"Hrana nikoli ne sme biti nagrada ali vzvod za doseganje vzgojnih ukrepov!"

Statistika ni prav rožnata: število otrok, ki se spopadajo z debelostjo, je letos na globalni ravni prvič preseglo število otrok s premajhno telesno težo. Tudi Slovenija bije boj z otroško debelostjo, saj naj bi bil čezmerno težek že vsak četrti otrok. Obenem rezultati športnovzgojnega kartona vsako leto kažejo slabšo gibalno zmogljivost otrok. Komu pripisati krivdo? Staršem, izobraževalnim ustanovam, okolju?

Na Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS) izpostavljajo tudi odgovornost oglaševalcev, saj menijo, da so otroci lahka in pogosta tarča oglasov za nezdravo hrano in pijačo, ki jih obkrožajo z vseh strani. Prejšnji teden so zato gostili mednarodno konferenco, na kateri so se domači in tuji strokovnjaki, odločevalci in zagovorniki javnega zdravja pogovarjali o morebitni prepovedi promocije nezdrave hrane, mi pa smo nekaj dni po konferenci to temo načeli še z Jasmino Bevc Bahar, predsednico ZPS, in Matjažem Pircem, vodjem oddelka za prehrano na ZPS.

Že nekaj časa v Sloveniji poslušamo opozorila o naraščajoči debelosti med otroki, kar je sicer tudi globalni problem. Kaj se vama zdi najpogostejši vzrok za to – predvsem prehrana in neustrezno oglaševanje le-te ali tudi širša družbena klima, v kateri otroci odraščajo?

Matjaž: Problem je kompleksen, ampak osebno vidim največjo težavo v tako imenovanem obesogenem, debelilnem okolju. Zelo okusna, energijsko gosta hrana je namreč zelo preprosto dostopna, obkroža nas povsod, poleg tega pa ima tukaj oglaševanje zelo veliko vlogo. Vse to v kombinaciji z manjšo telesno aktivnostjo, ki smo ji priča – vsi se manj gibamo, tudi otroci, ki so posledično vse manj gibalno sposobni – vodi v pozitivno energijsko bilanco, čezmerno težo in na neki točki to privede do debelosti.

Je pa oglaševanje gotovo eden ključnih elementov tega obesogenega okolja. Vemo, da oglaševanje energijsko bogatih in hranilno revnih živil dokazano poveča možnost njihove izbire in vnosa in da vzpostavlja neko naklonjenost tovrstni hrani in blagovnim znamkam, ki za njo stojijo. Pa čeprav je to hrana, ki v resnici sploh ne potrebuje oglaševanja: to so živila, po katerih tako ali tako posegamo, ker nam je slana, sladka in mastna hrana po navadi zelo okusna.

Jasmina: Dodala bi, da so poleg tega takšne prehranske izbire normalizirane. Glede na to, koliko vsebin je na televiziji, spletu, kako so v trgovini postavljeni ti izdelki, je dejansko to primarna izbira. In nepošteno je pričakovati, že od staršev, sploh pa od otrok, da bodo zdaj oni iskali zdrave alternative. Res je tudi, kar je omenil Matjaž: kaj se oglašuje? Primarno energijsko bogate izbire, pogosto visoko procesirane sladkarije, medtem ko oglasov za neke zdrave izbire, kot sta sadje in zelenjava, niti ni. Pa tudi če so – ko imamo oglas za sadje, je to vreča nekega sadja na letaku, ko imamo pa oglas za nekaj sladkega, je pa to celo doživetje. Sreča, druženje, prijateljstvo, pozitivne asociacije, za katere je normalno, da te pritegnejo. Zato je nepošteno od ljudi pričakovati, da bodo posegali po zdravih izbirah.

In če se navežem na raziskavo Evropske potrošniške organizacije BEUC – imamo le iluzijo izbire. Ko gremo v trgovino z namenom izbrati določene izdelke, mislimo, da dejansko mi vodimo igro. Ampak oglasna sporočila so v našem ozadju. Vse: jumbo oglasi na poti, kako je hrana razporejena na policah ... Vse to je skrbno načrtovano in nas vodi do naše odločitve. Psihologi bi lahko marsikaj povedali o tem.

Kakšno vlogo imate organizacije za varstvo potrošnikov pri preprečevanju tega problema in kakšen pritisk lahko izvajate na proizvajalce, oglaševalce in zakonodajalce? V nekatere kampanje, ki promovirajo nezdrava živila, gre tudi kar precej finančnih sredstev, zato niti ni čudno, da so vseprisotne ...

Jasmina: O tem smo veliko govorili na minuli konferenci. Načeloma ni enotnega odgovora, je pa vsem jasno, da samoregulacija ne deluje. Tukaj bomo zato morali stremeti k temu, da dosežemo konsenz z neko pametno zakonodajo, tako na nacionalnem kot evropskem nivoju. Vseeno pa še vedno verjamem, da je treba sočasno delati na izobraževanju tako otrok kot staršev. Pogosto namreč ugotavljamo, da lahko s pametnim pogovorom z otroki dosežemo veliko. So pa tudi starši problem, saj imajo tudi oni sami pogosto premalo znanja.

Če omenim energijske pijače: marsikateri starš ne vidi problema v tem, da kupi otroku energijsko pijačo. Če pa bi jih vprašali, ali bi dovolili otroku spiti en espreso, bi seveda takoj rekli, da ne. A če pogledamo vsebnost kofeina oziroma taurina, skoraj ni razlike, s tem da ima energijska pijača še ogromno sladkorja in aditivov. Kar pomeni, da nikakor ni primerna za otroke in mladostnike. Šole pri tem naredijo ogromno, saj v šolskih prostorih takih pijač ne dovoljujejo, torej so težava dejansko starši. Otroci namreč te pijače uživajo v zavetju lastnega doma, starši jim dajo denar zanje ... Izobraževanje staršev je zato zelo pomembno.

Matjaž: Osnovne prehranjevalne navade se vcepijo v nas v tistih ključnih letih, ko nismo v izobraževalnem sistemu, ampak doma. Zdrav odnos do hrane moramo torej pri otrocih vzpostaviti zelo zgodaj in ga vzdrževati tudi pozneje. Nagrajevanje ali kaznovanje s hrano absolutno ni način. Tudi ni smiselno, da otroku rečemo, da so sladkarije absolutno prepovedane. Sladkarije so lahko del zdrave, uravnotežene prehrane, samo ne vsak dan. Dokler je to zmerno, je popolnoma v redu – sladkarija ne sme biti kazen ali nagrada. Starši torej igrajo ogromno vlogo, je pa res, da se težko kosajo z vsem oglaševanjem, ki je resnično agresivno. Sploh na spletu je teh oglasov ogromno.

Problematični so tukaj tudi vplivneži. Starši pogosto ne nadzorujejo aktivnosti otrok na družb. omrežjih, kjer najhitreje pridejo v stik z vplivneži, ki na primer promovirajo nezdrave izdelke. Predlani je hit postala pijača Prime, za katero stojita dva ameriška vplivneža. Ko je prišla v Slovenijo, so tudi tu otroci in mladi ponoreli za njo, čeprav različica Energy vsebuje več kofeina, kot je dovoljeno in jo je inšpekcija pri nas kasneje prepovedala.  Kako se lahko starši sploh soočijo s tem? Kako nanje vpliva, da izdelke promovirajo znane osebe ali spletni vplivneži, ki jih občudujejo?

Jasmina: Starši moramo biti vzor. Kot starš se moraš truditi, da si svojemu otroku vsaj tisti prvi vzornik. Pozneje vlogo vzornikov prevzamejo športniki, glasbeniki, igralci raznih iger … To je izjemno težko zamejiti, zato bi si jaz želela, da se vprašamo tudi o družbeni odgovornosti. Vsa ta podjetja, ki vlagajo ogromne količine v kreativno oglaševanje, kako doseči otroke, mlade ... in so polna besed o družbeni odgovornosti, čeprav na prvo mesto postavljajo dobiček, pozabljajo, da so ti potrošniki mladostniki in da mora biti njihova primarna skrb njihovo zdravje.

Podjetje mora pri sebi narediti revizijo, ali je zdravje otrok vredno vsega tega, in poiskati nek drug način. Ne nazadnje vsi iščemo alternative, kako preživeti v tem svetu, in mislim, da je prav, da podjetja potegnejo neko črto. Pogoste so zdi, da pozabljajo, da so otroci najbolj ranljivi in izkoriščajo njihovo mladost, nepoznavanje, nevednost in dejstvo, da otroci še niso kritični do teh vsebin.

Matjaž: Poleg tega je to povsem v nasprotju z Zakonom o varstvu potrošnikov, ki izrecno pravi, da oglaševanje ne sme izkoriščati naivnosti otrok in pomanjkanja izkušenj.

Jasmina: Razumem recimo, da imajo trgovine to pijačo v ponudbi. Da pa jo je treba podpreti s takim marketinškim kolesjem in izpostavljati na vseh letakih in na vidnih točkah v trgovinah ... Tukaj, mislim, je mogoče marsikaj narediti. Seveda to ni edina stvar, tudi druga hrana, neprimerna za redno uživanje, je na vidnih mestih.

Gotovo je res, da morajo biti starši vzor otrokom in da se prehranske navade oblikujejo v zgodnjem otroštvu. Vendar na pomanjkanje nadzora na tem področju vpliva tudi pomanjkanje časa – številni starši nimajo časa, da bi otrokom ves čas pripravljali svežo, zdravo hrano, številne hitro pripravljene rešitve pa vsebujejo velike količine soli ali druge nezdrave dodatke. Kako rešiti ta problem?

Matjaž: Ja, naš družbeni sistem je trenutno dejansko tak, da starši nimajo časa. Največ, kar lahko naredijo, je verjetno to, da se naučijo pripravljati hitre, preproste obroke, ki so še vedno hranljivi, cenovno dostopni in okusni. To se da urediti, zagotovo pa zahteva nekaj več truda, saj je treba poiskati sestavine, se naučiti priprave ... Vsekakor razumem, da je marsikateremu staršu težko speljati ta korak, a je po drugi strani to precej manjša investicija, kot pozneje zdraviti debelost in težave, ki jih bo otrok imel zaradi tistih nekaj minut, ki so jih starši prihranili na dan.

Jasmina: Družinska dinamika je kar zapletena. Sama imam tri otroke, zdaj so sicer že starejši, in to je zagotovo izziv. Včasih preprosto ne gre, nakopiči se preveč stvari. Včasih pa gre. Zdi se mi, da je kar nekako moderno reči – nimam časa. Pa je mogoče fino, da si ga vzamemo. In da sprejmemo, da je kuhanje del vsakdana. To so lahko tudi vnaprej pripravljeni obroki, ki so v domači skrinji.

To so včasih počeli množično, pa vmes opustili, ampak ta korak "nazaj" je mogoče povsem smiseln. Tudi otroke je treba navaditi, da si znajo sami pripraviti obrok. Seveda ne govorim o predpakirani hrani, ki jo daš v mikrovalovko in pogreješ. Tu je po mojem mnenju še priložnost za izboljšave. Da nimamo časa za nič, je pogosto priročen izgovor. Smo družba instant rešitev in tako ravnamo tudi pri hrani. Poskusimo se znebiti tega in vpeljati kuhanje v naš vsakdan.

To, da nimamo časa, radi izkoriščajo tudi oglaševalci. V stilu – hiter obrok, privošči si trenutek zase ... Takšni slogani apelirajo na težave, ki jih imamo vsi, običajno pa nam ponujajo nek vnaprej pripravljen obrok z veliko aditivi, žitno ploščico z veliko sladkorja, ki se "pretvarja", da je zdrava ...

Jasmina: Če veš, kaj bi rad skuhal in greš v trgovino z nakupovalnim seznamom, se izogneš impulzivnim nakupom. In potem imaš te stvari v hladilniku. Kar pomeni, da ti ni treba vsak dan v trgovino, ker točno veš, kaj boš dal v lonec- In to je to. Narediš juho ali omako, tudi če so potem zraven testenine, še vedno je narejeno doma. V trgovino moraš v vsakem primeru – vprašanje je samo, ali boš šel iz nje z nekaj pripravljenimi obroki oziroma hitrimi rešitvami ali pa boš izbral zelenjavo in zdrave stvari.

Matjaž: Ne smemo pozabiti, da so osnovni problem debelosti celotni prehranjevalni vzorci. Se pravi, tudi če nimaš časa, ni problem, če ne nekajkrat na teden nekaj na hitro poješ. Ampak če to počneš vedno, vsak dan, je to lahko problem. Pa tudi, če to počneš vsak dan – dokler ustrezno hranilno energijsko poskrbiš za to in si obenem fizično aktiven, to ni nobena težava. Sodobna hitro pripravljena hrana je energijsko gosta, zelo mehka po strukturi, hitro jo vržeš vase in si tudi hitreje lačen, kot če bi si vzel čas za pripravo obroka. Dejansko te manj nasiti kot počasi pripravljena in zaužita hrana.

O kakšnem odstotku pretežkih otrok konkretno govorimo v Sloveniji?

Matjaž: Groba ocena, glede na podatke, ki jih imamo na voljo, je, da naj bi bil čezmerno težek že vsak četrti otrok. Ti podatki sicer niso povsem ažurirani, ampak tu nekje se gibljemo. Čezmerna teža in debelost naraščata. Globalno, po poročilih ugledne znanstvene revije The Lancet, bo do leta 2050 predebel oziroma pretežek vsak tretji otrok. Obenem so tudi gibalno vedno slabši, sploh po pandemiji je šlo vse skupaj zelo navzdol.

Kakšen pa bi moral biti jedilnik običajnega odraščajočega otroka, da bi lahko rekli, da se prehranjuje zdravo? Kolikokrat na teden so dovoljene sladkarije, koliko sadja in zelenjave mora zaužiti?

Matjaž: Ključno je, da je obrok prilagojen otrokovim energijskim in hranilnim potrebam. Seveda je to odvisno od starosti in gibanja. Pomembno je, da so obroki uravnoteženi in raznoliki, da ni ves čas na meniju ena in ista stvar, da je v vsakem obroku vsaj nekaj sadja ali zelenjave ... In pa, da otrok uživa kakovostne vire ogljikovih hidratov, kot so polnozrnata živila, polnovredni riž, ovseni kosmiči, škrobnata zelenjava , ter kakovostne vire beljakovin, kot so mlečni izdelki, jajca, ribe, meso ... Seveda so tudi rastlinski viri super, če jih ustrezno kombiniramo. Tudi zdravi viri maščobe, pri čemer se poskusimo čim bolj izogibati rafiniranim maščobam in pazimo za zmernost pri nasičenih.

Omenil bi še, da je ključno spodbujati pitje predvsem vode. Ni problem, če občasno spijemo kaj drugega, ampak voda naj bo prva izbira. Obstajajo zelo preprosti triki, kako izboljšati okus vode – dodamo kakšno začimbo, kumaro, limono, lahko malo sirupa. Predvsem se moramo izogibati energijskim pijačam in sladkim napitkom. Pazimo tudi na pijače z raznimi dodatki: na hrvaškem trgu se denimo prodaja čokoladno mleko z guarano, kar je zaradi vsebnosti kofeina lahko škodljivo za otroke. Seveda je to energijska pijača, čeprav je čokoladno mleko primarno namenjeno otrokom. Človek se vpraša, kdo je to odobril oziroma komu se je to zdela dobra ideja. Energijske pijače niso škodljive le za otroke, pogosto pa se predstavljajo kar nekaj, kar potrebuješ, da lahko "funkcioniraš" oziroma imaš več energije za dnevne izzive. V resnici ne potrebuješ ničesar takega, vse to lahko dobiš s hrano oziroma gibanjem.

Morda vas zanima tudi:

• Priljubljena spletna platforma se je odzvala na očitke ZPS
• Zavajajoče označevanje mešanih alkoholnih pijač: "Zdravi alkopopsi ne obstajajo"

Veliko je tudi zavajanja: izdelki se oglašujejo kot "proteinski", "lahki" in podobno, da bi izpadli bolj zdravi ... Tudi to lahko cilja na najstnike, ki začenjajo na primer hoditi v fitnes in jih takšne oznake pritegnejo. Kako se lahko zoperstavimo temu?

Jasmina: Težava je tako imenovano enostransko oglaševanje, ki izpostavlja en segment, ki je tisti trenutek zanimiv za potrošnike. Ta hip so to recimo proteinski izdelki, velikokrat so na kosmičih napisi, da vsebujejo minerale in podobno, nikjer pa ni napisano, da vsebujejo ogromno sladkorja. V resnici so ti napisi oglasna sporočila. To morajo ljudje vedeti. Če želijo dobiti realne informacije o vsebnosti živil, naj si ogledajo hranilno tabelo na hrbtni strani.

Številke na tabeli je sicer težko razumeti, zato vsem polagamo na srce, da si prenesejo aplikacijo VešKajJeš, ki je brezplačna in zelo preprosta za uporabo: poskenirajo izdelek, aplikacija pa jim v obliki semaforja pokazaže vsebnost soli, maščob, nasičenih maščob in sladkorja. To je zelo dober kažipot, ali je nek izdelek primeren za vsakdanje uživanje ali naj le občasno oziroma čim bolj poredko pristane v naši nakupovalni košari.  Včasih lahko že s tem, ko zamenjamo nekaj na prvi pogled zelo podobnih izdelkov, naredimo nekaj zase. Kosmiči so dober primer. Tisti v oranžno-rdeči coni z obilo sladkorja namreč res niso primerni za zdrav zajtrk, vsaj ne vsak dan.

Matjaž: Skrb vzbujajoče je, da je na izdelkih večina prostora namenjena oglaševanju, ne pa tistim podatkom, ki so res pomembni. Vsekakor priporočam, da se ljudje naučijo brati deklaracije in ne nasedajo raznim oznakam, kot so "lahko", "proteinsko", "s pistacijo" ipd. Mnogokrat živila, ki so videti lepo, niso najboljša prehranska izbira. In ko smo že omenjali kosmiče – najbolj neprimerne izbire so po navadi ravno kosmiči z risanimi junaki na embalaži, ki jih v trgovini najdemo v višini otroških glav.

Katera 'reklamna' oznaka na prehranskih izdelkih se vama zdi najbolj zavajajoča, sploh za otroke?

Matjaž: Sploh ne bi rekel oznaka, ampak risani junaki na splošno. To se mi zdi izjemno problematično, ker otroci ne berejo oznak, ampak vidijo svojega najljubšega risanega junaka in je že to dovolj, da si zaželijo izdelek.

Jasmina: Se strinjam. Problematično je lahko tudi, če je nek nezdrav izdelek povezan s športnikom. Otroci in mladi spremljajo različne športe in si športnike jemljejo za vzornike. Vemo pa, da športniki propagirajo vse mogoče, od energijskih pijač do sladkarij.

Sladkarije, ki v oglasih prednjačijo, so zaradi privlačnosti in dobrega okusa – ne nazadnje to zagotovo vpliva tudi na izdatno oglaševanje na tem področju – pogosta izbira za nagrade, darila za rojstne dni itd. Kako to omejiti pri otrocih? Če jim jih povsem prepovemo, bodo najbrž to videli pri vrstnikih ...

Matjaž: Vsekakor ne prepovedujte sladkarij, ker s tem dosežete povsem nasproten učinek. Ponovno poudarjam, da hrana nikoli, res nikoli ne sme biti nagrada ali vzvod za doseganje vzgojnih ukrepov. Hrana je stalnica v našem življenju in bistvo je, da začnemo zdrave prehranjevalne navade otroku vcepljati zgodaj in da jim sami sledimo. Če smo vzor otrokom, bo lažje.

Bi pa rekel tako: če imamo zdravega, normalno aktivnega otroka, sladkarije enkrat do dvakrat na teden absolutno niso noben problem. Če so bolj aktivni, lahko tudi večkrat. Ampak naj sladkarije ne bodo stalnica, naj bodo občasen posladek. Iz sladkarij ni treba delati velike drame. Naj bodo občasna izbira, ostanek jedilnika pa naj bo uravnotežen.

Jasmina: Pomembna je tudi količina. Da se ne poje takrat vrečka bonbonov ali pa cela čokolada, ampak da se to razdeli. Torej zmernost. Če prepovemo sladkarije, dosežemo nasprotni učinek, ker bo otrok hotel to, česar nima. Zelo verjetno bo to potem našel drugje, kar pa je najslabša rešitev.

Matjaž: Ves čas govorimo o nezdravi hrani, vendar gre redko za problem posameznega živila, nezdravi so po navadi naši prehranjevalni vzorci. Od enega živila oziroma obroka se ni še nihče zredil. Zmernost in uravnoteženo prehranjevanje je ključ. Ampak marsikomu se zdi zmernost čisto preveč preprost odgovor.

Kateri zaščitni ukrepi bi bili po vašem mnenju najbolj učinkoviti v slovenskem prostoru? Kako bi lahko v prihodnje preprečevali sporno oglaševanje in rast krivulje debelosti v Sloveniji? Do kakšnih zaključkov ste prišli na nedavni konferenci?

Jasmina: Kot sva že poudarila, samoregulacija ne deluje. To je bilo sporočilo iz vseh držav, kar pomeni, da problem ni le slovenski, ampak evropski, globalni. Mi smo želeli, da bi se vsi zavezali k bolj ambicioznim ciljem in da bi res začeli delati tudi na zakonodaji, ki bi to omejila. Kako hitro je to dosegljivo, je vprašanje, a vsekakor je treba delati v tej smeri tako na nacionalni kot na evropski ravni. Otrokom moramo omogočiti bolj zdravo okolje, to bo namreč vplivalo na to, da bodo tudi prihodnje generacije bolj zdrave in da bomo lahko presekali trend naraščanja debelosti.

Matjaž: Slovenija je podpisnica konvencije Združenih narodov o pravicah otrok, kar nas veže, da otroke zaščitimo pred škodljivimi vplivi komercialnega oglaševanja. Tudi sam sem na konferenci dobil občutek, da so predstavniki ministrstev na isti strani kot mi. Da je vsem zelo jasno, da samoregulacija ne deluje in da je edini pravi način za soočenje s tem vprašanjem stroga regulacija. Je pa tudi na potrošnikih, da to jasno izrazijo. Da obstaja pritisk javnosti. Kot družba smo torej pripravljeni, samo še ključen korak je treba narediti. In tudi na Zvezi potrošnikov Slovenije ne bomo zaključili s to temo.

Jasmina: Pozitivno je, da so nekatere države, na primer Danska, Norveška, Združeno kraljestvo, že začele z ukrepi, zato da upam, da bomo kmalu dobili primere dobre prakse, saj bo potem veliko lažje. Pomembno je, da to spremljamo in se o tem pogovarjamo. Pred nekaj leti namreč niti tega ni bilo. Zdi se mi pomembno, da smo začeli o tem odkrito in malo bolj ambiciozno govoriti in da nam je uspelo zbrati različne deležnike za eno mizo. Pohvaliti moram tudi ministrstvo za zdravje, ki podpira številne aktivnosti na tem področju.

Pa se ne bojite, da bi se vam oglaševalci uprli?

Matjaž: Se bodo že prilagodili. Ta boj smo že bili s tobakom, pa je tobačna industrija še vedno živa, zdrava in cveti. Tudi tukaj se bodo oglaševalci prilagodili in zadeva bo šla v pravo smer. Ne nazadnje se lahko tudi zdrava hrana več oglašuje.

Jasmina: Obenem pa se lahko reformulira oziroma preoblikuje tudi sestavo obstoječih izdelkov, da bodo postali bolj zdravi.