Slovenska konferenca o travmi v znamenju sporočila Petra Levina: »Travma ni nujno življenjska obsodba.«

Ker med nami skorajda ni posameznika (ali vsaj družine), ki ne bi izkusil prav ničesar travmatičnega za časa svojega življenja, povsem resno pa se zadnje čase govori tudi o kolektivni travmi, ki je pri Slovencih najmočneje vidna, ko beseda nanese na medvojna in povojna dogajanja, se to zdi naravnost neverjetno.

Stroka in z njo laična javnost je travmo, ki upravičeno velja za vir največjega človeškega trpljenja, preprosto odmislila.

Še več. Odcepila jo je s svoje agende in odrinila iz zavesti tako, kot to stori tudi močno travmatiziran človek, ko spozna, da travmi, ki se mu je ugnezdila v srce (in mu spremenila možgane), ne more ubežati drugače, kot da jo potisne globoko v svoje nezavedno.

To, (upajmo, da začasno) slepost stroke za travmo in nje rušilne posledice za telesno, čustveno in duševno zdravje posameznikov (z njimi pa tudi celotnih družin in naroda), gre zato videti tako simbolično kot faktično v popolnem skladju z naravo travme same po sebi.

Živa rana, ki poraja stiske

Ko postane jasno, da je travma prehuda (in v primeru zlorabe otroka tudi veliko prezgodnja), jo bodo namreč človeški možgani, ki se v zadnjih 40.000 letih v resnici niso zares veliko spremenili, nepredelano potisnili prav v domeno nezavednega. In če so si posamezniki (družine in narodi) do nastopa industrializacije k olajšanju še znali pomagati s tradicionalnimi (in pogosto duhovnimi) rituali, ta danes v ljudeh obtiči kot živa gnojna rana, ki v svoji nenaslovljenosti ustvarja izjemno hude notranje stiske.

»Tesnoba, slaba podoba, težave v odnosih, povečan toksični stres, pa tudi izgorelost kot simptom vrtenja v psihičnem in življenjskem začaranem krogu, vse to je lahko povezano s travmatičnimi izkušnjami, predvsem v zgodnjem otroštvu in mladosti« so besede, s katerimi sta med drugim dr. Matjaž Regovec in mag. Zoran Leban Trojar v programskem napovedniku nagovorila zbrane strokovnjake, predavatelje in udeležence prve slovenske konference na temo travme doslej.

Sodobna travmatologija zna danes vendarle postreči s številnimi novimi spoznanji.

»Novejše raziskave kažejo, da je travma vsesplošen in zato ’razvojnopsihološki’ fenomen, ki ga v neki obliki izkusi vsak od nas kot posameznik, travmatski kompleks pa imajo tudi vsi narodi in pripadajoče kulture. Žrtve travme niso samo ljudje, ki jih je prizadelo, prikrajšalo ali pohabilo fizično in psihično nasilje, temveč tudi vsi, ki smo (bili) temu priča,« so besede s katerimi je konferenco o travmi odprl dr. Matjaž Regovec in dodal: »Strahovlada, grožnje s kaznovanjem, poškodovanjem in uničenjem, ki ga prejmejo priče udejanjenja travme, so prav tako sestavni del travme, oboje na individualni in narodno-kolektivni ravni.«

Z njim se strinja tudi psihiater in terapevt dr. Robert Oravecz: »Sodobna psihotravmatologija, podprta z nevrobiološkimi dokazi, je prišla do spoznanja, da travma ne deluje le na ravni ene generacije, ampak lahko aktivira različne epigenetske mehanizme, ki modulirajo nevrobiološko matriko naslednjih generacij.«

Tekom konference je dr. Oravecz večkrat poudaril tudi, da smo Slovenci za razliko od nekaterih drugih narodov v devetdesetih letih zamudili edinstveno priložnost, da naslovimo kulturno travmo medvojnih in povojnih dogodkov, ki so nas razcepili kot narod. Potem ko je umrl še zadnji, ki bi lahko prevzel odgovornost za dejanja, v tkivu naroda ostaja nezaceljena travma, ki jo za lastna sebična preigravanja zdaj s pridom uporabljajo politiki. Ker za takšno zastarano travmo ne gre pričakovati, da bi z njo zdaj lahko opravila aktualna generacija, bo za resnično spravo moralo preteči še veliko časa.

Prvi korak k temu vendarle predstavlja tudi prebujanje diskurza na temo travme kot takšne.

Sprava ni mogoča brez ozdravljenja travme

Medtem ko so se v svetu pomenljivejši premiki na tem področju zadnja leta že pričeli dogajati, je Slovenijo za to nadvse pomembno tematiko najprej predramila prva slovenska (in hkrati tudi mednarodna) konferenca na temo travme za naslovom Vpliv zgodnjih travmatičnih izkušenj na fizično in duševno zdravje ter funkcioniranje v odraslosti, ki so jo pripravili na Fakulteti za družbene vede, novembra 2018, letos pa je v ledino osveščanja o travmi zaoral še Institut Ipal. 

Konferenca Instituta Ipal, ki je v Ljubljani potekala v soboto, 8., in v nedeljo, 9. februarja letos, je pod delovnim naslovom Dinamika travme in poti njene integracije pod isto streho uspela zbrati nadvse različne in zanimive sogovorce ter nasloviti številna nova spoznanja s področja psihotravmatologije in nevrotravmatologije.

»Šele z razvojem psihotravmatologije se je potrdilo, da travmatske življenjske izkušnje predstavljajo pomemben dejavnik pri razvoju samomorilnosti. Čeprav tega suicidologija nikoli ni spoznala, se je pokazalo, da je med travmatiziranimi osebami ogromno samouničevalnih in samomorilsko naravnanih oseb,« je o dognanjih zadnjih nekaj let še povedal dr. Oravecz in dodal. »Kljub obsežnemu teoretskemu znanju o travmi je bilo terapevtsko delo s hudo travmatiziranimi osebami v prvih desetletjih razvoja psihotravmatologije precej neuspešno. Pokazalo se je, da klasične, analitično koncipirane, verbalne terapije ne delujejo prav uspešno.«

Tekom osemdesetih let so se zato postopoma pričeli razvijati terapevtski pristopi, ki so temeljili na vedenjsko-kognitivni terapiji, med nenavadnejšimi pa danes prednjači terapevtska metoda EMDR, ki temelji na nevrobiološkem učinku.

Pa vendar …

»Po več kot stoletnem obstoju psihične travme v psihološkem diskurzu, ki se je uveljavil kot zrcalo psihološkega vpliva hudih, pravzaprav nepredstavljivih človeških izkušenj, lahko ugotavljamo, da je pomen tega pojava izrazito spremenljiv,« še pravi dr. Oravecz.

Če gre torej verjeti dr. Oraveczu, nas skratka v Sloveniji čaka še veliko dela, če naj bi se kot družba in posamezniki osvobodili dušečih bremen nepredelane travme in se posledično senzitizirali za travme drugih.

Stroka o travmi posameznika, družine in družbe

V nadaljevanju nizamo še nekaj zanimivejših odlomkov z drugih predavanj na konferenci, ki so se pred polno dvorano strokovnjakov, psihoterapevtov, študentov in zainteresirane laične javnosti zvrstili minuli vikend.

Travma & Slovenci

Raziskovalka, predavateljica in redna profesorica za področje socialne psihologije dr. Metka Kuhar je zbranim spregovorila o izsledkih prve slovenske raziskave o prevalenci obremenjujočih izkušenj iz otroštva (OIO) ter povezanosti med temi izkušnjami in izbranimi indikatorji duševnega zdravja in duševnih motenj.

Medtem ko rezultati prve OIO raziskave iz leta 2019 v Sloveniji kažejo, da je med Slovenci prisoten visok odstotek obremenjujočih izkušenj v otroštvu, pa 23,5 odstotka udeležencev v slovenski raziskavi ne poroča o nobeni travmatični izkušnji (ali vsaj ne o tisti, o kateri so raziskovalci spraševali).

Dr. Metka Kuhar je v svojem predavanju tako nanizala kar nekaj zanimivih izsledkov:

• »Kar 27,2 odstotka udeležencev naše raziskave poroča o štirih ali več OIO.«
• »Osebe z največ OIO (posebej tisti s 4 ali več OIO v svoji osebni biografiji) so najbolj rizična skupina za razvoj duševnih motenj.«
• »Analiza je potrdila rezultate predhodnih raziskav, po katerih se seštevek OIO značilno povezuje z depresijo, samomorilnostjo, zasvojenostjo.«
• »Dosedanje študije dodatno kažejo tudi na vpliv OIO na razvoj najtežjih oblik duševnih motenj, npr. psihoz in komorbidnosti.«

Ob naštevanju motenj je dr. Metka Kuhar še posebej izpostavila kategorijo kompleksne posttravmatske stresne motnje, poleg že nekaj desetletij uveljavljene kategorije posttravmatske stresne motnje, ki se ji še ni uspelo zapisati v najpomembnejše diagnostične priročnike, in dodala:

Klinični primer

Univ. dipl sociologinja ter psihoterapevtka Metka Furlani je zbranim v nadaljevanju predstavila klinični primer ženske, ki je kot deklica doživela posilstvo, izvorni travmi pa je sledila reviktimizacija z dolgoletno spolno zlorabo.

»Možgani in telo so se na življenjsko ogrožujočo situacijo odzvali na edini, za Silvijo možen način; zaradi pomanjkanja kontrole nad preveliko grozo in zaradi občutkov nemoči se je Silvijino telo v času soočanja z nepredstavljivim odzvalo z globoko zamrznitvijo in stanjem negibnosti kot edino možnostjo izhoda pred bolečino. V tem trenutku sta se v skladu s Silvijinimi predhodnimi izkušnjami in opremljenostjo njene psihe z viri za spoprijemanje s stresom instinktivno hkrati aktivirala parasimpatičen sistem, ki je povezan s počitkom in simpatični živčni sistem, ki je povezan z bojem in begom. Silvija je ob določenem dražljaju, ki ni bil več vzdržen, zapustila svoje telo: ’Nisem se upirala, ne vem zakaj … kot bi odplavala v nek svoj svet … iz sebe nisem zmogla spustiti niti enega majhnega tona ...’ Po vsej verjetnosti je prišlo do prekinitve povezave med levo – zavedno in desno – nezavedno možgansko hemisfero.«

Silvijino telo na ta travmatičen dogodek ni pozabilo, medtem ko so možgani po poti disociacije dogodek uspeli potlačiti v nezavedno. Disociacija v obliki amnezije je Silviji omogočila, da je za približno pet naslednjih let živela ’nemoteno’ naprej.

Metka Furlani s Silvijo danes dela na predelovanju potlačenih travmatičnih spominov na različne načine: od iger vlog, terapevtskega risanja in dela s peskovnikom do interpretacije sanj in nočnih mor.

Simbol & nezavedno

Na konferenci bi morala kot gostujoča predavateljica nastopiti ruska jungovska psihoanalitičarka in doktorica psiholoških znanosti dr. Oksana Lavrova, a je njeno prijavljeno delo z naslovom Simbolizacija in zdravljenje travme predstavila njega kolegica in prijateljica Olga Kondratova.

»Travmo lahko povzroči vsak dogodek, na katerega človek ni bil pripravljen in mu je povzročil močno reakcijo. Travma se utrdi na nezavednem in zavestnem nivoju psihe. V primeru, ko se travma simbolizira le na nezavednem nivoju, medtem ko v zavestnem konceptu ni dosegla simbolnega nivoja razumevanja, se travmatična izkušnja izkaže kot nedostopna. To tudi predstavlja glavno travmo – ko ne moremo pridobiti izkušnje,« je v predavanju zgolj nekaj mesecev pred svojo smrtjo zapisala dr. Oksana Lavrova, na konferenci pa med drugim prebrala Olga Kondratova.

Teoretski del sobotnega konferenčnega popoldneva je nato zaključila okrogla miza na temo ’Narod, travma in kultura’.

Travma & narcisizem

Prvo nedeljsko predavanje je po socialnem sanjanju in sanjski matrici ter jutranjem pozdravu in aktivni imaginaciji prevzel strokovni sodelavec Instituta Ipal Mario Barr in predstavil primer klientke, pri kateri se je do neke mere prekrivala simptomatika travme in patološke idealizacije, ki je rezultirala v pojavu narcisizma.

»Narcisistična motnja se v medčloveških odnosih izraža s pomočjo treh stopenj, ki si sledijo v zaporedju ena za drugo. Prva stopnja nastopi, ko narcis idealizira svojo žrtev, saj jo postavi na visok piedestal, in jo na ve načine čustveno ’bombardira’ tako, da jo povsem prepriča o tem, da jo globoko ljubi. Narcis je do žrtve, do katere ima interes, neverjetno pozoren, uvideven in ji neprestano laska, hkrati pa daje žrtvi vtis, da brez nje ne more živeti. Po določenem času nastopu druga stopnja, ko žrtev pri narcisu nenadoma zgubi svoj status in je nemudoma odstranjena s piedestala, na katerem je bila postavljena. Narcis deluje na relaciji vroče – hladno, kar pomeni, da začne svojo žrtev izdatno kritizirati, manipulirati z njo, konkretno izražati svojo jezo in bes ter zahtevati, da se mu žrtev povsem podredi, kar navadno vodi v izkoriščanje žrtve. Tretja stopnja nastopi, ko se narcis samovoljno odloči, da bo nepreklicno zapustil svojo žrtev, kar naredi na fizični, čustveni, miselni in duhovni ravni; pri tem povsem izgubi svoj osebni interes, ki ga je prej tako močno ’vezal’ na izbrano žrtev.«

Od zgodovine do novih pristopov

Pozno nedeljsko dopoldne je kot že rečeno o Zgodovini travme zbrane podučil dr. Robert Oravecz, psihiater, terapevt in doktor psiholoških znanosti, ki v Sloveniji velja za enega največjih poznavalcev področja travme.

Zvezdniškemu nastopu dr. Oravecza so psihoterapevtka Tanja Maljevac, univ. dipl socialna delavka Tanja Velkov, integritivni psihoterapevtki Sabina Gombač in Jana Potočnik predstavili nekaj novejših terapevtskih pristopov, med katerimi so se znašle tehnike somatskega dela s travmo, EFT tehnika Matrixreimprinting in psihoterapevtska metoda Brainspotting.

Dvodnevna konferenca se je zaključila s predstavitvijo slovenske izdaje knjige Marie Louise Von Franz: ’Mačka, pravljica o odrešitvi ženske’ in izkustveno delavnico z Metko Furlani na temo ’Notranji otrok in travma’.

Prav delavnica Metke Furlani je med udeleženci požela največ zanimanja, zato bo ta ponovljena tudi v dopoldanskih urah sobote, 15. februarja 2020. Za več informacij o delavnici lahko obiščete spletno stran www.ipal.si.

»Travma ni nujno življenjska obsodba.« - Levine & Frederick

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere