.: s premočnim umivanjem zob, uporabo zelo trdih zobnih ščetk in celo beljenjem zob.

In to še ni vse!

Raziskave so med drugim že pokazale, da za obolenja dlesni nismo vsi enako dovzetni!

Tudi genetika igra pri tem nezanemarljivo vlogo, pri nekaterih obolenjih dlesni pa bi kaj lahko bila tudi glavno gonilo.

Prav genetika je tista, ki kot edina lahko razloži naslednji paradoks, t.j. zakaj nekateri ljudje z izjemno dobro ustno higieno in rednim odstranjevanjem zobnega kamna trpijo za napredovalim periodontitisom, medtem ko drugi s slabo ustno higieno tovrstnih težav sploh nimajo!

Naj vam je genetska loterija na tem področju namenila dobre ali slabe karte, z napredovalo medicino in novimi tehnologijami je mogoče (če se stvari še pravočasno jemljejo dovolj resno) marsikaj postoriti.

Bolje preventiva kot kurativa

Parodontalna bolezen se začne z vneto dlesnijo. Temu stanju pravijo zobozdravniki gingivitis in velja za začetno obliko parodontalne bolezni, ki jo lahko imajo tudi že otroci. Gingivitis je z vspostavitvijo pravilne in zadostne ustne higiene popolnoma ozdravljiv.

Nezdravljen gingivitis sčasoma napreduje v parodontitis, ki pa ga ni mogoče več ozdraviti, temveč le še ustaviti. Ustavljanje (ali zdravljenje) paradontalne bolezni zajema:

  • higiensko fazo, ki je temelj terapije,
  • sledi kirurška faza, ki jo opravi specialist,
  • nato pa je na vrsti stopnja vzdrževanja novega stanja.

"Zobozdravnikova naloga je, da najprej odstrani zobni kamen, nato pa opravi luščenje in glajenje korenin na tistih mestih ob zobu, kjer so žepki (med zobom in dlesnijo) prisotni. Tako se bolniku omogoči, da sploh lahko čisti zobe. Od tu naprej je izid odvisen od sodelovanja pacienta, ki mora začeti izvajati natančno in temeljito ustno higieno, predvsem z zobno nitko in zobno ščetko. Če so na pregledu mesec do dva po opravljeni higienski fazi žepki še vedno prisotni, se bolnika napoti k specialistu parodontologu. Sledi faza vzdrževanja, ki jo opravlja zobozdravnik. Ta ima pomembno vlogo, saj brez nje bolezen napreduje še hitreje, kot če je sploh ne bi zdravili." - modrizob.com

Če je parodontalna bolezen med ljudmi precej razširjena, pa gre vedeti, da to še zdaleč ni edina bolezen dlesni. V nadaljevanju nekaj besed namenjamo redkemu obolenju dlesni, ki ga zaradi podobnega poimenovanja ljudje pogosto zamenjujejo s parodontalno boleznijo.

Parodontalni bolezni ljudje (pa tudi nekateri zobozdravniki) namreč rado rečejo kar parodontoza, čeprav je ta izraz rezerviran za diagnozo agresivni juvenilni periodontitis, ki se začne v zgodnji puberteti in je dedno pogojen. Za vsa ostala obolenja dlesni uporabljamo pravilnejši izraz parodontalna obolenja, lahko pa tudi periodontalna obolenja.
Agresivni periodontitis (ali parodontoza)

Juvenilni periodontitis (ali parodontoza), ki mu v novejši literaturi rečejo agresivni parodontitis, v tuji literaturi pa periodontitis juvenile, je zelo redka bolezen, ki se začne že v zgodnejših in srednjih najstniških letih. Diagnozo je mogoče postaviti kmalu po 12. letu starosti, najpogosteje pa okoli 15. leta starosti.

Bolezen se značilno kaže z umikanjem (na videz zdrave) dlesni, ki je lahko:

  • lokalizirano na posamezne zobe, torej šestice in sekalce (v tem primeru ga imenujemo lokaliziran juvenilni periodontitis)
  • ali pa zajame vse zobe (v tem primeru mu pravimo generalizirani juvenilni periodontitis). Za generalni juvenilni parodontitis je značilno, da napreduje hitreje in bolj močno poškoduje kost kot lokalizirani.

Na mestih, kjer se dlesen umika, nato prihaja do izgube mase kosti, kar je dobro videti na rentgenski slikah (še najbolje na rtg ortopanu).

Pri nezdravljenem juvenilnem periodontitisu lahko zaradi značilno hitre izgube kosti in zmanjšane pritrditve dlesni ob zobe prihaja do izgube zob že v zgodnji odraslosti, torej kmalu po 20. letu starosti.

Vzrok juvenilnega (ali agresivnega) periodontitisa gre iskati v genetiki.

Zobozdravniška stroka je na to redko obolenje (ki prizadane okoli odstotek mladostnikov) postala pozorna, zaradi nekaj nenavadni specifik. Bolezen pravilom štarta že v puberteti in to pri večinoma mladih ljudeh z relativno dobro oralno higieno. Da bi bile stvari še bolj nenavadne, pa na nje vznik in potek skorajda ne vplivajo faktorji, ki povzročajo in poslabšujejo druge bolezni dlesni (torej plak in zobni kamen).

Do danes je tako postalo jasno, da gre za povsem genetsko predisponiran imunski odziv in z njim povezana vnetja.

Dr. Paul Bear je na genetski izvor parodontoze (takrat imenovane še periodontosis, kasneje pa juvenilni periodontitis, da bi mu danes rekli agresivni periodontitis) že pred petdeset leti, ko je proučeval sorojence prizadetih pacientov. Tako je spoznal, da ne gre 'samo za zobni kamen', temveč za genetsko pogojeno preobčutljivost na 'zobni plak', kar sproži vnetne procese bolezni.

Nedavne raziskave kažejo, da so geni, ki so povezani s to boleznijo neposredno ali pa posredno vezani na imunski in vnetni odziv. Za paciente z lokaliziranim juvenilnim periodontitisem je tako značilen t.i. 'hiper-odziven' fenotip, ki burno reagira na periodontalne patogene.

"Pri tej bolezni gre za veliko burnejši vnetni odgovor organizma, na (pogosto) majhen obseg zobnih oblog. Uničenje kosti je hitrejše in večje. Izredno pomembno je takšnega bolnika odkriti še pred začetkom bolezni ali vsaj na njenem začetku, kajti neodkrita v nekaj letih pripelje do nepopravljivih situacij. Takšna oblika parodontalne bolezni je ena od tistih, kjer je spremljajoča antibiotična zaščita smiselna, če osnovni postopki (izredna higiena, čiščenje trdih zobnih oblog, luščenje in glajenje korenin, kirurška terapija) ne zaležejo." - viva.si

Tudi med samimi pacienti z diagnosticiranim periodontitisem obstajajo velike razlike.

Medtem ko se nekateri dobro odzivajo na zdravljenje, gredo pri drugih stvari (brez jasnega razloga) rapidno 'k vragu'. T.i. ekstremno 'brezupni' primeri naj bi predstavljali 10 % te, že tako hiper-odzivne populacije.

Srečneži & nesrečneži genetske loterije

O tem, kako veliko vlogo tudi sicer igrajo 'dobri geni' pri dentalnem zdravju, govori tudi naslednja študija:

Od leta 1970 do 1985 so na Sri Lanki spremljali skupino 480 pobiralcev čaja, ki niso imeli dostopa do zobozdravniških storitev, nihče pa jih tudi ni osveščal o oralni higieni. 12 % njih ni razvilo hujše parodontalne bolezni kot gingivitis, 80 % njih je imelo zmerno napredoval periodontitis, medtem ko jih je 8 % že v mladih letih izgubilo več zob.