Izpoved prostovoljke v UKC Maribor: »Nimamo časa pomiriti paciente, na tej točki gre samo za reševanje življenj!«

O svojih izkušnjah kot prostovoljka sredi drugega vala covid epidemije v Sloveniji nam je najprej opisala stanje, ki trenutno vlada v bolnišnici.

»Trenutno delamo v izmenah. Tako dopoldan kot popoldan zdravstvenemu osebju pomagata po dva prostovoljca. Ta se morata znati hitro obrniti, zato so nujne dobre komunikacijske in organizacijske veščine. Le tako je namreč mogoče sproti učinkovito zaščititi prostore, skozi katere vozimo okužene paciente, ne da bi ob tem v nevarnost spravljali zdrave ljudi,« nam je povedala in nadaljevala: »Preden pacienta odpeljemo z oddelka na oddelek, si moramo obleči zaščitne obleke ter si nadeti kapo, očala in rokavice. Ta zaščiten ukrep je nujen, saj smo med prevozom v neposrednem stiku z okuženim. Pri intervenciji uporabljamo dvigalo, ki je namenjeno samo transportu covid bolnikov, ob koncu posamezne intervencije, pa obvestimo čistilni servis, ki dvigalo nato razkuži. Ker so pacienti, za katere prevoze poskrbimo, praviloma hudo bolni, so naše interakcije omejene na zdravstveno osebje.«

Da je tovrstno delo nadvse naporno tudi čustveno, Tamara ne skriva.

»Pred časom sem imela opraviti z gospo, ki je neprestano ponavljala, da ne bo prišla živa iz bolnišnice, medicinska sestra pa je ni upala niti potolažiti. Težko je dajati obljube, ko pa ne veš, kako se bo bolezen razvila. Veliko vlogo bi na tem mestu lahko odigrali svojci, žal pa so zaradi narave bolezni ti stiki onemogočeni. Kar še dodatno obremeni duševno stanje pacientov. Naravnost vidne so njihove duševne stiske. Toda na tej točki gre samo za reševanje življenj.«

»Hudo bolnim bi si seveda želeli pomagati s pogovorom, a to vedno ni mogoče. Ker za takšne stvari nisem usposobljena, saj nisem strokovnjak, pogosto ne vem, kako naj se odzovem. Za zgled si jemljem druge prostovoljce in tiste zdravnike, ki navkljub preobremenjenosti uspevajo ohranjati mirno glavo. In to iz dneva v dan. Prav njihova zbranost in strokovnost mi pomagata, da lažje prenašam tudi najbolj zahtevne situacije.«

In če se kot prostovoljka ne bi tudi na lastne oči prepričala o zares pereči situaciji v bolnišnici, bi kaj lahko njihovo učinkovito hladnokrvnost tudi napačno ocenila, nam je pripovedovala Tamara.

»Morda bi si mislila, da so prestrogi, ker se pacientom ne posvetijo niti toliko, da bi jih potolažili. Potem pa sem na lastni koži izkusila, kaj pomenijo vsakodnevna preobremenjenost in utrujenost. Ne le zdravniki, tudi prostovoljci praktično nimamo časa, da bi spregovorili nekaj bodrilnih besed s pacienti. Vse se dogaja tako hitro. Za življenja gre. Zato se neprestano mudi.«

Ob vsem tem bi neredko tudi prostovoljci potrebovali pogovor, ko so soočeni s še posebno obremenjujočimi izkušnjami. Ena takšnih, po Tamarinem mnenju tudi najhujši, je gotovo prevoz pacienta, ki bolezni ni preživel, na patološki oddelek.

»Težko je videti pred seboj nekoga, ki je bil še včeraj živ, nekoga, ki je ljubil in bil ljubljen. To te pretrese.«

Vsemu navkljub prostovoljci nadaljujejo s svojim delom. »Tam smo zato, da opravimo svoje delo. Vidimo težke stvari, vendar smo tam zato, da pomagamo. Ob tem skušamo nekako odmisliti dejavnike, ki bi nas ovirali pri naši učinkovitosti. Svoje strahove in potrebe odrinemo na stran in se osredotočimo na pomoč tistim, ki so pomoči potrebni.«

Ko potem s svoje izmene v preobremenjeni bolnišnici, v kateri je včasih težko najti prosto posteljo v oddelkih za najhujše bolnike, pride nazaj ven v svet, jo tam preseneti odnos nekaterih ljudi do nevarnosti, ki ji je sama dnevno priča.

»Veliko preveč jih je, ki so ob vsem tem še vedno skeptiki. Takšni, ki ne verjamejo v moč virusa in ne upoštevajo ukrepov nošenja mask in fizične distance. Prav takšne vrste mišljenj pa žal vodijo v večanje števila okuženih in posledično obremenjuje zdravstvene delavce, ki že tako delajo na robu zmogljivosti.«

Najhuje je seveda na družbenih omrežjih. »Tam ljudje širijo neresnice in s tem sovraštvo. In to v situaciji, ki je težka že sama po sebi. Nekateri bolj verjamejo negativnim govoricam na spletu kot nečemu pozitivnemu. Različne neresnične objave na socialnih omrežjih so zato nevarne. Ljudje ne verjamejo več znanosti. Raje verjamejo trditvam na družbenih omrežjih, ki sploh niso znanstveno preverjene.«

Kako pa so Tamarino odločitev za prostovojstvo sprejeli njeni bližnji?

Starša jo podpirata.

»Verjetno bi tudi sama oklevala, če ne bi v preteklosti že prebolela koronavirusa. Sem namreč kronični asmatik in astmatike covid običajno močneje prizadene. Se mi pa zdi junaško, kako veliko je prostovoljcev, s katerimi delam, ki bolezni še niso preboleli, a se vseeno dnevno izpostavljajo nevarnosti okužbe v samem žarišču koronavirusa. Ko jih vidim, se vedno vprašam: 'Kaj, če bi bila jaz v njihovi situaciji? In kaj, če bi bila jaz zaposlena v bolnišnici ali pa bi zaradi bolezni v njej pristala?' Zato sem se pridružila ekipi takoj, ko so objavili potrebe po prostovoljcih v UKC-ju.«

Ukrepi, če se jih držimo, delujejo!

Tamara nam je za konec še želela povedati, da ukrepi fizične distance, nošenja mask in higiene rok delujejo. Temu je namreč priča praktično vsak dan.

»Veliko ljudi, ki delajo s kritičnimi pacienti, namreč še ni bilo okuženih. Prav oni nam lahko služijo kot dokaz, da upoštevanje ukrepov varuje pred okužbo. Zato nosite maske, upoštevajte socialno distanciranje, poskrbite za razkuževanje. Ti ukrepi se marsikomu morda zdijo 'nadležni', vendar gre za naše zdravje. Gre za to, da bi mamo nekoga, če bi zbolela, pričakala prosta postelja na intenzivnem oddelku. Prav vsak bi se moral vsaj malo čustveno vživeti v nekoga, ki ga je pandemija že prizadela. Pa naj bo zato, ker je to na lastni koži že doživel v bolnišnici, ali pa zato, ker je to že dal skozi kakšen od njihovih svojcev. Prepričana sem, da bi, če bi vsak izmed nas dobil priložnost samo en dan doživeti to, kar zdravniki, osebje, prostovoljci in pacienti izkušajo dnevno, v teh težkih časih čez noč vzniknilo več razumevanja, medsebojne pomoči in upoštevanja ukrepov.«