Paolo Giordano: »Še noben nov virus se ni razširil po svetu tako hitro«

V času epidemije

5. 9. 2020, 13:13 | Zdravje | Piše: N.Z.

                            Paolo Giordano: »Še noben nov virus se ni razširil po svetu tako hitro« (foto: profimedia) profimedia

Italijanski pisatelj in fizik Paolo Giordano je beri romanov, ki jih boste našli pod naslovi Samotnost praštevil, Človeško telo, Črnina in srebro, dodal knjižico osebnih razmislekov, ki so se mu porajali, ko je bil skupaj z drugimi sodržavljani zaprt med štiri stene svojega doma.

Knjižica z naslovom V času epidemije je izšla v zbirki Ergo našega največjega knjižnega založnika.

Svoje pisanje je začel na redek datum 29. februarja, ko je število potrjenih primerov okužbe na vsem svetu preseglo 85.000, od tega na Kitajskem 80.000, število mrtvih pa se je približevalo 3000.

»Moji dnevi že najmanj mesec dni potekajo v ritmu tega nenavadnega števca. Tudi zdaj imam pred sabo interaktivni zemljevid, ki so ga izdelali na univerzi Johns Hopkins. Območje širitve virusa označujejo rdeče pike, ki izstopajo iz sivega ozadja. Barvi preplaha. Lahko bi ju izbrali bolj preudarno, a saj vemo, virusi so rdeči, krize so rdeče. Kitajska in jugovzhodna Azija sta že izginili pod enim samim velikim rdečim madežem. Ves svet je pikčast in izpuščaj se lahko le še poslabša.«

Giordano je kot Italijan razmah pandemije doživljal neprimerno bolj dramatično, saj se je takrat prav Italija znašla na zmagovalnem odru strašljivega tekmovanja. Knjižico, ki jo danes lahko beremo v prevodu Jerce Kos, gre zato brati z zavedanjem prereza trenutka, ko je ta nastajala. Torej tudi tesnobe, ki pisanje mestoma prežema. Slednjo je Giordano že v nižjih razredih gimnazije premagoval s poenostavljanjem matematičnih izrazov, kasneje pa je to vlogo prevzelo pisanje.

Tudi tokrat se je stiske, ki jo je tokrat delil z mnogimi, lotil na isti način.

Epidemije namreč niso zgolj zdravstvene krize. »V osnovi so matematične,« je zapisal in dodal: »Kajti matematika v resnici ni znanost, ki se ukvarja s številkami, pač pa z odnosi. Opisuje povezave in zamenjave med objekti, pri čemer poskuša zanemariti, iz česa so, in jih abstraktno predstavlja kot črke, funkcije, vektorje, točke in ploskve. Epidemija pomeni okužbo naše mreže odnosov.«

In tako kot je Giordanove misli na začetku kolektivne karantene, ko je Evropa osuplo spoznala, da Kitajska še zdaleč ni tako daleč, kot so upali, okupirala matematika, tako bo nekoliko bolj vedoželjne bralce njegovega toka misli osupnila preprostost razlage faktorja kužnosti, t.i. Ro (ali z besedo: er nič).

Ker je prav od hitrosti širjenja okužbe odvisen razmah pandemije, ta namreč postane eden od osnovnih podatkov vsake epidemije.

Za kaj torej gre?

»Predstavljajmo si, da smo ljudje kot sedem milijard in pol nepremičnih, lepo postrojenih kegljev, med katere iznenada z vso hitrostjo pridrvi okužen kegelj. To je ničti bolnik, ki zadane dva keglja, preden se ustavi. Ta dva poletita v zrak in vsak podre dva druga in tako dalje in tako naprej. Tako se začne verižno širiti okužba, ki sprva narašča eksponentno, kot temu rečejo matematiki: število okuženih se povečuje vse hitreje,« slikovito razloži Giordano in nadaljuje: »Pri bolezni covid-19 je ta vrednost približno 2,5. Težko je oceniti, ali je to veliko ali malo, sploh pa ocena nima veliko smisla. Pri ošpicah znaša Ro približno 15, pri španski gripi v prejšnjem stoletju pa je bil okoli 2,1, a je ta bolezen kljub temu pobila na desetine milijonov ljudi. V tem trenutku je pomembnejše poudariti to, da so izgledi dobri samo, če je Ro manjši od 1, se pravi, če vsak okuženi prenese bolezen povprečno na manj kot enega. V tem primeru se širjenje ustavi samo od sebe in bolezen izgine kot rep kometa. Če pa vrednost le za malo preseže 1, se začne epidemija.«

Dobra novica je, da na Ro ljudje vsaj delno lahko vplivamo, če svoje vedenje spremenimo tako, da virus težje preskoči z ene osebe na drugo.

»Zato ne hodimo več v kino. Če bomo zmogli vztrajati dovolj dolgo, bo Ro nazadnje zdrsnil pod kritično mejo 1 in epidemija se bo začela ustavljati. Znižanje vrednosti Ro je matematični smisel vseh naših odrekanj,« je še jasen Giordano, ki v nadaljevanju več prostora posveti impresijam tesnobnega preživljanja karantene in manj matematiki. Tudi keglji tako spet postanejo človeška bitja ’s svojimi željami, živčnostjo in predvsem obveznostmi’.

»Potujemo pogosteje in dlje kot vse prejšnje generacije, v stiku smo s toliko ljudmi, da bi se našim prednikom zvrtelo v glavi.«

In ko se nas loteva prehlad, potujejo virusi z nami.

»Raztresamo jih tu in tam, nekaj v Milanu, nekaj v Londonu, v samopostrežnici, kjer vsak drugi dan nakupujemo, pri starših, kjer smo bili prejšnjo nedeljo na kosilu. Okužba je nepristranska, še zlasti, če se širi s kihanjem, in je še učinkovitejša, če večina okuženih ne kaže bolezenskih znakov. Kot čebel in veter prenašajo cvetni prah, tako nosimo s sabo svoje skrbi in svoje povzročitelje bolezni.«

Pa vendar se je vse, kar se nam dogaja danes, dogajalo že v preteklosti in se zagotovo bo tudi v prihodnosti. Še več. Giordano je prepričan, da se bo to, kar se nam dogaja s covidom-19, dogajalo vse pogosteje. Epidemija, ki smo ji priča, je namreč zgolj simptom, okužba pa posledica ekologije.

»V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so bile v modi natupirane pričeske in človeštvo je vsak dan izpustilo v zrak na hektolitre laka za lase. Potem se je izkazalo, da klorofluorooogljikovodiki povečujejo ozonsko luknjo in da nas bo sonce scvrlo, če ne bomo prenehali s tem početjem. Vsi so si omislili drugačno pričesko in človeštvo je bilo rešeno,« o sposobnosti ljudi, da se učinkovito dogovorimo o spremembah, z veliko upanja piše Giordano in poziva k premisleku.

»O čem naj bi premišljali? O tem, da nismo samo del človeške skupnosti. Smo tudi najbolj invazivna vrsta v veličastnem, a krhkem ekosistemu.«

Za več branja!

Več o tem, kako niso za vse krivi samo Kitajci in njihove mokre tržnice, o teorijah zarote, ki se kot požar širijo po spletu, in štetju dni, ko nam bo skupaj morda uspelo, da pridemo do srčne modrosti, pa v knjižici V času epidemije.

»Ne dovolimo, da bi bilo vse to trpljenje zaman.«